Je Nemčija dobila najhujšega serijskega morilca po Hitlerju?

V Nemčiji se te dni odvija najodmevnejši sodni proces po drugi svetovni vojni. Na zatožni klopi sedi 41-letni Niels Högel, ki je, mimogrede, že obsojen na doživljenjsko zaporno kazen zaradi umora treh in poskusa umora dveh ljudi. A s smrtonosnimi odmerki zdravil naj bi umoril vsaj še 97 ljudi – ker se je v službi dolgočasil in je želel paciente po zapletih ponovno oživiti ter postati bolnišnični heroj. Namesto tega si je prislužil naziv najhujšega serijskega morilca na nemških tleh po drugi svetovni vojni. A če pogledamo v njegovo preteklost, nikoli nič ni kazalo na to, da bi lahko postal serijski morilec.

Niels Högel se je rodil 30. decembra leta 1976 v mestu Wilhelmshaven na severozahodu Nemčije. Odraščal je v idiličnem okolju urejene družine in ni kazal nikakršnih nenavadnih ali posebnih nagnjenj. Njegov oče je bil (tako kot tudi njegova babica) zdravstveni delavec v bolnišnici Sankt-Willenhad, mati je bila zaposlena v eni izmed odvetniških pisarn. V vrtcu se ga spomnijo kot simpatičnega malčka, ki nikoli ni izstopal. »Bil je otrok, za katerega bi vsi menili, da živi v popolni družini, obdan z ljubeznijo. Bil je zelo lepo vzgojen, urejen, redoljuben, preprosto v ničemer ni preveč izstopal,« je pred dnevi medijem dejala njegova nekanja vzgojiteljica Jutta Janßen-Rudolph in dodala, da je bila zato še toliko bolj pretresena, ko je izvedela, kakšna grozodejstva naj bi zagrešil.

Tudi v osnovni šoli Kirchreihe se ga spomnijo kot vzornega učenca, nobene pripombe zanj niso našli niti na srednji šoli v istem kraju. Glede izobrazbe sicer ni bil posebej ambiciozen, blestel pa je v športnih aktivnostih, zlasti v nogometu, ki ga je naravnost oboževal. Bil je družaben otrok, predvsem pa je imel močno izostren čut za sočloveka; kazal je veliko empatije in razumevanja, so se spominjali njegovi učitelji v pogovoru za nemško televizijo NDR. »Bil je pozoren do drugih šolarjev, vedno je poskušal takoj rešiti vse težave, ki so se pojavile, zato nikoli ne bi niti pomislil, da bi se lahko razvil v serijskega morilca,« je povedal sedaj že upokojeni učitelj Wilfried Sippel.

Želel je postati heroj

Njegov prav tako že upokojeni kolega Atto Ide je dodal, da sedaj seveda vsi vneto brskajo po spominu in razmšljajo, ali je bilo morda na podlagi njegovega obnašanja že takrat mogoče predvidevati, v katero smer bo peljalo njegovo življenje. Sam je prepričan: »Niels v šoli nikoli ni kazal niti najmanjšega znaka, da bi lahko postal večkratni morilec. Nikoli!« A to ne drži povsem. Že v osnovni šoli je namreč v spominsko knjigo ene izmed sošolk zapisal, da si želi postati gasilec. »Očitno je že takrat sanjal o poklicu, v katerem bi lahko reševal življenja in bi ga ljudje zaradi tega občudovali,« je za NDR povedal profesor Karl-Heinz Beine, psihiater, ki se ukvarja z morilci iz zdravniških vrst. Nielsu je po njegovih besedah tako že od malega kazal veliko naklonjenost do poklicov, v katerih v javnosti močno odmeva junaštvo posameznikov.

