Junaške pasje zgodbe, ki so se dotaknile naših src

Človek in pes sta skozi zgodovino postala neločljiva prijatelja in nobena zvestoba ni tako velika kot pasja. O tem pričajo številne ganljive zgodbe, ki sta jih spisala pes in človek, med katerima je prav posebna vez. Nekaj si jih lahko preberete v nadaljevanju.

Hačiko

Najbolj znana resnična pasja zgodba je zagotovo zgodba o psu po imenu Hačiko, ki sega v dvajseta leta 20. stoletja in govori o ''najzvestejšem psu naj svetu''. Hidesaburo Ueno, japonski profesor agrikulture na tokijski univerzi, je leta 1924 posvojil psa pasme japonski akita (akita inu), ki se je rodil na kmetiji v bližini mesta Odate v prefekturi Akita, in ga imenoval Hačiko. Ta ga je vsak dan spremljal do železniške postaje v okrožju Šibuja, kjer je danes eden najprometnejših prehodov za pešce na svetu, in ga zvečer tam tudi pričakal. Teh srečanj je bilo konec 21. maja 1925, ko je lastnika na delu zadela kap in je umrl, tako da se ni z vlakom nikoli več vrnil domov. Pes je še skoraj deset let oz. vse do svoje smrti 8. marca 1935, ko so ga našli mrtvega na ulici (umrl je za rakom in okužbami), prav vsak dan prišel na postajo in upal, da se bo njegov lastnik vrnil. Ljudje, ki so ju poznali, so vedeli za kužkovo izjemno vdanost in so mu začeli nositi priboljške. Ko je kuža umrl, so mu postavili kip, ki je bil med 2. svetovno vojno uničen, a so ga nato obnovili. Po zgodbi so posneli tudi hollywoodski film Hačiko: Zgodba o zvestem psu, v katerem je zaigral Richard Gere, še pred tem pa so o psu, ki je v deželi vzhajajočega sonca postal kar državni simbol zvestobe, posneli tudi japonski film Hačiko Monogatari. Na mestu, kjer je Hačiko na postaji čakal svojega lastnika, so vlite bronaste tačke, vsako leto pa imajo na postaji Šibuja – najbližji vhod na postajo se imenuje Hačikov izhod – 8. marca obred v Hačikovo čast.

Jimmy

Najbolj sveža ganljiva zgodba o psu in človeku prihaja iz slovenskih gora, spisala pa sta jo izkušeni gorski reševalec Matjaž Šerkezi, tudi sam lastnik psa, in borderski ovčar Jimmy. Ta se je izgubil nekje med Kamniškim sedlom, Brano in Tursko goro, lastnik pa ga je iskal po spletu, tudi na Facebooku. ''Skrbelo me je, da bi ga ljudje, nevajeni trenutnih razmer v gorah, šli sami iskat. Pa tudi žival se mi je smilila, ponoči nisem mogel spati,'' je motiv za reševanje za 24ur.com pojasnil Šerkezi. Dan zatem se je sam odpravil iskat pogrešanega psa, ki je bil ujet na skalni polici pod vrhom Brane. ''Tam je bil 'čisti led', Jimmy ni mogel ne naprej ne nazaj,'' je pojasnil izkušeni gorski reševalec, ki je tudi strokovni sodelavec Komisije za alpinizem pri Planinski zvezi Slovenije.

Pes se ga je sprva malce bal, kar je bilo pričakovano. ''Nisem pa ga želel na silo vzeti k sebi, ker me je skrbelo, da bi se ob tem umaknil nazaj in zdrsnil v greben na drugi strani." Matjaž je zaigral na prave note, ko mu je ponudil sendvič iz nahrbtnika. "Ko je zadišala salama, pa sva hitro začela sodelovati.'' Da bi se zavaroval pred mrazom, si je pes na mestu, kjer ga je našel, izkopal luknjo ''Pihal je orkanski veter in očitno si je naredil nekakšno 'gnezdo', da je lažje prebil noč.'' Ko sta bila že ''na ti'', sta se skupaj spustila v dolino. Kot je priznal Šerkezi, mu je Jimmy izkazal več hvaležnosti in veselja kot marsikateri planinec, ki ga je rešil. Nato ga je predal lastniku. ''Kuža je ob ponovnem snidenju z njim veselo mahal z repom. Preden sem se poslovil od njiju, pa je prišel nazaj do mene, mi skočil v naročje in mi pustil, da ga še malo pobožam," je zgodbo o svojem novem prijatelju zaključil Šerkezi in obudil besede svojega kolega reševalca, da je reševanje ljudi dolžnost gorskih reševalcev, pri reševanju živali pa da gre za plemenito dejanje.

