O najbolj zloglasnem človeku, ki je kdaj hodil po ulicah Beograda, že desetletja krožijo številne zgodbe. Razlog za to je, da na srečo nihče ni uspel nadomestiti krvoločnega Miodraga Stoleta Trifunovića, tako imenovanega srbskega Jacka Razparača. Ko ljudje niso še niti vedeli, da obstajajo serijski morilci, je on že veselo pobijal po mestu. Njegova grozovita življenjska zgodba je podobna najbolj srhljivim kriminalnim romanom in sega v sredino preteklega stoletja, natančneje v leto 1948. Stole je bil največji, a verjetno tudi edini pravi srbski serijski morilec.

A pojdimo lepo po vrsti.

Miodrag Stole Trifunović se je rodil v Merošini pri Nišu v zelo problematično družino. Oče je imel v središču mesta znano čevljarno in je bil spoštovan obrtnik, a je zapadel v kremplje zasvojenosti z igrami na srečo in alkoholom, zato je postajal vse bolj nasilen in je začel trpinčiti soprogo ter sina. Ker je posel cvetel, je imel zajetno premoženje, ki pa ga je zapravljal za kockanje in prostitutke. Te je začel voditi tudi v lastno hišo in soprogo ter sina prisilil, da sta ga gledala, medtem ko je spolno občeval z njimi. Še več, ženo je ponižal celo do te mere, da jo je prisilil klečati pred njuno zakonsko posteljo, kjer je morala prepevati njegove najljubše pesmi ali recitirati poezijo, medtem ko se je on onegavil s prodajalkami ljubezni.

Ti prizori so v malem Miodragu v najzgodnejših otroških letih ustvarili neizmerno sovraštvo do vseh žensk. Kot je zapisano v sodnih spisih, je, medtem ko je gledal sprevrženo dogajanje v domačem stanovanju, razmišljal o načinih, kako bi ubijal ženske. Želel se je namreč maščevati za vso grozo, ki jo je morala pretrpeti njegova mati. V zgodnjih najstniških letih je ponoči pogosto sanjal, kako se skrivoma prikrade za hrbet kateri od prostitutk, ki so se zabavale z očetom, jo zagrabi za vrat, začne daviti in posiljevati, dokler ne obleži mrtva. Poleg prostitutk so bili največja tarča njegovih fantazij tudi zaljubljeni pari, ki so si v javnosti brez zadržkov izkazovali naklonjenost.

Obseden je bil z Jackom Razparačem in Honorejem de Balzacom

Že v najstniških letih naj bi se zapletel v vrsto spolnih prestopkov, svoj prvi pravi zločin pa naj bi zagrešil v domači Merošini, kjer naj bi pri 15 letih posilil vsega 12-letno dekle. Ker je bil mladoleten, se je takrat izognil zaporu, ne pa tudi opazkam okolice. Njegova mati, ki se je medtem končno ločila od nasilnega in sprevrženega očeta, se je bala, da bo sinovo kaznivo dejanje vplivalo na ugled celotne družine, zato se je odločila, da se z Miodragom preselita v Beograd, kjer ju nihče ni poznal. Tam se je Trifunović vpisal v srednjo gradbeno šolo, kjer je veljal za enega boljših dijakov. A svojih spolnih nagonov tudi v velikem mestu ni mogel dolgo zadrževati. Zadovoljeval jih je v prepolnih tramvajih, kjer je dekleta grabil za prsi in zadnjice.

Toda to sčasoma ni več zadovoljevalo njegove bolestne psihe, zato se je moral lotiti konkretnega dela. Že v srednješolskih letih je postal strah in trepet parov, ki so se ob večerih sprehajali in ljubimkali po beograjskih parkih. V zasedi je s kovinsko palico v roki prežal nanje in čakal na ugoden trenutek za napad. Ko je začutil priložnost, se je prikradel do zaljubljencev, fante tako dolgo pretepal s palico, da so se onesvestili, nato pa se je lotil prestrašenih deklet, ki jih je brutalno pretepel ter posilil.

Že med šolanjem je Stole začel zbirati vse, kar je bilo v srbščini objavljeno o Jacku Razparaču, neznanem serijskem morilcu, ki je leta 1888 na grozovit način umorili vsaj pet žensk (večinoma prostitutk) v obubožanem londonskem okrožju Whitechapel. Navdušen je bil nad njegovo močjo, inteligenco ter iznajdljivostjo, saj je tako spretno živel svoje dvojno življenje, da oblastem nikoli ni uspelo odkriti njegove prave identitete. Prav tako je bil Trifunović velik oboževalec francoskega pisatelja Honoreja de Balzaca, še posebej pohotnih likov v njegovi prozi.

