Koncentracijsko taborišče Auschwitz – tovarna smrti izprijenih umov ali kako te je rešilo pet kilometrov teka

V koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer so najbolj masovno iztrebljali ljudi med drugo svetovno vojno, je bilo iz Slovenije odpeljanih pribl. 3.000 ljudi. Večinoma je šlo za politične zapornike oz. upornike, veliko pa jih je tam končalo samo zato, ker so bili to, kar so bili. Mnogi so bili zgolj sorodniki partizanov ali talcev. V Auschwitzu naj bi po trenutnih podatkih umrlo 1.700 Slovencev, kar pomeni, da gre za enega največjih pokopališč slovenskih žrtev druge svetovne vojne. V taboriščih je umrlo največ madžarskih Judov (prek 430.000), sledijo poljski Judi (cca. 300.000) in med 70.000 in 75.000 Poljakov.

Razlogov za ustanovitev tega koncentracijskega taborišča na tej lokaciji je bilo več, med drugimi nenaseljenost, ki je omogočala lažje prikrivanje dogajanja v taborišču (za izgradnjo taborišča Auschwitz II – več o tem v nadaljevanju – so izselili sedem poljskih vasi). Poleg tega so bile v mestu Oświcim že postavljene obmejne vojaške kasarne, v neposredni bližini pa se je nahajala tudi železniška postaja z večjim železniškim križiščem, kar je pomenilo, da je bila infrastruktura bolj ali manj urejena. Deportacije so nacisti namreč izvajali s pomočjo železnice. Tu je živel tudi visok odstotek Judov med Poljaki.

Življenjska doba večine taboriščnikov tu je bila kratka – povprečna življenjska doba zapornika je bila namreč zgolj nekaj mesecev. V taboriščih je vladalo nasilje, taboriščniki pa so morali trdo delati, dobili pa le malo hrane. Vladale so obupne higienske razmere. ''Četudi odprete slovar, ne boste našli besede, ki bi opisala, kako zelo je bilo tukaj v tem peklenskem svetu poteptano človeško dostojanstvo,'' je dejala Batszewa Dagan, ena od preživelih. ''Kaj vse so mi storili? Najprej so na mojo roko vtetovirali številko. Še vedno je tako jasno vidna, kot je bila tedaj. Ena najhujših stvari na samem začetku je bilo striženje las. Imela sem gladke lase, zame so bili izraz moje ženskosti, bili so moji. Potem pa se jih je dotaknila kruta roka in mi vzela krono. Spremenili so me v pomilovanja vredno bitje. Ko sem se videla, sem se najprej spraševala, ali sem to res jaz. Lasje, kite, to je imelo tukaj povsem drugo vlogo. Uporabljali so jih za vzmetnice. Ampak to seveda ni bilo bistvo. Njihov cilj je bil, da me oropajo človeškega obraza," je pred časom na slovesnosti na zloglasni lokaciji dejala danes 97-letna Daganova. Preživetje je bilo močno odvisno od tega, ali je bil taboriščnik še uporaben za delo ali ne. "Nalezla sem se vseh mogočih bolezni, zato sem bila zelo blizu tega, da bi končala v dimniku. Josef Mengele nas je redno pregledoval. Goli smo morali stati v vrsti in prisegla sem si, da ne bom šla v vrsto za smrt. Tedaj sem se skrila pod posteljo in si po naključju rešila življenje.''

Tako kot vsa taborišča, je bil tudi Auschwitz ''otrok'' Heinricha Himmlerja, ki je bil glavni organizator holokavsta in so ga upravljale njegove enote SS (paravojaška organizacija Schutzstaffel je spadala pod nacionalsocialistično nemško delavsko stranko Adolfa Hitlerja). Prvi poveljnik taborišča je bil Rudolf (Franz Ferdinand) Höss – ta je bil leta 1947 po sodnem procesu na Poljskem obsojen na obešanje na vhodu v krematorij v Auschwitzu I, na Nürnberškem procesu pa je pričal o uboju 2,5 milijona ljudi – ki sta mu na položaju sledila Arthur Liebehenschel in Richard Baer. Na povojnem zaslišanju in v svoji avtobiografiji je Höss podal podroben opis delovanja taborišča. Oddelek za ženske so vodile Johanna Landefeld, Maria Mandel in Elizabeta Volkenrath.