A ni postal gasilec. Leta 1997 je zaključil triletno poklicno izobraževanje za zdravstvenega tehnika v bolnišnici Sankt-Wilehad in se tam za kratek čas tudi zaposlil. Njegova vzornika sta bila oče ter babica, ki sta prav tako opravljala ta poklic. Dve leti pozneje se je zaposlil na kliniki Oldenburg na oddelku za intenzivno nego na srčni kirurgiji. Takrat je še delal povsem v skladu s pravili. Med uslužbenci in pacienti je bil zelo priljubljen, je medijem pred časom zaupal njegov takratni sodelavec Frank Lauctermann. »Z lahkoto se je vključil v delovni proces, ni se ustrašil težkega primera, bil je korajžen, pa tudi velika klepetulja. Vse to je bilo takrat zelo dobrodošlo na srčni kirurgiji,« je dejal.

Po le nekaj mesecih dela je uspešno reanimiral bolnika s srčnim popuščanjem. Za to dejanje je s strani odgovornih prejel številne pohvale, večkraj naj bi se mu zahvalili tudi sorodniki pacienta. Končno je bil to, kar si je želel že od malega: heroj! A stres in hudi psihični pritiski, ki jih je bil dnevno deležen na oddelku za intenzivno nego, so mu prišli do živega. Ker ni želel, da bi sodelavci in nadrejeni ugotovili, kako zelo je izčrpan, je začel jemati protibolečinske tablete. Teh je za normalno delo potreboval v vse večjih količinah, kar zanj ni bil problem, saj jih je kradel iz bolnišničnih zalog. »Svoje psihične težave je skrival za fasado sproščenosti, komunikatilvnosti in laskanja ženskam,« je povedal profesor Beine. A žal je to prakso uporabljal zgolj v službi, ne pa tudi v zasebnem življenju. In ko ga je konec leta 1999 zapustila partnerica, se mu je podrl svet. Le nekaj mesecev pozneje naj bi zagrešil svoj prvi umor.

'Reševalec Rambo'

Pri umorih naj bi Högel vedno deloval po enakem principu: bolnikom je dal prevelik odmerek zdravila, ki ni bilo predpisano s strani zdravnikov. S tem je namerno sprožil življenjsko nevarne težave s srcem, v najhujših primerih celo ventrikularno fibrilacijo oziroma srčni zastoj. Večinoma je uporabljal gilurytmal, pa tudi kalij, sotalex, ksilokain in cordarex. Ko se je oglasil signal, da se je bolnikovo stanje poslabšalo, je bil prvi v njegovi sobi in ga je začel takoj oživljati. Če je bil pri tem uspešen, so ga sodelavci veselo trepljali po rami, sorodniki preživelih so mu nosili darila in ga kar niso mogli prenehati hvaliti. Bil je srečen, saj so ga vsi dojemali kot heroja. Zaradi številnih 'rešenih' življenje se je Högla med sodelavci kmalu prijel vzdevek 'Reševalec Rambo'.

»Dejstvo, da so Nielsa hvalili zaradi popolnega tehničnega znanja, je pripeljalo do tega, da je  na koncu v želji po teh pohvalah in priznanjih stroke začel sam povzročati nujna stanja pri pacientih, da bi dobil to, kar si je želel,« je povedal profesor Beine. Toda v številnih primerih je bila doza zdravil usodna in oživljanje ni bilo uspešno. Njegovi kolegi so zaradi vse večjega števila reanimacij sicer začeli postajati vse bolj sumničavi, a so večinoma molčali.Avgusta leta 2001 pa so zdravniki na oddelku 211 sklicali sestanek, na katerem so skupaj z medicinskim osebjem razpravljali o nenadnem porastu primerov oživljanja in smrti v preteklih mesecih. Tudi Högel je bil prisoten na tem srečanju in ker je bilo največ primerov reanimacije in smrti vselej ravno v njegovi izmeni, je dan po sestanku namišljeno zbolel in naslednje tri tedne preživel doma. Prepričan je namreč bil, da so mu kolegi prišli na sled in ker je vedel, da ne bo mogel prenehati s svojim početjem, se je odločil, da se doma poskuša odvaditi želje po oživljanju.