Namesto v vojsko je šel raje v psihiatrično bolnišnico

Ko je zaključil srednjo šolo, je Miodrag dobil poziv za služenje vojaškega roka v Nišu. Ker se je na vsak način hotel izogniti tej obvezi, je začel hliniti norost, zato je pristal v psihiatrični bolnišnici Toponica. Če gre verjeti njegovim besedam na poznejših zaslišanjih, je moril tudi tam. Pazljivo naj bi čakal, da so bolniki trdno zaspali, nato pa naj bi jih zadavil ali zadušil. Ubijal naj bi zato, da si je prisvojil njihove zaloge cigaret in hrane, oboje pa naj bi delil s sadistično nastrojenim medicinskim osebjem, ki je v zameno molčalo o tem, kaj se je dogajalo za štirimi stenami ustanove. Sicer pa ti umori nikogar niso preveč vznemirjali in razburjali, saj so se vsi bolj ukvarjali z nemirnim stanjem v državi in regiji. Vsa obdukcijska poročila preminulih pacientov so bila zato enaka: umrli so bodisi zaradi srčnega infarkta bodisi zaradi možganske kapi.

Trifunović je poskrbel, da je v psihiatrični ustanovi ostal vse do začetka druge svetovne vojne, saj se je želel izogniti tudi vpoklicu v vojno. Ko je domnevno ozdravljen prišel na prostost, je nadaljeval z ustrahovanjem in posiljevanjem deklet v parkih, po končani vojni pa se je odločil, da preseže svojega idola Jacka Razparača: Miodrag Stole Trifunović je namreč zaživel kar trojno življenje. Čez dan je bil uspešen gradbinec z lastnim podjetjem, zvečer miren in prijazen soprog, ponoči pa okrutni morilec. Čeprav je imel po vojni kot gradbenik polne roke dela s sanacijo porušenih in gradnjo novih stavb, je imel dovolj časa tudi za natančno načrtovanje svojega morilskega pohoda. Postal je eden izmed najinteligentnejših, a žal tudi najučinkovitejših serijskih morilcev vseh časov.

V času božično-novoletnih praznikov konec leta 1947 je vlomil v stanovanje gledališkega in filmskega igralca Milivoja Mavida Popovića ter ukradel lasulje, brke, brado, oblačila in druge gledališke pripomočke ter tako postal človek večih obrazov in skoraj leto dni policijo ob vsakokratnem zločinu vodil na napačno sled. Prvi umor je Trifunović zagrešil 31. januarja leta 1948 okrog devete ure zvečer. V nedokončanih pavilijonih na Cvijićevi ulici v Beogradu je umoril 33-letno žensko, za katero se je v poznejši preiskavi izkazalo, da gre za trgovko Milko K., mater dveh majhnih otrok. Glede na policijske zapise jo je najprej posilil, nato pa zadavil. Njeno truplo je naslednje jutro našel zbiralec odpadkov. Po njenih opraskanih rokah in strganih oblačilih je bilo jasno, da se je borila z napadalcem – žal, neuspešno.

Umoril je tudi sestro svoje soproge

Drugo žrtev je napadel vsega 20 dni pozneje. Šlo je za 22-letno Slavico Trifunović, ki jo je posilil, zadavil, jo razkosal in pospravil v dve veliki vreči ter ju vrgel v Savo. Eno vrečo je iz vode potegnil upokojeni železničar in strasten ribič Čeda Savić, druge nikoli niso našli. Kot da zločin sam po sebi ni bil že dovolj grozovit, naj dodamo, da je Slavičino izginotje prijavila njena sestra Seka Trifunović, prepirljiva in nasilna ženska, ki je s soprogom živela v Zemunu. Znana naj bi bila po tem, da je konstantno nadirala in pretepala svojega tihega in mirnega soproga, ki je delal kot izvajalec gradbenih del in je vsakomur vselej brez obotavljanja priskočil na pomoč. Samo ugibamo lahko, kakšen šok je bil za Seko in sosede, ko so pozneje izvedeli, da je Slavico (in še vsaj 14 drugih žrtev) brutalno pokončal prav dobri tihi mož Miodrag.

