Po teoriji velikega poka je vesolje (tudi vsemirje) nastalo pred pribl. 13,799 milijarde let, medtem ko je naš planet Zemlja star pribl. 4,5 milijarde let. V nekaj sekundah naj bi se iz velikosti, manjše od elektrona, vesolje razširilo na skoraj trenutno velikost. Sprva ga je tvorila zgolj energija, ko se je nekaj le-te strdilo v delce, ki so se sestavili v atome, pa so se ti naprej strnili v zvezde, galaksije ...

"Atomi, ki sestavljajo človeško telo, so nastali pred več kot nekaj milijardami let v notranjosti ogromnih zvezd, ki so eksplodirale in svoje drobovje raztrosile na vse strani vesolja. Res je, da smo ljudje del vesolja, a morda še pomembnejše je zavedanje, da je vesolje del nas," je pred leti dejal ameriški astrofizik Neil deGrasse Tyson, ko je odgovoril na vprašanje, kaj je zanj najbolj neverjetno dejstvo o vesolju. Znanstveniki še danes niso uspeli ''prešteti'', koliko zvezd premore vesolje – vemo le, da jih je na milijarde in da je premer vesolja verjetno neskončen. Povprečna temperatura v vesolju pa je pribl. 2,7 stopinje Celzija.

Ker v vesolju ni atmosfere, tam vlada popolna tišina. Zvok oz. zvočni valovi namreč potrebujejo medij oz. pot, da bi ga slišali – na Zemlji vibracije zvoka prenaša zrak. Astronavti se zato pogovarjajo preko radijskih zvez. 

Slaba ura vožnje

Do vesolja bi prišli z avtomobilom v manj kot eni uri, če bi do njega z obličja Zemlje zgradili navpično avtocesto. Vesolje se namreč začne približno 100 kilometrov nad nami. Meji med Zemljino atmosfero in vesoljskim prostorom pravimo Karmanova črta. Tu še ne krožijo sateliti, ki se začno pojavljati v nizki Zemljini orbiti, pri višini 160 kilometrov (oboje je del termosfere). Nad višino 100 kilometrov za letenje niso več aktualni zakoni aerodinamike, ampak zakoni balistike (raketni pogon). V našem Osončju je osem planetov in sicer Merkur, Venera, Mars, Jupiter, Saturn, Uran, Neptun in Zemlja.

Supernova in črna luknja

Supernovo danes poznamo predvsem kot nakupovalno središče, a supernova je v resnici eksplozija umirajoče masivne zvezde na koncu njene življenjske poti. Pri tem se sprosti neverjetna količina energije in če bi zamenjala sonce, bi bila svetlejša, kot če bi jedrsko bombo razneslo pred našimi očmi. Črna luknja pa nastane, ko eksplodira velika zvezda. Njena gravitacijska sila je tako močna, da ji nič ne more uiti. Zemlji najbližja črna luknja je oddaljena 10.000 svetlobnih let. Zakaj ''črna'' luknja? Črna luknja je v astrofiziki zgostitev mase, njeno težnostno polje pa je tolikšno, da je ubežna hitrost višja od svetlobne, zato njeni težnosti ne more uiti niti svetloba. Nahaja se v središčih domala vseh galaksij. Teh je več kot 100 milijard.

Milkomeda

Naša galaksija, ki ji pravimo Rimska cesta ali Mlečna cesta, se bo čez približno 3,75 milijarde let začela združevati s svojo največjo sosedo, galaksijo Andromeda, ki ima pribl. tisoč milijard zvezd, medtem ko jih ima Rimska cesta po ocenah strokovnjakov okoli 400 milijard. To ne pomeni grožnje za Svet, saj je prostora med planeti in zvezdami toliko, da ne bo trčenj. Novi galaksiji so znanstveniki že nadeli ime, in sicer Milkomeda. To sicer ne bo prvič, da bi se naša galaksija zaletele z drugo. In ko smo ravno pri galaksijah. Zemlja se vrti okoli Sonca, ta pa kroži z drugimi planeti okoli galaktičnega centra. Za en krog okoli središča Rimske ceste Sonce potrebuje pribl. 230 milijonov zemeljskih let.

Na Veneri je dan dolg več kot zemeljsko leto

Venera je v našem Osončju Zemlji najbolj podoben planet, a tam se ponedeljek vleče še dlje kot na Zemlji. Venera namreč potrebuje 224 dni, da pride okoli Sonca in kar 243 dni, da se zavrti okoli svoje osi – okrog nje se vrti v hitrostjo 6,5 km/h. Za primerjavo, Zemlja drvi okoli svoje osi s hitrostjo 1.656 km/h. To pomeni, da en dan na Veneri traja dlje kot eno leto. Je tudi edini planet v našem Osončju, ki se vrti v nasprotno smer od ostalih (v smeri urinega kazalca), kar pomeni, da tam Sonce vzhaja na našem zahodu in zahaja na našem vzhodu. Je tudi najbolj vroč in najsvetlejši planet v našem Osončju. Temperature se tu gibljejo med 430 in 480 stopinjami Celzija.

