Bombastični trio

V mestu Florence v Koloradu stoji zloglasni zapor ADX, pravijo mu tudi sterilni pekel, ki velja za najbolj strogo varovan zapor v ZDA, kjer so v celicah zaprti največji zločinci v moderni ameriški zgodovini, kot so mamilarski kralj Joaquin "El Chapo" Guzman, pa ameriški talibanski borec John Walker Lindh, pol ducata članov Al Kaide in nekateri drugi znani sejalci smrti.

V svojih celicah so kaznjenci skoraj 23 ur na dan, vsak teden pa imajo 10 ur rezerviranih za rekreacijo na zraku. V tem času jih prestavijo v ločene mrežaste kletke na dvorišču, da si lahko pretegnejo noge, srečajo druge zapornike in ujamejo nekaj vitamina D.

Tako so se en dan spoznali ... Ramzi Yousef iz Kuvajta, človek, ki je načrtoval bombardiranje Svetovnega trgovinskega centra (WTC) leta 1993 in skušal z avtobombo zrušiti oba stolpa – poskus se je ponesrečil, je pa v eksploziji umrlo šest civilistov, 1.042 pa je bilo ranjenih. Američan Theodore Kaczynski, bolje znan kot Unabomber, diplomant Harvarda, je bil odgovoren za serijo atentatov s pisemskimi bombami, ki so se začeli že leta 1978. V njegovih napadih so umrli trije ljudje, 23 je bilo ranjenih. Vzdevek Unabomber je dobil, ker je pisma pošiljal na univerze in letališča. FBI ga je iskal kar 18 let, Kaczynski pa se je na koncu izdal sam, potem ko je stopil v stik s časopisi, v upanju, da bo kdo izdal njegov manifest – to je storil Washington Post. Tretji je bil ameriški desničarski skrajnež Timothy McVeigh, ki je izvedel bombardiranje ameriškega mesta Oklahoma City in to dan po priljubljenem prazniku domoljubov (19. april 1995). V napadu, ki so ga ameriški mediji sprva pripisali islamskim skrajnežem, je umrlo kar 168 ljudi.

Omenjeni trije so bili v kletkah sosedi, stražarji pa so skupino klicali ''bombaška vrsta'' (Bomber's Row). Ni trajalo dolgo, ko so začeli med seboj kramljati in hitro ugotovili, da imajo veliko skupnega – ne le ljubezen do bomb in ubijanja. Diskutirali so preživetju, o medijih in politiki in ko so jih strpali nazaj v celice, so pogovor nadaljevali tako, da so se drli skozi debele betonske stene. Trio je kmalu postal kvartet prijateljev, potem ko se jim je pridružil še Luis "King Blood" Felipe, mafijski šef, ki jim je priskrbel pornografske revije. Mafijski boter je moral pred tem še tožiti zapor, saj so mu bili vsi stiki prepovedani, a grožnja, da bo umrl sam in brez prijateljev, se ni uresničila, saj mu je sodnik po pritožbi dovolil komunikacijo z zaporniki. Za številne umore in druge zločine je bil obsojen leta 1996. Četverica ni načrtovala pobega ali kazala želje, da prevzame kontrolo nad zaporom, saj so raje kramljali o TV-serijah. Tolpa je razpadla leta 1999, ko so McVeigha premestili v Indiano, kjer so ga leta 2001 usmrtili.

Kanibal, ki je postal vegetarijanec

Armina Meiwesa, ki se ga je prijel vzdevek nemški kanibal, so leta 2004 obsodili na osem let in pol zapora, ker je ubil in jedel človeka. Meiwesa so obsodili za uboj. Tožilstvo je za spolni zločin 42-letnega Meiwesa, ki je priznal, da je leta 2001 blizu Rotenburga ubil, razčetveril in nato pojedel Bernda-Jürgena Brandesa, zahtevalo dosmrtno ječo brez možnosti pogojnega izpusta – prošnja je bila leta 2006 uslišana. Njegova obramba je sicer zahtevala  da ga obsodijo le za ''uboj na zahtevo", kot obliko nezakonite evtanazije, za kar je predvidena milejša kazen.