Auschwitz je bil sestavljeno iz treh glavnih taborišč – Auschwitz I, ki je bilo koncentracijsko taborišče (odprli so ga 20. maja 1940) in administrativni center, ki so ga naredili iz že obstoječih obmejnih kasarn poljske vojske, Auschwitz II (tudi Auschwitz-Birkenau ali samo Auschwitz), ki je bil uničevalni tabor (odprli so ga 8. oktobra 1941) in kjer so umorili največ taboriščnikov ter Auschwitz III, ki je bil delovno taborišče pronacistične kemične tovarne IG Farben (Auschwitz-Moniwitz je bil odprt 31. maja 1941). Tvorilo ga je tudi od 45 do 50 manjših pomožnih objektov, vključno s karantenskimi celicami, namenjene zdravljenju bolezni delavcev. Ime Auschwitz je dobil po nemškem poimenovanju za poljski kraj Oświcim, ki leži pribl. 60 kilometrov zahodno od poljske prestolnice Krakov. Maksimalna kapaciteta taborišča II je bila 100.000 zapornikov, sprva pa so ga načrtovali za celo 200.000 zapornikov.

V koncentracijskem taborišču Auschwitz I, ki je bilo ustanovljeno leta 1940, se nahaja znameniti cinični napis 'Delo osvobaja' (nemško 'Arbeit macht frei'). Na videz je videti kot kompleks tovarn. Sprva so tam zapirali poljske politične zapornike in intelektualce, kasneje pa sovjetske ujetnike, nemške homoseksualce in kriminalce (med temi so esesovci nekaterim podelil privilegij nadzora nad drugimi zaporniki – imenovali so se 'kapo') ter Jude. Taborišče je bilo razdeljeno na bloke, ki so bili oštevilčeni. Blok 11 je bil zapor v zaporu. Tu so zapornike kaznovali in 26. marca 1942 tudi prvič uporabili plin na bazi cianida, ciklon B (Zyklon B), kot je bilo komercialno ime za pesticid, ki so ga uporabljali za pobijanje zapornikov v uničevalnih taborih tretjega rajha v času holokavsta. Prvotno so ga uporabljali kot insekticid za uničevanje parazitov, kot so bolhe in uši.

Za razliko od taborišča Auschwitz I, je bil Auschwitz II zgrajen povsem na novo in ni bil namenjen izkoriščanju, pač pa iztrebljanju. V taborišču, ki se je razlegalo na petih kvadrantih kilometrih, je bilo hkrati zaprtih več kot 100.000 taboriščnikov. Imelo je polja, obdana z dvojno električno bodečo žico, na zapornike pa so ves čas prežali stražarji, ki so imeli pregled nad dogajanjem v razglednih stolpih. Ko je v taborišču zmanjkalo prostora v krematorijih, so trupla žrtev sežigali kar zunaj. Plinske celice so bile zgrajene pod tlemi, vanje pa so lahko naenkrat stlačili tudi do 500 ljudi. Množični poboji so se začeli leta 1942.

Ujetniki so v taborišča, kot rečeno, prihajali z vlaki. Takoj ko so zapornike v lesenih tovornih vagonih pripeljali v Auschwitz (leta 1944 so železnico podaljšali v notranjost taborišča, pred tem pa so tja taboriščniki z železniške postaje hodili peš), so jih razporedili v dve koloni. V eni so bili otroci in ženske, v drugi pa moški. Vse so pregledali nacistični zdravniki (glavni taboriščni zdravnik je bil Eduard Wirths) in zdrave moške ločili od starejših, bolnih in otrok – te so ločili od mater in jih s starimi ženskami, bolniki, slabotneži in invalidi poslali neposredno v plinske celice in krematorije. V izogib paniki so žrtvam dejali, da gredo na tuširanje ali dezinfekcijo. Pred vstopom v komore so se morali sleči in imetje pustiti v slačilnici. Da bi čim bolje prodali laž, so v celice namestili tuše, iz katerih pa nikoli ni pritekla voda, saj niso bili povezani z vodovodom. Ko so bili zaporniki enkrat nepredušno zaprti v plinsko celico, so skozi luknje v stropu spustili smrtonosni plin. Po poboju so vanje vstopili taboriščniki, imenovani 'Sonderkommandos', ki so morali trupla prenesti v prostor s krematorijem, kjer so jih zažgali. Ti so taboriščnike tudi pripravili na pomor in kasneje s trupel pulili zlate zobe. Občasno so nacisti pomorile tudi cele enote Sonderkommandosov in jih zamenjali z novimi. V taborišču je bilo veliko zidanih barak, veliko pa je bilo tudi lesenih. Imele so večnadstropne postelje in v eni taki baraki je lahko živelo tudi do tisoč zapornikov. Del taborišča se je imenoval Kanada (ne naključno, saj je bila ta država tedaj sinonim za bogastvo), kjer so razvrščali in shranjevali lastnino taboriščnikov. Kovance, nakit, drage kovine, diamante, bančne izpiske ipd. so od tu poslali v državno banko (t.i. 'Reichbank').

