Pretekla študija na to temo je pokazala, da se voditelji v družbi prestavljajo na dovolj jasen način, da jih ni težko prepoznati. Sodelujoči v raziskavi namreč niso imeli težav pri izbiri zmagovalca volitev, ko so jim pokazali fotografije kandidatov za politične položaje v tuji državi. Kar 70 odstotkov jih je namreč na podlagi obraza znalo določiti zmagovalca volitev. To je uspelo tudi otrokom, torej imamo radar za prepoznavanje obraza voditelja domala vgrajen, saj nimajo otroci nikakršnih izkušenj s politiko, prepoznajo pa vodjo. Ljudje z obrazno mikromimiko razkrivamo kopico osebnostnih lastnosti, kompetenc, zrelost, všečnost in dominantnost.

Je mogoče diktatorja in demokrata ločiti že po obrazu?

To se je vprašala kanadska psihologinja Miranda Giacomin s kolegi, ko so ugotavljali, ali so diktatorji, torej vodje v avtoritarnih državah, že na videz drugačni od izvoljenih voditeljev v demokratičnih državah. V iskanju odgovorov na to so opravili dve študiji.

V prvi so sodelujočim pokazali 160 črno-belih portretov moških voditeljev držav z vsega sveta. Na moške so se omejili zato, ker so študije pokazale, da moške in ženske na vodstvenih položajih ocenjujemo različno. Od vseh portretirancev je bila polovica takih, ki so bili izvoljeni na demokratičnih volitvah, druga polovica pa je bila diktatorjev.

Sodelujoči so si ogledovali fotografije po naključnem vrstnem redu in pri tem skušali ugotoviti, na katerem portretu je demokrat oz. diktator. V 69 odstotkih jim je uspelo pravilno razvrstiti portrete, to pa potrjuje zgoraj omenjeno ugotovljeno natančnost pri ocenjevanju osebnih značilnosti na podlagi obraza. Če bi bil delež blizu 50 odstotkov, bi to pomenilo, da je šlo zgolj za verjetnosti oz. naključje, podobno kot pri metu kovanca. Demokratično izvoljeni voditelji imajo torej drugačen videz od avtoritativnih. Kaj jih loči, je ugotavljala druga študija, pri kateri so udeležencem pokazali iste fotografije, ti pa so morali na podlagi obraza oceniti zrelost, privlačnost, dominanco, kompetentnost in toplino kot kombinacijo všečnosti in zaupanja.

Diktatorji in demokrati so se med seboj ločili po izžarevanju privlačnosti in topline. Medtem ko so vsi vzbujali vtis kompetentnosti, zrelosti in dominance, pa so odstopanja zaznali predvsem v priljudnosti in privlačnosti, pri čemer so bili avtoritativni voditelji ocenjeni kot precej manj privlačni in manj ''topli''. To je navsezadnje logično, saj so volitve neke vrste tekmovanje v priljubljenosti, medtem ko za tirane, ki si vzamejo, kar želijo, ti lastnosti nista nujni, saj delajo brez upoštevanja volje ljudstva.