V treh tednih, ki jih je preživel doma, sta na oddelku 211 umrla zgolj dva pecienta – torej bistveno manj kot običajno. Ko je bil Högel v službi, se je namreč zgodilo kar 58 odstotkov vseh smrtnih primerov. Ob pritisku predstojnika oddelka za srčno kirurgijo, so Högla leta 2001 premestili na oddelek za anestezijo. Tudi tam je glavni zdravnik kmalu dobil »neprijeten občutek«, saj je bil Niels očitno pogosto v kriznih situacijah. Septembra leta 2002 je bil Högel na zahtevo direktorja bolnišnice Oldenburg prisiljen dati odpoved, potem ko se je več pacientov, ki so bili v njegovi oskrbi, iz takrat še neznanih razlogov, znašlo v smrtni nevarnosti. Ob odpovedi so mu odgovorni v bolnišnici zagotovili, da bo še tri mesece prejemal plačo oziroma polno nadomestilo enote za intenzivno nego, nato pa naj bi ga čakala služba na kurirskem oddelku bolnišnice. A to ni bila služba, kjer bi ga ljudje videli kot heroja.

Nova bolnišnica, enako početje

10. oktobra leta 2002 je predstojnica zdravstvene nege klinike Oldenburg Höglu izdala potrdilo o delu, v katerem je zapisala, da je delal »preudarno, vestno in neodvisno« in da je v »kritičnih situacijah ravnal premišljeno ter po najvišjih strokovnih merilih«. Pohvalila je tudi njegovo »zavezanost delu in pripravljenost vedno priskočiti na pomoč« ter njegov »občutek za skupinsko delo in sodelovanje«. Pod celovito oceno je zapisala, da je vse naloge, ki so mu bile dodeljene, opravil »v dobri veri, strokovno in v celoti zadovoljil tako stroko kot želje pacientov«. S tem dokumentom v roki je Högel brez težav dobil novo službo kot zdravstveni delavec. Že decembra istega leta se je zaposil v bolnišnici Delmenhorst.Tudi tam je v času njegovih izmen nenadoma začelo prihajati do povečanja števila nujnih primerov in smrti, predvsem zaradi srčne aritmije in/ali nenadnega padca krvnega tlaka. Njegovi sodelavci so to opazili, a namesto, da bi uvedli notranji nadzor, so se ga začeli raje na veliko izogibati.

Niels se je leta 2004 poročil in kmalu zatem se mu je rodila hčerka. Prisostvoval je pri njenem rojstvu, sredi katerega se je dojenčica za nekaj trenutkov znašla v smrtni nevarnosti. Ničesar ni mogel storiti, da bi ji pomagal in kot je povedal pozneje, je bil to »grozen občutek«. Tri tedne pozneje se je vrnil na delo, vzhičen nad novo družinsko članico. A že prvi dan naj bi evforičnost te sreče poskušal ohraniti čim dlje tako, da je hudo bolnemu pacientu vbrizgal smrtonosno zdravilo in ga nato poskušal oživiti. Neuspešno. Evforija je nemudoma popustila, že kmalu zatem se je začelo krhati tudi njegovo idilično družinsko življenje. Niels je namreč začel jemati vse večje količine pomirjeval, ki jih je pogosto temeljito splaknil z alkoholom in žena je po vsega letu dni skupnega življenja spakirala kovčke in otroka ter ga pustila samega v njegovi omami. 

22. junija leta 2005 so sodelavci na oddelku za intenzivno nego Högla ujeli na delu, ko je enemu izmed pacientov brez naročila zdravnika vbrizgal antiaritmetično zdravilo Gilurytmal. Sledil je notranji nadzor in temeljita policijska preiskava, med katero je več zaposlenih izrazilo sum, da bi bil Högel lahko odgovoren za številne zaplete, reanimacije in nepojasnjene smrti na oddelku. Rezultati obsežne preiskave so razkrili, da se je med letoma 2003 in 2005, torej v času Höglove zaposlitve, število smrtnih primerov v bolnišnici kar podvojilo. Poleg tega je več kot polovica vseh pacientov umrla ravno v njegovi izmeni. To je bilo dovolj, da so Nielsa nemudoma odpustili. Preiskovalci so po preiskavi spisali obširno poročilo in ga predali pristojnemu državnemu tožilstvu v Oldenburgu, ki je za Högla odredilo pripor.