7. oktobra 1944 je del Sonderkomandosov organiziral upor. Z improviziranim orožjem (strelivo so jim priskrbele ženske zapornice iz tovarne orožja) so napadli stražarje in v eni od sabotaž jim je z eksplozijo uspelo delno uničiti del krematorija IV. Istočasno je skupina taboriščnikov načrtovala množični pobeg, a so večino od 250 pobeglih polovili in kmalu likvidirali. Pobeg je uspel približno 700 taboriščnikom, a le manj kot polovici je uspelo preživeti. Ostale so ulovili in jih za kazen pustili umreti od lakote. V opomin drugim so v takih primerih pogosto ujeli ostale družine uspešno pobeglih taboriščnikov in jih pripeljali v taborišče. Da bi jih odvrnili od pobega, so na vsakega pobeglega esesovci naključno izbrali 10 taboriščnikov in jih pustili umreti od lakote. Nekateri so se zaradi onemoglosti kar sami javljali in s tem rešili življenje prijateljev. Prvi, ki mu je uspelo pobegniti iz Auschwitza, je bil Poljak Tadeusz Wiejowski, ki je pobegnil 6. julija 1940 s pomočjo pripadnikov poljskega odporniškega gibanja znotraj taborišča.

Tiste, ki so po prihodu v taborišče v koloni dobili zeleno luč, so poslali v delovno taborišče ali na razne medicinske poskuse – pri selekciji je sodeloval tudi zloglasni angel smrti Josef Mengele, ki je izbiral taboriščnike za svoje medicinske eksperimente. Druge – teh je bilo med 70 in 75 odstotkov – kot rečeno, so čakale plinske celice, kjer so za usmrtitev uporabljali omenjeni plin, ki ga po vojni niso več nikoli uporabljali. Nekateri vlaki so peljali naravnost do plinskih celic. Delavce so popisali, jim odvzeli vso premoženje in dezinficirali. Ker je bila v taboriščnih celicah slaba higiena, so esesovci izvajali očiščevalne akcije. Najprej so taboriščnike dezinficirali pod prhami, jim odstranili vse dlake, potem pa nadeli uniforme. Ujetnikom so vzeli tudi identiteto. Na ramo so jim odtisnili številko, ki je ostala njihova edina identifikacija. To je bila še zadnja stopnja popolnega razčlovečenja. Tu je nastala še zadnja selekcija, in sicer so noseče ženske poslali naravnost v plinske celice.

Tisti, ki v taborišču niso umrli zaradi zastrupitve s smrtonosnim plinom, so umrli zaradi sistematičnega mučenja ali medicinskih eksperimentov – dr. Mengele je eksperimentiral na genetskem razvoju dvojčkov, dr. Carl Clauberg pa je večinoma na Judinjah opravljal poskuse sterilizacije, da bi razvil preprosto injekcijsko metodo – lakote, bolezni, prisilnega dela ali streljanja.

