Je Escobarja v grob poslal njegov vajenec?

V uradnem poročilu kolumbijske policije je zapisano, da so zloglasnega mamilarskega kralja Pabla Escobarja 2. decembra 1993 v neki dvonadstropni hiši v Medellínu odkrili pripadniki specialnih enot in mu sledili na streho, kjer sta ga zadela dva od brezštevilnih strelov – eden v stegno, drugi v hrbet. Zadnji, tretji, naj bi bil glede na obdukcijsko poročilo sprožen iz neposredne bližine in je šel naravnost skozi njegovo desno uho. A zasledovalci o tem niso vedeli ničesar. Nekatere teorije so namigovale, da si je narko kralj v strahu pred ameriškimi zapori sodil sam, nekdanji morilec medelinskega kartela Diego Murillo Bejarano, znan tudi kot Don Berna, pa je leta pozneje trdil, da ga je (sicer posredno) pokončal prav on. Z Escobarjevo smrtjo je namreč postal tako rekoč naslednik njegovega velikanskega mamilarskega imperija.

Prav zaradi tega, ker je bil ključni člen lova na zloglasnega narko kralja, naj bi si Berna uspel zgraditi lastno mamilarsko kraljestvo, na čelu katerega je imel velik vpliv tudi na državne organe, ki so v preteklosti lovili Escobarja. Povedano po domače: že iz časov, ko si o vodenju mamilarskega kartela ni upal niti sanjati, je sedel na dveh stolih hkrati! Pozneje si je z izdatno pomočjo pri iskanju Escobarja s strani državnega aparata zagotovil, da je postal eden najmočnejših narko kraljev v zgodovini Kolumbije. Da, še veliko močnejši od njegovega svetovno znanega predhodnika!

Vse se je začelo s čiščenjem avtomobilov

Don Berna se je po zapisih v knjižni uspešnici All That Is Interesting (Vse, kar je zanimivo), rodil kot Diego Fernando Murillo Bejarano v mestu Tulua na pacifiški obali Kolumbije. Že v zelo zgodnjem otroštvu naj bi se pridružil levičarski vojaški skupini Ejército Popular de Liberación (EPL), a je do sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja zapustil komunistične vrste. Medtem ko je bil Pablo Escobar v mamilarskem svetu že "kralj kraljev", je Diego v Itagui čistil avtomobile Fernanda Galeana, poslovneža iz Medellína, drugega največjega mesta v Kolumbiji, ki šteje 2,5 milijona prebivalcev. Galeano je bil Escobarjev tesen prijatelj in pomemben član njegovega kartela. Ker je izkazal veliko zanimanje za sodelovanje, je kmalu zatem tudi Berna postal eden izmed njegovih pripadnikov. A je moral začeti na dnu – kot vajenec!

Njegova nova vloga je bila diametralno nasprotje vsem komunističnim vrednotam, na katere je prisegal v preteklosti. Bernova preteklost je bila popolno nasprotje Galeanovih trdnih protikomunističnih pogledov. Vajenčevo življenje se je v veliki nevarnosti prvič znašlo že zelo kmalu: ko je Galeano začel vojno z Bernovimi nekdanjimi tovariši v EPL. A vajenec se je odločil dokazati, zato je izkoristil vse svoje znanje in spretnosti ter umoril lokalnega vodjo EPL. S tem si je pridobil Galeanovo popolno zaupanje. Res je sicer, da je za to drago plačal: pripadniki EPL bi ga namreč skorajda pokosili pod streli, saj so kar 17-krat streljali nanj.  A se je izplačalo! Berna je preživel, je pa v streljanju izgubil nogo, zato si je bil primoran omisliti protezo. To je bil večni spomin na njegovo prvo izdajo. Toda po drugi strani je postal veliki zaveznik enega izmed pomembnih mož v kolumbijskem mamilarskem svetu, ki ga je zadolžil za vodenje povsem lastne veje klana v Escobarjevem kartelu.

Berna na začetku ni bil ravno omembe vredna 'živina' v narko svetu: bil je Galeanov šofer, medtem pa je Escobar vodil vojno proti policiji, se na vse kriplje trudil, da ga ne bi ujeli, kot za stavo ubijal politike in se na koncu ujel v lastno past ter v zgodnjih devetdesetih letih vdal policiji – pod pogojem, da ga oblasti ne izročijo Združenim državam Amerike. Obsodili so ga na pet let zapora. Kazen je prestajal v "Katedrali", zaporu, ki ga je dal v bližini Medellina zgraditi sam. Po svojem okusu. V zavodu, ki se ga je kmalu oprijelo ime Hotel Escobar, so bili nogometno igrišče, slap, na strehi je bil teleskop, da je lahko gledal v sobo svoje hčerke, ko se je z njo pogovarjal po telefonu. Bolj kot na zapor je ta ustanova spominjala na hotel s petimi zvezdicami.

Čakal je na pravo priložnost

Ker ustanove niso posebej nadzorovali, je lahko nemoteno nadaljeval z organizacijo preprodaje drog. Imperij je vodil po telefonu in radijskih postajah, v posebnem prostoru je bil shranjen arzenal avtomatskega orožja. Toda tudi v času prestajanja zaporne kazni je potreboval likvidnost, zato se je obrnil na Galeana ter njegovega sodelavca Gerarda Moncada. Ob odhodu v zapor jima je namreč predal nekaj svojih najbolj donosnih poti, tako da sta kmalu postala glavna preprodajalca znotraj kartela. Vsak mesec sta preprodala za več deset milijonov dolarjev kokaina. Escobar je od njiju na začetku želel samo skromnih 500 tisoč dolarjev 'plače' mesečno.

Takrat je bil Don Berna že vodja Galeanovih varnostnikov; to je bil položaj, s katerega se je zlahka učil pravil mamilarskega posla in na ušesa vlekel vse, kar je moral vedeti o poslovanju znotraj kartela. Seznanil se je tudi s skupinama plačanih morilcev La Terazza in Sicaria ter številnimi ostalimi 'svobodnimi' morilci iz Medellína. Bil je torej na pomembnem položaju, kar se mu je izjemno izplačalo zlasti v trenutku, ko so se pojavile težave med Galeanovim klanom in vodjo Escobarjem. Šef si je namreč nenadoma mesečno plačo s 500 tisočakov zvišal na milijon dolarjev, kar glavnima dilerjema Galeanu in Moncadu seveda ni bilo po godu. Da je bila situacija še slabša, je bil Escobar prepričan, da mu dvojica že ves čas na veliko krade. Moral je ukrepati.

Poleti leta 1992 so Escobarjevi možje na Galeanovem posestvu našli 20 milijonov dolerjev gotovine. Tako Galeano kot Moncado sta bila poklicana na 'zagovor' v Escobarjevo Katedralo. Berna je svojega nadrejenega posvaril, naj ne hodi tja, a ga ta ni poslušal. Šele več let pozneje je oblastem dobro znani plačani morilec John Jairo Velasquez priznal, da sta s kolegom umorila tako Galeana kot Moncada. "Razsekala sva ju na kose in ju sežgala na dvorišču zapora. To je bil začetek konca, sprožilec vojne, ki je na koncu mnoge poslala v grob," je dejal Velasquez.

Zavrnil je Escobarjevo ponudbo

Escobarja je bilo vse bolj strah, da ga bodo oblasti izročile Združenim državam Amerike, zato je kmalu zatem pobegnil iz svoje Katedrale, si prilastil celotno premoženje in gotovino obeh nekdanjih sodelavcev in dal pobiti vse člane njunih družin, sorodnike ter tesne sodelavce. Na listi za odstrel je bilo zapisano tudi ime Don Berna, a mu je z nekaj sreče uspelo pobegniti pred krvoločnim narko kraljem. Potuhnil se je v podzemlje, a ga je Escobar hitro našel in mu predlagal dogovor: prizanesel mu bo, če bo v zameno pokončal Galeanovega brata Rafaelita Galeana. Berna je predlog pogumno zavrnil, saj si je v tem času našel zaveznike v bratih Carlosu in Fidelu Castaño, upornikih in nasilnežih, katerih vpliv v Medelliínu je ob odsotnosti Escobarja hitro naraščal.

S tem, ko je Escobar zanetil vojno znotraj kartela, si je začel na veliko kopičiti sovražnike. Čeprav je pobeg iz zapora videl kot veliko zmago, so mu bile oblasti tik za petami. Pridružila se jim je tudi vigilantska skupina moških, znanih pod imenom Los Pepes. Šlo je za frakcijo, ki so jo ustanovili prav Don Berna in brata Castaño. V bistvu je bila to skupina maščevalcev, sestavljena iz Escobarjevih vse številčnejših sovražnikov, kar pomeni, da je imel Berna za seboj tudi močno zaledje dveh velikih kartelnih družin: Galeanove in Moncadove. Požigali so Pablove dvorce in luksuzne avtomobile ter metodično pobijali odvetnike, bankirje, pralce denarja, ubijalce in sorodnike. Berna je počasi začel zategovati zanko okrog Escobarjevega vratu, medtem ko se je moral ta ves čas skrivati in je postajal vse bolj osamljen.

Don Berna je imel veliko večji načrt, kot samo likvidiranje svojih nadrejenih, vključno z velikim šefom. Preko skupine Los Pepes je po eni strani krepil svoje povezave znotraj narko trga, po drugi pa se je dogovarjal in sodeloval tudi s kolumbijskimi oboroženimi silami DAS. Kmalu se je pridružil skupini policistov, ki naj bi umorili Escobarja. V bistvu je bil prav on tisti, ki si je najbolj želel njegovega prijetja in je preko skupine Los Pepes zapravil približno 50 milijonov dolarjev dobička enega izmed pobratenih kartelov za informacije, s pomočjo katerih je oblasti ves čas obveščal o lokaciji narko kralja. Njegov načrt ni bil samo eliminacija Escobarja, temveč tudi njegove družine, redkih še preostalih pripadnikov ter poslovnih partnerjev. 

V svoji knjigi Así matamos al patrón: la cacería de Pablo Escobar je Don Berna zaupal, da jim je ob Escobarjevi smrti vodja operacije veselo čestital, streljalo se je v zrak, po mestu pa so se slišali vzkliki 'Živela Kolumbija'. Nato naj bi ga vodja pripadnikov specialne enote prosil, da odide, saj so bili na poti novinarji in ne bi bilo ravno primerno, da preprodajalca drog vidijo v družbi državnih organov. Več let po padcu Escobarja sta Joe Toft, nekdanji vodja ameriške agencije za promet DEA, ter vodja policije Hugo Aguilar trdila, da je bil prav Berna ključni člen pri izsiljevanju Escobarja in glavni 'krivec' njegovega neslavnega konca.

Uspešno je krmaril med pravičnostjo in preprodajo drog

A čeprav se je tistega dne bil prisiljen umakniti pred bliskavicami fotoaparatov in vprašanji novinarjev, pa je bil Escobarjev padec za Berno velika zmaga. Pridobil si je pomembne zaveznike v policijskih vrstah, obenem pa je vse intenzivneje krepil svoj vpliv in svojo moč v ostankih medelinskega kartela, imel močno zavezništvo v bratih Castaño ter trgovcih s prepovedanimi drogami na pacifiški obali, ki so postali znani pod imenom Notre Del Valle Cartel (NBVC). Berna je imel torej vse, kar je potreboval, da ustanovi novo, povsem svojo mamilarsko organizacijo, tudi in predvsem na krilih skupine morilcev, znanih pod imenom La Terraza. Številni morilci iz Medellína so po Escobarjevi smrti sicer ustanovili lastne manjše tolpe, a je Berna hitro pridobil nadzor nad njimi, saj je vsakomur, ki ni plačeval dolgov, davkov ali je prekršil njegova pravila, grozil z izdajo policiji, s katero je bil tesno povezan. Njegova organizacija je sčasoma postala svojevrstna kriminalna policija.

Proti koncu leta 1994 je prevzel nadzor nad organizacijo morilcev, znanih pod imenom Oficina de Evigado. Šlo je za skupino, ki je bila zadolžena za eliminiranje svobodnih kriminalcev, ki so stali na poti "pri modernizaciji mesta". Povedano drugače: vseh tistih, ki so se uprli Bernovemu poveljevanju in so poskušali delovati na lastno pest. Pri kaznovanju morilci niso imeli nikakršnih omejitev, tudi zato, ker je bil Berna izjemno spreten pri vzpostavljanju in negovanju odnosov. Uspel se je spoprijateljiti in podkupiti vrhovnega državnega tožilca, policijo, lokalne poslovneže in celo katoliško cerkev. Medellín je imel pod nadzorom vse do leta 2004. Skupino Oficina de Envigado je spremenil v visoko organiziran stroj, ki je deloval kot krovna družba za manjše, polavtonomne enote, ki so regulirale kriminalno podzemlje. Njihove 'storitve' so vključevale izsiljevanja, umore in nadzor nad preprodajanjem drog ter igrami na srečo. Njegova skupina je imela na voljo celo odvetnike, ki so plenili premoženje neposlušnih. A to je bilo še vseeno boljše od druge alternative – ubijanja in rezanja prstov.

Do leta 2006 je bila to največja mreža, preko katere so potekale tako rekoč vse kokainske poti na ameriških tleh. Don Berna je de facto zgradil največjo in najbolj organizirano kriminalno organizacijo v zgodovini Kolumbije, in to s povsem drugačnimi metodami in prijemi kot njegov predhodnik Escobar. Medtem ko je zloglasni narko kralj vodil vojno proti državnim organom, jih je Berna spremenil v svoje zaveznike. Spoznal je, da je takšna koalicija veliko boljša izbira od krvave opozicije. A tudi njegov imperij ni trajal večno. Junija leta 2008 so ga aretirali in izročili Združenim državam Amerike, kjer je na newyorškem sodišču priznal, da je v državo pretihotapil na tone kokaina. 22. aprila leta 2009 je bil spoznan za krivega in obsojen na 31-letno zaporno kazen in plačilo 4 milijonov dolarjev (3,56 milijona evrov) kazni.