Cesarica ga je prisilila v poroko: nato ju je zaprla v palačo iz ledu

Mihail Golicin je pripadal ugledni ruski plemiški družini, vendar je zaradi odločitve, ki je razjezila cesarico Ano Ivanovno, izgubil svoj položaj na dvoru.

Po navedbah Državnega ruskega muzeja se je Golicin po poroki z Italijanko spreobrnil v katoliško vero. Po njeni smrti ga je Ana Ivanovna kaznovala tako, da je postal njen dvorni norček. Na dvoru je dobil tudi vzdevek Kvasnik in moral sodelovati pri ponižujočih zabavah.

Njegova usoda pa je kmalu postala še bolj nenavadna.

Ana Ivanovna je odločila, da se mora Golicin poročiti z Avdotjo Buženinovo, dvorno služabnico kalmiškega rodu.

Poroka ni bila mišljena kot običajen družinski dogodek. Šlo je le za nekakšno dvorno predstavo, katere namen je bil zabavati cesarico in njeno spremstvo. Ruski muzej poroko opisuje kot eno najbolj nenavadnih in absurdnih prireditev desetletja vladavine Ane Ivanovne.

Februarja 1740 so mladoporočenca po poročnem obredu vključili v velik sprevod. Po pripovedih iz tistega časa sta bila celo prevažana v kletki na slonu, spremljali pa so ju predstavniki različnih narodov ruskega imperija, oblečeni v tradicionalna oblačila.

Za nenavadno poroko so na zamrznjeni Nevi postavili tako imenovano Ledeno hišo.

Po podatkih enciklopedije Sankt Peterburga je bila zgrajena iz ledenih blokov, ki so jih povezovali z vodo. Stavba je bila dolga približno 17 metrov, široka dobrih pet metrov in visoka več kot šest metrov.

Toda ni šlo samo za ledene stene. Iz ledu so izdelali tudi notranjo opremo, med drugim pohištvo in okrasje. V stavbi so bili celo ledeni predmeti, oblikovani kot topovi, slon in druge figure.

Tudi Državni ruski muzej navaja, da so bili iz ledu izdelani stene, kozarci, postelja in drugi predmeti, ki so mladoporočenca pričakali v njuni spalnici.

Po koncu slavja so mladoporočenca odpeljali v ledeno hišo. Tam so ju zaprli v spalnico in pred vhod postavili stražarje.

Namen je bil jasen: princ in njegova nova žena naj bi v ledeni palači preživela noč.

Zgodba je še danes povezana z izjemno nizkimi temperaturami tiste zime. New Yorker je v svojem opisu Ane Ivanovne poudaril, da je bila zima 1739–1740 izjemno mrzla. Mraz je bil tako hud, da so bili pogoji za noč v stavbi iz ledu življenjsko nevarni.

Po poznejšem izročilu naj bi bila mladoporočenca skoraj gola, nato pa je Avdotja uspela stražarja prepričati, da jima je priskrbel ovčji kožuh.

Celoten dogodek je bil več kot nenavadna poroka. Bil je spektakel, s katerim je cesarica pokazala svojo moč nad človekom iz plemiške družine.

Golicin, ki je nekoč pripadal visokemu ruskemu plemstvu, je bil zdaj dvorni zabavljač, njegova poroka pa je postala javna predstava.

Najbolj znana različica zgodbe pravi, da sta Golicin in Buženinova noč preživela in se zjutraj pojavila pred palačo živa.

Kasnejše pripovedi dodajajo, da je Avdotja za ovčji kožuh zamenjala dragocen nakit in tako rešila sebe in moža pred smrtjo zaradi mraza.

Še pomembneje je, da se njuna zgodba s tisto nočjo ni končala. Po nekaterih zgodovinskih virih sta ostala skupaj, njun položaj pa se je po smrti cesarice spremenil.

Ana Ivanovna ni dolgo živela po znameniti ledeni poroki. Umrla je oktobra 1740, le približno osem mesecev po dogodku.

Ledena palača medtem ni imela dolge prihodnosti. Ko se je vreme otoplilo, je izginila. Enciklopedija Sankt Peterburga navaja, da se je ledena hiša marca 1740 začela taliti.

Zgodba o nenavadni poroki pa je preživela stoletja. V 19. stoletju je ruski pisatelj Ivan Lažečnikov dogodek uporabil kot osnovo za roman Ledena hiša, pozneje pa je nenavadni dogodek navdihnil tudi umetnike. Med najbolj znanimi je slika Valerija Jakobija iz leta 1878, ki prikazuje prav ledeno palačo in prestrašena mladoporočenca.

Poroka Mihaila Golicina in Avdotje Buženinove tako ostaja ena najbolj nenavadnih epizod ruskega carskega dvora. Za cesarico Ano Ivanovno je bila zabava, za mladoporočenca pa je pomenila ponižanje in noč v stavbi, v kateri je bilo skoraj vse izdelano iz ledu. Prav zaradi nenavadne kombinacije razkošja, krutosti in skrajnega mraza je zgodba preživela vse do danes.

Viri: The State Russian Museum, Saint Petersburg Encyclopaedia, The New Yorker, Library of Congress