Koliko ljudi je v resnici umoril?

Okrajno sodišče Oldenburg je Nielsa Högla decembra leta 2006 spoznalo za krivega poskusa umora pacienta z dne 22. junija leta 2005 in ga obsodilo na pet let zaporne kazni – prav tako so mu izdali tudi petletno prepoved opravljanja poklica zdravstvenega tehnika. Zvezno sodišče je sodbo po pritožbi tožilke razveljavilo in zahtevalo ponovno sojenje. Junija leta 2008 je bil Högel ponovno obsojen; tokrat na sedem let in pol zaporne kazni ter vseživljenjsko prepoved opravljanja poklica zdravstvenega tehnika. A sorodniki številnih nenadno preminulih bolnikov v obeh bolnišnicah, v katerih je delal Niels, so postajali vse bolj prepričani, da zdravstveni tehnik ni umoril samo enega človeka.

Januarja leta 2014 je državno tožilstvo v Oldenburgu tako ponovno sprožilo preiskavo proti Höglu zaradi primerov smrti v bolnišnici Delmenhorst. Septembra istega leta so Nielsa obtožili še treh umorov in dveh poskusov umora. Högel je vse očitane zločine priznal ter trdil celo, da je zagrešil še vsaj 30 umorov. 28. februarja leta 2015 so ga na okrajnem sodišču v Oldenburgu spoznali za krivega dvojnega umora, dveh poskusov umora in nevarne telesne poškodbe ter ga obsodili na doživljenjsko zaporno kazen. Sodba je postala pravnomočna marca leta 2015.

A ker je Niels na presenečenje mnogih začel priznavati še več umorov, so se oblasti lotile nadaljnje temeljite preiskave. Vse od novembra leta 2014 tako posebna preiskovalna komisija, imenovana 'Kardio' preučuje smrtne primere v obeh bolnišnicah v obdobju, ko je bil tam zaposlen Högel. V okviru skoraj tri leta trajajoče preiskave je bilo predmet preiskave kar 332 pokojnih, skupno so izkopali in ponovno obducirali 134 pokojnih iz 67 različnih pokopališč v okolici ter iskali sledove zdravil, ki jih zdravniki pokojnim niso predpisali. V številnih primerih stanje trupel ni več omogočalo toksikoloških preiskav in dokazovanja nepredpisanih snovi v telesu pokojnih. 101 pacientov, ki so preminili v bolnišnici Delmenhorst med Höglovimi izmenami, so kremirali in jih tako preiskovalci niso mogli več pregledati.

Kako to, da je ostal neopažen?

Konec avgusta leta 2017 je policija v Oldenburgu predstavila rezultate preiskave. Razkrili so, da je Niels Högel osumljen še 84 umorov; v to so bili všteti samo tisti primeri, »v katerih so dokazi tako jasni, da je verjetna nova obtožnica zoper že obsojenega Högla«. Ta številka bi se lahko še povečala, ker so nekatere toksikološke preiskave še vedno v teku, so pojasnili. Po mnenju vodje posebne preiskovalne komisije 'Kardio' bi bili lahko »umori v Oldenburgu in Delmenhorstu […] samo vrh ledene gore«. Na podlagi na novo zbranih dokazov je bila proti Nielsu Höglu januarja lani spisana in vložena nova obtožnica, v kateri mu očitajo umore 97 pacientov, starih med 34 in 96 let - 62 v bolnišnici Delmenhorst in 35 v bolnišnici Oldenburg. Sojenje na okrožnem sodišču v Oldenburgu se je začelo 30. oktobra leta 2018 in zaradi velikega števila prisotnih (vključno s približno 120 tožniki), poteka v festivalni dvorani Wesser-Ems-Hallen v Oldenburgu.