Nevtronske zvezde

Nevtronske zvezde (tudi degenerirane zvezde) veljajo za najmanjše in najbolj goste zvezde v vesolju. Nastanejo, potem ko se velike zvezde po supernovi sesedejo vase. Čeprav so, relativno gledano, pritlikave – premer imajo med 10 in 20 kilometri – so težje od našega Sonca, saj so najgostejše in je materija v njih zelo zbita. En kubični centimeter le-te tehta enako kot celotno človeštvo! Za primerjavo. Sonce ima polmer 695.500 kilometrov, kar je 109 Zemljinih polmerov. Povprečna velikost zvezd na Mlečni cesti je sicer manj kakor polovica velikosti Sonca, ki predstavlja 99,8 odstotka mase našega Osončja. Petino preostalega odstotka zavzema Jupiter, ki tehta 317 Zemelj. Nevtronske zvezde premorejo izjemno magnetno polje in gravitacijo. Če bi z enega metra na tla vrgli bonbon, bi ta po eni nanosekundi na tla treščil s hitrostjo sedmih milijonov km/h, sprostilo pa bi se za tisoč atomskih bomb energije. Te zvezde beležijo potrese, ki veljajo za ene najbolj silovitih dogodkov v vesolju. Tam premik za zgolj milijoninko metra za nas predstavlja potres 20. stopnje po Richterjevi lestvici, kar je izjemno, če vemo, da bi že po potresu 15. stopnje Zemljo raztrgalo. Nevtronske zvezde so sicer zelo redke, saj naj bi bila na tisoč drugih zvezd le ena nevtronska. Kljub majhnosti jih vidimo, in sicer zato, ker se do 60-krat zavrtijo okoli svoje osi v sekundi, lahko pa tudi do 600-krat.

HD 189733b

Planet neprivlačnega imena, ki sliši na ime HD 189733b, je od daleč zaradi modrega odtenka podoben planetu Zemlja in mu prav tako lahko rečemo modri planet. A ta 63 svetlobnih let oddaljen planet, ki sodi med vroče Jupitre, kar pomeni, da gre za plinskega orjaka, ki ni pretežno sestavljen iz kamnin oz. drugih trdnih snovi, ni poln oceanov, ampak ima v atmosferi visoko koncentracijo silikatov (sol silicijeve kisline), delcev, ki sestavljajo steklo. Pogoji tam so neznosni. Temperatura je konstantno okoli 1.100 stopinj Celzija, medtem ko veter piha s hitrostjo 5.000 km/h. V primeru, da silikati kondenzirajo, na planetu dežujejo delci stekla. Če torej Zemlji modrino daje svetloba, ki se odbija od morij in oceanov, se ima HD 189733b za modrino zahvaliti oblakom v atmosferi, ki so nasičeni s silikatnimi delci, zaradi česar dežujejo steklene kapljice.

Osem minut

Sonce, ki je izvir gravitacijskega polja, je od Zemlje oddaljeno pribl. 150 milijonov kilometrov. To pomeni, da svetloba do nas potuje pribl. 500 sekund, kar je dobrih osem minut (8 minut in 20 sekund). V primeru, da bi Sonce nenadoma izginilo, bi to opazili šele osem minut kasneje, saj bi šele tedaj prenehali prejemati njegovo svetlobo. Sonce, ki sodi med zvezde tipa G – vsako sekundo pribl. 600 milijonov ton vodika pretvori v helij, pri čemer majhen delež tega pretvori v energijo – lahko umre in postane velika rdeča krogla, kar bi uničilo Zemljo. To naj se ne bi zgodilo še vsaj pet milijard let. Ste vedeli, da Sonce, kjer je temperatura pribl. 5.500 stopinj Celzija (pribl. 5.800 kelvinov), Zemlji vsako uro odda več energije, kot jo ta porabi v enem letu. Pa naj še kdo reče, da solarna tehnologija nima potenciala!

Svetloba ne pozna časa

Čas teče za kogar koli, ki se glede na tebe giblje počasneje. Hitreje, ko se drugi sistem giblje, počasneje teče čas v njem. Gre za pojav, ki ga imenujemo dilatacija časa (tudi podaljšanje časa). Ta nam pove, da se čas raztegne v gibajočem se opazovalnem sistemu. To pojasni fenomen fotonov, elementarnih delcev svetlobe, ki že v štartu potujejo s svetlobno hitrostjo, in ki od točke A do točke B po Einsteinovi teorij relativnosti potrebujejo nič časa, razdalja med njima pa je prav tako nič. Ko se bi torej naša hitrost začela približevali hitrosti svetlobe, bi se razdalja in čas s perspektive potujočega objekta začela približevati nuli. Za objekt z maso je to po relativnostni teoriji nemogoče, saj bi se njegova masa za dosego svetlobne hitrosti napihnila do neskončnosti.

Stopinje astronavtov

Zemlji edini naravni satelit luna se vsako leto oddalji od Zemlje za 3,8 centimetra. Okoli Zemlje se giblje s hitrostjo 3.683 km/h, svetloba z Lune, katere površje je nespremenjeno že tri milijarde let, pa potrebuje 1,3 sekunde, da doseže naš planet. Če je ne bi bilo, bi dan na Zemlji verjetno trajal vsega šest ur, bilo pa bi tudi zelo vetrovno. Vetrovi bi milijarde let presegali hitrosti 300 km/h in življenje bi se zagotovo razvilo povsem drugače. Ker na Luni ni atmosfere, niti vetra in vode, ni pogojev, da bi se izbrisale sledi Apollovih astronavtov. Tam vse ostane domala nedotaknjeno, a ne za večno, saj Luno napadajo mikrometeoriti, ki povzročajo erozijo. A brez skrbi. Stopinje naj bi bile tam še vsaj 100 milijonov let.

Hladno varjenje

Če se v vesolju srečata dve različni kovini, bosta ti trajno povezani, saj atomi v vakuumu ne vedo, da pripadajo dvema in ne enemu kosu kovine. Gre za pojav, ki mu pravimo hladno varjenje, ker vakuum kovine zvari. Atomom, ki sestavljajo eno kovino v vesolju, nič ne preprečuje, da se ne bi združili z atomi druge kovine. Na Zemlji to zaradi atmosfere ni mogoče, saj je na površini prisoten oksidiran material, ki preprečuje vez. Za proces hladnega varjenja so običajno potrebne visoke temperature.