Dejal je, da je s tem zločinom uresničil svoje mladostniške sanje. Psihiatri so med sodnim procesom ugotovili, da trpi za hudimi psihičnimi abnormalnostmi – pripisali so mu "shizoidno osebnost" – a da je dovolj priseben, da prevzame odgovornost za svoje okrutno dejanje. Maiweis je vse skupaj organiziral tako, da je na spletu objavil oglas, da išče moškega, ki je pripravljen, da ga Meiwes poje. Nanj se je odzval še en kanibal, omenjeni Brandes. Strinjala sta se, da skupaj pojesta njegov penis, a mu je Meiwes prerezal vrat, posnel, kako je razkosal svojega gosta in ga v naslednjih mesecih v celoti pojedel. Čeprav je na sojenju še naprej sanjaril o kanibalizmu, je v zaporu doživel razsvetljenje in povsem obrnil ploščo – zdaj mu je bilo uživanje ljudi odvratno. A šel je še korak dlje, saj se mu niso priskutili samo penisi in preostali deli človeškega mesa. Zgrožen nad početjem živinorejske industrije je meso opustil v celoti, tudi živalsko. Postal je nov človek in začel pisati knjigo Pogovor s kanibalom (Interview mit einem Kannibalen), v kateri je vsem bodočim kanibalom svetoval, da poiščejo strokovno pomoč. Podobno kot filmski kanibal Hannibal Lecter, tudi Meiwes pomaga policiji pri primerih, povezanih s kanibalizmom.

Morilec Martina Lutherja Kinga – nepoboljšljivi ubežnik

Ameriški baptistični duhovnik in borec za državljanske pravice, častiti Martin Luther King mlajši, je bil 4. aprila 1968 umorjen, njegov rabelj pa je bil nekdanji vojak James Earl Ray, izobčenec, prestopnik – zakrivil je kopico kaznivih dejanj, med drugim vlom, oborožen rop taksista in poštno prevaro – goreč rasist in mojster pobega iz zapora. Prav to mu je tudi omogočilo, da je umoril dobitnika Nobelove nagrade za mir iz leta 1964.

Za zločin – Ray je sprva krivdo priznal, nato pa je priznanje skušal neuspešno umakniti – je bil obsojen na 99 let zapora, a ni nameraval do smrti ostati na hladnem, zato je načrtoval pobeg in pri tem uspel. A gremo lepo po vrsti. Že leta 1967, ko je prestajal 20-letno zaporno kazen zaradi oboroženega ropa v Missouriju leta 1959, se je pretihotapil na zaporniški tovornjak za kruh in pobegnil iz zapora v Missouriju, kar mu je, kot rečeno, omogočilo, da je leta 1968 umoril Luthra Kinga, ko je ta prenočeval v motelu Lorraine v Memphisu in ga ustrelil na balkonu v drugem nadstropju. King je kasneje umrl v bolnišnici. Sledil je največji lov na zločinca v zgodovini, organi pregona pa so potrebovali dva meseca, da so ujeli izmuzljivega morilca – to se je zgodilo na londonskem letališču Heathrow. Drugič je pobeg načrtoval leta 1971, ko je z žago za kovino in lomilko, v slogu akterjev filma Shawshank Redemption (Kaznilnica odrešitve), prebil do cevi, kjer pa ni smrdelo po iztrebkih, saj ni bila kanalizacijska cev, pač pa je bila v njem vroča para, zato je moral opustiti to idejo.

Zaradi poskusa pobega so ga vrgli v samico, kljub temu je našel način, kako pobegniti – skozi streho – od koder pa ni vodilo nikamor, zato je našel pet somišljenikov in organiziral skupinski pobeg. 10. junija 1977 mu je vendarle uspelo zbežati iz državne kaznilnice Brushy Mountain v Tennesseju, potem ko so drugi kaznjenci inscinirali pretep, šesterica pa je ob zid prislonila 3,6 metra visoko improvizirano kovinsko lestev, ki so jo izdelali iz zarjavelih cevi, preplezala zid in pobegnila v divjino. A v mračni pustinji niso prišli daleč. Ray je v dveh dneh zmogel le 12 kilometrov, preden so ga izvohali psi svetega Huberta (pasma bloodhound) in končali njegov niz pobegov. Zaradi tega je dobil še dodatno leto kazni, skupno torej 100 let. Leta 1998 je umrl zaradi težav z jetri, star 70 let.