Nala

Konec leta 2021 je naša srca ogrela zgodba smučarske skakalke Jerneje Repinc Zupančič, ki ji je pobegnila njena dve leti stara psička Nala. Ta je kar devet dni tavala po gorenjskih gozdovih, preden jo je lastnica našla s pomočjo srčnih ljudi, ki so psičko opazili in sporočali njeno lokacijo. V tem času je kosmatinka prehodila vsaj 70 kilometrov in konkretno shujšala, saj je izgubila kar šest kilogramov. Z 32 kilogramov je njena teža padla na 26 kilogramov. Bila pa je nepoškodovana in čista.  ''Našli sva se,'' je zapisala mlada skakalka ob fotografiji, na kateri se stiska k Nali, in se zahvalila vsem za nesebično pomoč. Več o devetdnevni iskalni akciji si lahko preberete TU.

North

''North se je zvil ob svojega poškodovanega lastnika ter ga grel in varoval 13 ur. Iz tega primera se lahko vsi naučimo skrbi za drug drugega,'' so nedavno zapisali pri hrvaški gorskoreševalni službi, potem ko se je srečno končala iskalna akcija za poškodovanim planincem, ki je zdrsnil na najvišjem vrhu Velebita in si pri tem huje poškodoval nogo. Več o tej zgodbi si lahko preberete TU.

Kabang

Filipinska psička z imenom Kabang je leta 2011 tvegala svoje življenje, ko je skočila na pot motociklistu, ki je divjal po cesti, in s tem pred smrtjo rešila dve dekleti – lastnikovo hčer in njeno sestrično, ki sta v tistem trenutku želeli prečkati cesto. V nesreči je ostala brez zgornje čeljusti oz. polovice gobčka, saj se je smrčkom ujela v prvo kolo motocikla. Psička je po nesreči ob strokovni pomoči številnih veterinarjev in finančni pomoči dobrih ljudi okrevala ter dočakala častitljivih 13 let. Umrla je maja 2021. Zanjo je nazadnje skrbel veterinar Anton Lim, ki je psičko posvojil po smrti njenega prvotnega lastnika Rudyja Bunggala leta 2015.

Jorge

Leta 2018 nas je ganila zgodba iz Gruzije, ko je lastnik našel svojega psa po treh letih iskanja. Leta 2015 je Giorgi Bereziani izgubil svojega psa v prestolnici Tbilisi, ko je ta odšel od doma. Tri leta je iskal svojega štirinožnega prijatelja, lepil plakate in oddajal oglase v lokalne časopise, a pri iskanju ni imel sreče – vse do klica enega od znancev, ki mu je dejal, da se mu dozdeva, da je njegovega psa videl na aveniji Rustaveli. Giorgi je takoj odšel tja in res našel svojega kužka. Ni znano, kje je bil kuža ves ta čas, so ga pa pristojni organi medtem označili, cepili, sterilizirali in nahranili ter – v skladu s tamkajšnjo navado – izpustili nazaj na ulico. V Gruziji imajo sicer velike težave s potepuškimi psi.

Missy (kasneje Lucky)

Scott Washburn in njegova žena Amanda sta  leta 2012 med planinarjenjem na gori Mt. Bierstadt v Koloradu na 4.000 metrih naletela na zapuščeno nemško ovčarko z imenom Missy. Bila je na koncu z močmi, saj je osem dni in sedem noči preživela brez vode in hrane. Bil je tudi krvava in močno poškodovana. Washburn se je odločil, da bo psičko rešil gotove smrti. Dala sta ji hrano in vodo ter jo poskušala spraviti v dolino, a psička je imela preveč poškodovane tačke, da bi lahko hodila, zato je Washburn po spletu organiziral reševalno akcijo in zbral osem prostovoljcev, ki so se z njim odpravili pomagat Missy. Psičko so našli tik pred snežnim viharjem, po devetih urah iskanja, in jo varno spravili v dolino. Zanjo sta nato skrbela rešitelja, lastnik Anthony Ortolani pa je dejal, da so ga vremenske razmere prisilile, da je poškodovano psičko pustil na gori v nevihti, medtem ko sta šla s prijateljem v dolino, da bi se rešila. Lastnik je trdil, da je nato vsak dan preverjal, ali jo je kdo rešil. Sledila je bitka za skrbništvo, Ortolani, ki ga je javnost "pribijala na križ" in mu pošiljala grozilna sporočila, pa je kasneje prosil za odpuščanje, se odrekel lastništvu in poravnal stroške za veterinarske storitve.

Poznate tudi vi kakšno junaško pasjo zgodbo? Delite jo z nami!