Pepel iz kreamtorijev so nacisti uporabili tudi kot gnojilo na poljih. ''Tam je bil starešina barake, ki je takoj rekel: 'Vi, Židi, mislite, da ste tukaj na počitnicah? Pomislite še enkrat! Vidite tisti pepel, ki pada na tla? To so vaše mame, očetje, bratje in sestre. In če se ne boste obnašali, kot je treba, če ne boste upoštevali vsake besede, boste končali natančno v takšni obliki – v pepelu.' To je bilo moje prvo srečanje s taboriščem,'' se je spominjal preživeli taboriščnik Benjamin Lesser, ki tako kot drugi tedaj ni vedel, kaj so plinske celice, se je pa vse že na prvi pogled zdelo sumljivo, pravi. "Skozi dimnike so švigali plameni, povsod je bil pepel.'' Lesser je opisal tudi izkušnjo z Mengelo. ''Slišal sem, da je človeka pred mano vprašal, če lahko teče pet kilometrov ali bi se raje peljal. Mladenič je rekel, da ima težave s kolenom in bi se raje peljal. Uboga duša! Poslal ga je na levo naravnost v plinsko celico.'' Hitro je ugotovil, kaj mora storiti, da bo preživel, čeravno je tedaj štel komaj 15 let. ''Pomislil sem, da verjetno preverjajo, če smo zmožni za delo. Ko sem prišel na vrsto sem, še preden me je kar koli vprašal, rekel, star sem star 18 let in delovno sposoben. In ko me je vprašal, če lahko tečem pet kilometrov, sem kot iz topa ustrelil – seveda (''Ja, wohl!''). Poslal me je desno,'' je zaključil in tako je prišel do omenjenih barak.

Taborišče Auschwitz je osvobodila ruska Rdeča armada 27. januarja 1945, s čimer se je končalo eno najbolj temačnih poglavij v človeški zgodovini. Ko se je novembra 1944 bližal konec vojne, so esesovci skušali odstraniti vse dokaze zločinov v Birkenauu in po nareku Himmlerja razstrelili plinske celice in krematorije. Novembra leta 1944 so tako v zrak pognali glavne plinske celice in krematorij, preostalo pa razstrelili 20. januarja 1945. Zradirali so tudi Kanado, kot se je imenovalo skladišče, kjer so bile stvari, ki so jih zaplenili ujetnikom. Rdeča armada je rešila okoli 7.000 izmučenih taboriščnikov. Nekateri so kljub osvoboditvi kmalu za tem podlegli izčrpanosti.

Še prej, januarja 1944, je izdala ukaz o poboju vseh preostalih taboriščnikov, a je ukaz ostal nerealiziran zaradi vsesplošne panike, ki je vladala zaradi napredujočih sovjetskih vojaških sil. Namesto tega so se odločili za evakuacijo okrog 60.000 taboriščnikov, ki so šli na t. i. pohod smrti do taborišča Loslau. Tretjini taboriščnikov je uspelo priti do nemškega taborišča Bergen-Belzen, kjer jih je nato osvobodila britanska vojska. Tam je bivala tudi nesrečna Anna Frank, katere dnevnik o dogajanju med drugo svetovno vojno je bil preveden v več kot 60 jezikov. Nekaj najslabših in najbolj onemoglih taboriščnikov je ostalo v Auschwitzu in te je konec januarja osvobodila 322. kopenska divizija sovjetske vojske. "Ko smo prišli, smo videl bodeče žice in ograje, za njimi pa nesrečne ljudi. S tanki smo podrli ograje in razdelili hrano ujetnikom," je nekoč dejal tankist David Dushman, ki je bil do nedavnega še zadnji živeči vojak, ki je bil udeležen v osvoboditvi nacističnega taborišča Auschwitz. "Stali so tam, oblečeni v zaporniške uniforme, samo oči so jih bile, samo oči. Bilo je grozno, res grozno,'' se je spominjal sovjetski vojak judovskega porekla, ki je pojasnil, da med vojno kot večina ni vedel, da so koncentracijska taborišča obstajala in je za grozote izvedel šele kasneje.

V taborišču so odkrili več kot 836 tisoč ženskih oblačil, po vojni pa je do konca leta 1945 služilo kot zapor Narodnega komisariata notranjih zadev. Obe lokaciji sta bili nekaj časa prepuščeni zobu časa, kasneje pa se je poljska vlada odločila, da obnovi Auschwitz I in ga spremeni v muzej v čast žrtvam, medtem ko Auschwitz II niso obnovili.

Leta 1979 je bilo taborišče Auschwitz vpisano na seznam svetovne dediščine UNESCO. Obletnica sovjetske osvoboditve taborišča 27. januarja 1945 obeležujemo kot Mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta.