V Cii je lovil izdajalca, s Clintonom pa ni mogel niti do sestanka

Ko je James Woolsey leta 1993 prevzel vodenje Cie, je stopil v eno najvplivnejših pisarn v Washingtonu. A kmalu je ugotovil, da ima kljub položaju presenetljivo malo neposrednega dostopa do predsednika Billa Clintona.

Woolsey je pozneje svoje razmerje s predsednikom opisal s precej nenavadno anekdoto. Kot je poročal The Washington Post, je v šali dejal, da je bil pravzaprav on pilot, ki je leta 1994 z majhnim letalom pristal na zelenici pred Belo hišo. Razlog? Tako naj bi najlažje prišel do predsednika, ker do njega sicer ni mogel priti.

Šala je imela precej resno ozadje. Woolsey se je počutil odrinjenega, saj se s Clintonom v skoraj dveh letih na čelu Cie ni pogosto srečeval. Njegov položaj je bil še toliko bolj nenavaden, ker je bil odgovoren za eno najpomembnejših ameriških varnostnih institucij.

Woolseyjev mandat je močno zaznamovala zgodba Aldricha Amesa, enega najbolj razvpitih dvojnih agentov v zgodovini Cie.

Ames je bil dolgoletni uslužbenec agencije, ki je od leta 1985 Sovjetski zvezi, pozneje pa Rusiji, posredoval strogo zaupne informacije. Razkril je identitete ameriških virov, zaradi česar so bili nekateri ubiti.

Ko so ga leta 1994 aretirali, je postalo jasno, kako obsežna je bila škoda. Po podatkih Associated Press je Ames za svoje vohunjenje prejel približno 2,5 milijona dolarjev.

Za Cio je bil primer prava katastrofa. Izdajalsko delovanje je trajalo skoraj desetletje, medtem ko je Ames deloval znotraj same ameriške obveščevalne skupnosti.

Po škandalu se je Woolsey znašel pod pritiskom, naj ukrepa proti odgovornim. Toda odločil se je drugače.

Namesto množičnih odpovedi je kaznoval enajst sedanjih in nekdanjih uslužbencev, za katere je menil, da so pri svojem delu naredili konkretne napake. Zagovarjal je stališče, da je bil primer Ames predvsem posledica sistemskih pomanjkljivosti.

Odločitev ni bila priljubljena pri vseh. Woolsey je moral pojasnjevati, zakaj vodstvo agencije ni prevzelo večje odgovornosti za enega najhujših obveščevalnih spodrsljajev v ameriški zgodovini.

Njegov mandat se je končal januarja 1995, po manj kot dveh letih.

Woolsey je agencijo prevzel v zelo drugačnem svetu, kot ga je poznala večina njegovih predhodnikov. Sovjetska zveza je razpadla, hladne vojne je bilo konec, Washington pa je začel zmanjševati sredstva za obrambne in obveščevalne službe.

Prav tu je Woolsey videl nevarnost. Po njegovem mnenju konec hladne vojne ni pomenil konca groženj, temveč njihov začetek v drugačni obliki.

Kot je poudarjal Central Intelligence Agency, se je njegova kariera že pred vodenjem agencije vrtela okoli vprašanj nacionalne varnosti, jedrskega orožja in mednarodnih odnosov. Deloval je tudi pri pogajanjih med ZDA in Sovjetsko zvezo o zmanjševanju konvencionalnega orožja v Evropi.

Čeprav je Woolsey Cio vodil razmeroma kratek čas, se po odhodu ni umaknil iz sveta politike in varnosti.

Ostal je aktiven pri vprašanjih ameriške zunanje politike, energetike in nacionalne varnosti. Sodeloval je pri različnih projektih in se pojavljal kot svetovalec ter komentator.

Po poročanju The Guardian je bil tudi eden tistih ameriških politikov in strokovnjakov, katerih stališča niso vedno ustrezala tradicionalnim delitvam med republikanci in demokrati.

V zadnjih letih življenja je Woolseyjevo zgodbo zaznamoval tudi tako imenovani havanski sindrom.

Njegova žena Conchita Sarnoff Woolsey je za The Washington Post povedala, da je njegovo zdravje v zadnjih letih močno nazadovalo in da je težave povezovala z anomalnimi zdravstvenimi incidenti, ki jih poznamo pod imenom havanski sindrom.

O teh nenavadnih zdravstvenih težavah so prvič množično poročali ameriški diplomati in obveščevalci na Kubi. Kasneje so podobne simptome prijavljali tudi drugod po svetu.

Vzrok ostaja nejasen. Ameriške obveščevalne službe so v svojih preiskavah ugotovile, da je zelo malo verjetno, da bi bila večina teh primerov posledica namernega delovanja tuje države.

Woolsey je umrl 21. julija 2026 v Washingtonu, star 84 let. Njegova žena je kot neposredni vzrok smrti navedla možgansko kap, hkrati pa povedala, da so njegovo zdravje v zadnjih letih zaznamovale težave, ki jih je povezovala s havanskim sindromom.

Njegova zgodba je zato precej bolj nenavadna od klasičnega življenjepisa nekdanjega direktorja Cie. Bil je človek, ki je vodil ameriške vohune v obdobju, ko se je svet po hladni vojni na novo sestavljal. V lastnih vrstah je moral reševati posledice enega največjih primerov izdaje, hkrati pa je imel nenavadno oddaljen odnos s predsednikom, ki mu je zaupal vodenje agencije.

Viri: The Washington Post; Associated Press; Central Intelligence Agency; The Guardian; Clinton White House Archives