A vrnimo se k morilskemu pohodu. Posilstvo in davljenje sta postala značilnosti Trifunovićevega ubijanja. Zaradi brutalnosti so ga domačini najprej poimenovali Fantom, pozneje se ga je prijel vzdevek beograjski Jack Razparač. V naslednjih mesecih je večinoma moril v parku in gozdu Zvezdara. Potencialnim žrtvam se je običajno približal z ganljivo zgodbo o bolni ženi, ki je ostala sama doma in naj bi nujno potrebovala pomoč. Pred roko pravice ga je reševala visoka inteligenca in sposobnost temeljitega zakrivanja sledi in dokazov. Med njegovimi žrtvami je bila tudi komaj 16-letna svetlolaska privlačnega videza, pri kateri pa vseeno ni bil povsem dosleden: glede na sledi na kraju zločina se je deklica srdito borila s svojim napadalcem. Okoli njenega mrtvega telesa je bilo namreč veliko polomljenega grmičevja in pohojene trave. Na kraju zločina so policisti našli sledove moških čevljev z rebrastimi podplati, kar je bilo pomembno odkritje v preiskavi.

Toda to še ni pomenilo, da je bila policija kaj bližje prijetju okrutnega serijskega morilca. Da bi zmedel oblasti, je začel ubijati tudi moške, v glavnem svoje delavce in kolege, s katerimi je ropal hiše in trgovine. Trifunović namreč ni bil samo serijski morilec, temveč tudi serijski ropar. Izginotja in trupla so se začela nizati kot po tekočem traku, preiskovalci pa so bili vse bolj obupani. Eni izmed žensk je sicer uspelo pobegniti, a je napad zaradi strahu prijavila šele več mesecev zatem, ko se je zgodil in zaradi travmatične izkušnje ni znala preveč natančno opisati, kako je bil videti napadalec in kaj točno se je zgodilo. Povedati je znala samo to, da ji je, medtem ko jo je posiljeval, recitiral svojo poezijo in ves čas ponavljal, kako »ljudje danes nimajo posluha za poezijo in prozo«, pa da njegova dela med pesniki in pisatelji iz neznanega razloga niso dobro sprejeta.

Izdali so ga prstni odtisi

Za razliko od svojega idola Jacka Razparača Trifunoviću ni uspelo do konca življenja skrivati identitete – a ne zaradi umorov. Od prijateljev, s katerimi je kradel in nato preprodajal nakradeno blago, je izvedel, da je vodja gostilne Zlatno burence v parku Zvezdara policiji prijavil krajo gostinskega blaga, čeprav ga je v resnici skrival v skladišču. Stole je menil, da si zaradi laži in prihoda policije na teritorij, kjer je ubijal, zasluži kazen, zato se je odločil, da mu bo požgal objekt. Neke noči ga je polil z bencinom in zanetil požar, a je v naglici pozabil obrisati svoje prstne odtise s posode za gorivo. S tem je padel v roke preiskovalcev, ki so ga hitro uspeli identificirati in povezati tako s požigom kot umori.

Ko so ga aretirali, se je klobčič njegovih zločinov začel počasi odvijati. Zločinov naj sicer nikoli ne bi zanikal. Prav nasprotno, celo hvalil naj bi se, kaj vse je zagrešil. Na enem izmed zaslišanj je cinično povedal, da mu je nemška okupacija koristila. »Za razliko od vseh ostalih je mene nemška okupacija 'osvobodila'. Dala mi je priložnost, da zagrešim mnogo zločinov, zaradi katerih bi bil sicer ujet in obsojen veliko prej,« je povedal Trifunović. Trdil je, da je moril že v Nišu, pa v psihiatrični ustanovi Toponica in na koncu še v Beogradu. Po vojni je bil veliki Beograd po njegovih besedah namreč popolno mesto za nadaljevanje zločinov. Ko je njegova soproga Seka izvedela za zločine, je nemudoma vložila zahtevek za ločitev in priznala, da ga je v času zakona večkrat pretepala, ker naj bi bil »v postelji zanič«.

Najokrutnejši serijski morilec nekdanje Jugoslavije si je na koncu sodil sam. V preiskovalnem zaporu, kjer je čakal na sojenje, je iz postelje iztrgal dve železni palici. Okoli konca ene je ovil del posteljnine, jo prižgal in si jo kot baklo zatlačil v usta. Z drugo si je prebodel srce. Vse do danes je ostalo nerazjasnjeno, ali so bili Stoletovi zločini pred vojno morda samo plod njegove bolestne domišljije ali so se dejansko zgodili. V številnih srbskih mestih so bili namreč policijski arhivi o zločinih iz konca tridesetih let prejšnjega stoletja uničeni. Prav tako tam ni shranjene niti Trifunovićeve fotografije, zato nikoli ni bilo mogoče natančno rekonstruirati pravega videza beograjskega Jacka Razparača.