Skrivnost Ivaninega imena: različice njenih imen so bile Jehanne d’Arc, Jehanne Tarc, Jehanne Romée in Jehanne de Vouthon – vendar ni uporabljala nobenega od njih

Ivana ni izvirala iz kraja po imenu Arc, kot bi lahko namigoval priimek njega očeta – d’Arc (včasih preveden kot Darc ali Tarc), ampak v Domremyju, vasici na severovzhodu Francije. Bila je hči kmeta in pobožne katoliške matere. Med sojenjem pred cerkvenim sodiščem leta 1431 so Ivano imenovali Jehanne la Pucelle, saj je trdila, da ne pozna svojega priimka. Pozneje je pojasnila, da so njenega očeta imenovali Jacques d’Arc, mamo pa Isabelle Romée. V srednjeveški Franciji, kjer družinska imena niso bila fiksna ali široko uporabljena, je izraz Romée označeval osebo, ki je romala v Rim ali na drugo pomembno versko destinacijo. 

Ko je bila stara 12 let, je prvič slišala glasove, za katere je trdila, da so glasovi nadangela Mihaela, svete Katarine in Margarete. Glasovi so jo spodbujali, naj ohranja čistost. Med drugim so ji svetniki napovedovali, da bo Francijo rešila angleške okupacije. 

V sodobnem času so nekateri zdravniki in učenjaki Ivani diagnosticirali številne motnje – od epilepsije do shizofrenije

Ivana Orleanska je znana predvsem po svojih slušnih halucinacijah oziroma glasovih in raznih vizijah, ki so se začeli pojavljati okoli njenega 12. leta in za katere je trdila, da so božja znamenja.  Med sojenjem je pričala, da so ji angeli in svetniki naročili, naj hodi v cerkev in živi pobožno; kasneje pa naj bi ji začeli naročati, naj reši Francijo pred Angleži in kot zakonitega kralja države postavi Karla VII, nekronanega dediča francoskega prestola. Ena od njenih služkinj je trdila, da je Ivanina videnja pogosto spremljala močna svetloba in je glasove slišala bolj razločno, ko so se oglasili cerkveni zvonovi. Na podlagi teh podrobnosti so nekateri strokovnjaki domnevali, da je Ivana trpela za eno od psihiatričnih stanj, ki povzroča halucinacije in blodnje, niso pa izključili niti migrene, bipolarne motnje in možganskih lezij, če naštejemo le nekatere. Druga teorija pa pravi, da je zbolela za govejo tuberkulozo, ki naj bi zaradi pitja nepasteriziranega mleka povzročila epileptične napade in demenco.

Čeprav je bila poveljnica francoske vojske, ni sodelovala v bojih

Čeprav se je mnogi spominjajo kot neustrašne bojevnice in junakinje stoletne vojne med Francijo in Anglijo, se Ivana nikoli ni dejansko borila v bitki ali ubila nasprotnika. Namesto tega naj bi svoje moške spremljala kot nekakšna navdihujoča maskota in namesto orožja mahala z bandero s kraljevim emblemom. Odgovorna je bila tudi za vojaške strategije, usmerjanje vojakov in predloge diplomatskih rešitev za Angleže.

Ivana Orleanska je imela nestanoviten temperament

Ko je še kot najstniška kmetica dobila nadzor nad francosko vojsko, so ji mnogi očitali nespodobno vedenje, saj je s svojim obnašanjem zelo rada izzivala. Po besedah prič se je na svojem sojenju poskusila fizično spraviti na škotskega vojaka, prav tako ni imela potrpljenja do prostitutk, ki so potovale skupaj z njeno vojsko. Angleži so se iz nje večkrat norčevali in jo pozivali, naj se raje vrne na svojo kmetijo. Prizanašal ji ni niti duhovnik, ki naj bi jo na enem od zaslišanj cinično vprašal, kateri jezik govorijo njeni glasovi. Odvrnila mu je, da francosko in to veliko bolje kot on.

V nasprotju s splošnim prepričanjem Ivana Orleanska ni bila zažgana na grmadi zaradi čarovništva – vsaj tehnično ne

Ko je leta 1430 padla v sovražnikove roke, je Ivani Orleanski v angleški trdnjavi Rouen sodilo cerkveno sodišče. 70 obtožb proti njej je vključevalo od čarovništva do kraje konj, vendar so ji jih do maja 1431 zmanjšali na 12. Večina je bila povezana z njenim spornim nošenjem moških oblačil in trditvami, da je Bog neposredno stopil v stik z njo. Ko so ji ponudili dosmrtno zaporno kazen v zameno za priznanje krivde, je podpisala dokument, v katerem je priznala svoje domnevne grehe in obljubila, da se bo spremenila. Špekuliralo se je, da nepismena Ivana nikoli ni vedela, kaj je v resnici podpisala. Pozneje je zelo verjetno zaradi groženj z nasiljem in posilstva s strani stražarjev Ivana ponovno oblekla moško obleko in nato jeznim sodnikom, ki so obiskali njeno celico, povedala, da so se njeni glasovi znova pojavili. Prav ti dve dejanji sta takrat 19-letni Ivani prinesli ponovno obsodbo nepoboljšljive krivoverke in čarovnice, s tem pa tudi neizogibno smrt na grmadi. 

Ivana Orleanska je navdihnila vedno priljubljeno bob frizuro, ki je nastala v Parizu leta 1909

Glasovi, ki so najstnici Ivani naročili, naj obleče moška oblačila in izžene Angleže iz Francije, so ji tudi rekli, naj si ostriže dolge lase. Nosila jih je v slogu paža, kar je bilo nekaj običajnega med vitezi njene dobe, dokler ji stražarji niso tik pred usmrtitvijo obrili glave. Leta 1909 je poljski frizer, znan kot Monsieur Antoine – tudi eden najbolj iskanih pariških stilistov – začel striči lase svojih zahtevnih strank v stilu kratkega boba, pri čemer je kot navdih navajal Ivano Orleansko. Bob frizura se je resnično prijela v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, popularizirale pa so jo tudi zvezde nemega filma. Medtem ko se ženske še danes strižejo na bob, pa še en Ivanin legendarni poskus – barvanje dlake svojega psa na modro – na srečo ni prestal preizkusa časa.