Na današnji dan je začel svojo krvavo zgodovino pisati ta serijski morilec

31. avgusta 1888 je eden najbolj znanih serijskih morilcev začel pisati svojo krvavo zgodovino. Jack the Ripper ali Jack Razparač je bil psevdonimni morilec, odgovoren za smrt najmanj petih žensk v okrožju Whitechapel v londonskem East Endu in njegovi okolici med avgustom in novembrom 1888. Primer je ena najbolj znanih nerazrešenih skrivnosti angleškega kriminala.

Kakšnih ducat umorov med letoma 1888 in 1892 so špekulativno pripisali Jacku Razparaču, vendar je policija samo pet od teh, ki so bili storjeni leta 1888, povezala z enim samim morilcem. 

Tako imenovanih "kanoničnih pet" žrtev so bile Mary Ann Nichols (katere truplo so našli 31. avgusta), Annie Chapman (najdena 8. septembra), Elizabeth Stride (najdena 30. septembra), Catherine (Kate) Eddowes (najdena 30. septembra), in Mary Jane Kelly (najdena 9. novembra).

 Po splošni domnevi tistega časa so bile vse žrtve prostitutke in vse razen ene, Kelly, so bile umorjene med nagovarjanjem na ulici. To prepričanje je bilo pozneje vzeto za samoumevno v knjigah o zločinih, ki so običajno ponujale ugibanja o resnični identiteti Jacka Razparača in poročale o nazornih podrobnostih umorov, ki jih je zagrešil (vendar je veliko teh knjig temeljilo na goljufivih trditvah in dokumentih ).

Britanska družbena zgodovinarka Hallie Rubenhold je v radikalnem odmiku od tega žanra The Five: The Untold Lives of the Women Killed by Jack the Ripper (2019) trdila, da Nichols, Chapman in Eddowes niso bile prostitutke; da se je Stride k temu poklicu zatekla le občasno, v obdobjih obupne revščine in čustvenega trpljenja (vendar ni dokazov, ki bi kazali, da je svoj poklic opravljala, ko je bila umorjena); in da je bila edina preverljiva prostitutka med petimi Kelly. 

Po mnenju Rubenholdove je bila ideja, da je bil Jack Razparač morilec prostitutk, posledica mizoginih in razrednih predsodkov, značilnih za viktorijansko dobo.

V vsakem primeru je bilo žrtvi prerezano grlo, telo pa je bilo običajno pohabljeno na način, ki kaže, da je morilec vsaj deloma poznal človeško anatomijo. Ob neki priložnosti so policiji po pošti poslali polovico človeške ledvice, ki so jo vzeli iz telesa žrtve umora. Oblasti so prejele tudi vrsto posmehljivih sporočil osebe, ki se je imenovala Jack the Ripper in naj bi bila morilec. 

Veliko truda je bilo vloženega, , da bi identificirali in ujeli morilca, a vse brez uspeha. Veliko javno razburjenje zaradi neuspešne aretacije morilca je predstavljalo veliko težav takratnemu notranjemu ministru in londonskemu policijskemu komisarju, zato sta kmalu zatem oba odstopila s položaja.

Primer je ohranil svojo moč v ljudski domišljiji, deloma zato, ker so bili znani primeri serijskih umorov takrat veliko redkejši kot danes. Jack Razparač je postal tema za številna literarna in dramska dela. Morda najbolj opazna je bila grozljivka The Lodger (1913) avtorice Marie Adelaide Lowndes, ki je navdihnila številne filme, vključno z Alfredom Hitchcockom The Lodger: A Story of the London Fog (1927).

Najpogosteje omenjani osumljenci so Montague Druitt, odvetnik in učitelj, ki se je zanimal za kirurgijo, ki naj bi bil nor in je  po zadnjih umorih izginil ter bil pozneje najden mrtev; Michael Ostrog, ruski kriminalec in zdravnik, ki je bil zaradi svojih morilskih nagnjenj nameščen v azil; in Aaron Kosminski, poljski Jud in prebivalec Whitechapela, za katerega je bilo znano, da ima veliko sovraštvo do žensk (zlasti do prostitutk) in je bil nekaj mesecev po zadnjem umoru hospitaliziran v azilu.

 Več pomembnih Londončanov tega obdobja, kot sta slikar Walter Sickert in zdravnik Sir William Gull,sta prav tako postala predmet takšnih ugibanj. 

Mesta umorov so postala središče grozljive turistične industrije v Londonu.

Vir: www.britannica.com