Že prvi dan sojenja je 41-letni Högel sodniku Sebastianu Bührmannu priznal vsa očitana dejanja. »Zgodilo se je vse, kar mi očitate,« je dejal mrtvo hladno; brez kančka empatije, brez obžalovanja. »Takrat mi umrlih ni bilo žal,« se je spominjal, a v isti sapi dodal, da se danes svojih dejanj sramuje in jih močno obžaluje. Pred vsakim dejanjem naj bi po lastnih besedah skrbno proučil kartoteke pacientov in nato izbral tistega, pri katerem je bil prepričan, da ga lahko oživi. A se ni vedno izšlo. Nekaterih pacientov se, kot je povedal, ne spomni. A če bi veljalo, da je pokončal samo tistih 43, ki se jih zagotovo spomni, bi bili med posameznimi umori preveliki premori, ki pa jih, kot je zatrdil, ni bilo. »Zdržal sem največ nekaj dni in ne spomnim sem, da bi kdaj naredil večjo pavzo,« je iskreno priznal in dodal, da pa je vseeno več ljudi uspel oživiti, kot jih je umrlo. Prav tako ne verjame, da bi lahko ubijal še kdo drug. »Ne morem si predstavljati človeka, ki bi počel taka grozodejstva, kot sem jih jaz.«

Dodal je, da je pri nekaterih pacientih poskusil dvakrat. Če s prvim zdravilom ni uspel izzvati napada, jim je zdravstveni tehnik naslednjič vbrizgal drugega, močnejšega. »Moral sem poskusiti še enkrat,« je dejal. Nove žrtve je, kot je povedal, običajno začel iskati v tretji ali četrti izmeni zatem, ko je oživil ali pokončal prejšnjega pacienta. Na koncu naj bi si že želel, da ga končno ujamejo pri delu, zato je postajal vse bolj drzen in je injekcije vbrizgaval celo takrat, ko so bili v bližini zdravniki in ostalo medicinsko osebje. »Želel sem si, da bi bilo končno vsega konec,« je priznal. A več let je ostajal neopažen. Tudi svojci pokojnih ne morejo razumeti, kako zdravniki in medicinsko osebje v vsem tem času niso dojeli, da se z njihovimi pacienti v času Höglove izmene dogaja nekaj nenavadnega. »Imeli so vse, kar so potrebovali, da ga ustavijo,« je dejal vnuk ene izmed žrtev. »Saj človek ne rabi biti Sherlock Holmes, da opazi kaj takega.«

Od heroja do serijskega morilca

Psihiater, ki je proučil Nielsovo duševno stanje, je dejal, da obtoženi umorov najbrž res nikoli ni načrtoval; paciente naj bi si želel zgolj oživiti, saj naj bi mu to prinašalo zadovoljstvo. »Zanj je bilo to kot droga. Zavedal se je, kaj počne, želel je prenehati, a enostavno ni mogel,« je povedal strokovnjak. Poleg tega sta mu alkohol in pomirjevala proti koncu vse bolj mračila um in ni več točno vedel, koga ubija in koga rešuje. Prav opitost in omamljenost naj bi bila po Nielsovih besedah tudi glavna razloga, zakaj o številnih umorih ni spregovoril že v času prvega sojenja. »Nisem bil sposoben priznati, kaj vse sem zagrešil.«

Končno število žrtev je prav mogoče še veliko višje od tega, kar mu očitajo, in bi lahko brez težav celo presegalo število 200. Pri številnih pokojnih toksikološke preiskave namreč niso bile več mogoče – bodisi zaradi razpadlosti trupla, bodisi zaradi kremiranja. Prav tako nekaterih trupel niso uspeli izkopati in pregledati, saj svojci tega iz različnih razlogov (še) niso dovolili. Kar je povsem razumljivo, glede na to, da je Niels Högel že obsojen na najvišjo možno kazen, saj Nemčija ne izvršuje smrtnih kazni. A tisti, ki kot tožniki sedijo v sodni dvorani, so jasni: želijo si epiloga, radi bi vedeli, ali so njihovi najdražji umrli naravne smrti ali pa jih je na oni svet poslal zloglasni Niels Högel, ki danes namesto heroja velja za najhujšega serijskega morilca na nemških tleh po drugi svetovni vojni.