Črna smrt znova polni naslovnice: tako strašljiva je bila nekoč kuga

O kugi se te dni znova govori zaradi smrti laboratorijske delavke v ruskem Irkutsku. Ženska je delala v tamkajšnjem raziskovalnem inštitutu, njena smrt pa je sprožila ugibanja o pljučni kugi. Ruske oblasti so Svetovni zdravstveni organizaciji medtem sporočile, da v Irkutsku ni potrjenega primera kuge, pri osebah, ki so bile v stiku z umrlo, pa testi niso pokazali nevarnih povzročiteljev.

Prav zaradi teh novic se je v javnosti znova pojavilo zanimanje za črno smrt – ime, ki še danes vzbuja nelagodje. Kuga je bila nekoč ena najbolj smrtonosnih bolezni, ki jih je poznalo človeštvo. Ljudje niso vedeli, kaj jo povzroča, kako se širi in predvsem kako jo ustaviti. V strahu so zato nastale številne nenavadne razlage, vraže in načini zdravljenja.

Kugo povzroča bakterija Yersinia pestis, ki se običajno pojavlja pri majhnih sesalcih in njihovih bolhah. Na človeka se lahko prenese z ugrizom okužene bolhe, z neposrednim stikom z okuženim tkivom, pri pljučni obliki pa tudi z vdihavanjem okuženih kapljic.

Najpogostejša je bubonska kuga, pri kateri se pojavijo značilne boleče otekle bezgavke. Obstajata tudi pljučna in septikemična oblika. Danes je bolezen ob zgodnjem prepoznavanju mogoče zdraviti z antibiotiki. Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da je lahko brez zdravljenja zelo nevarna, vendar je sodobna medicina v primerjavi s preteklostjo položaj popolnoma spremenila.

V zgodovini so se pojavile tri velike pandemije kuge. Najbolj znana je črna smrt v 14. stoletju, ki je po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije v Evropi zahtevala več kot 50 milijonov življenj.

Takratni ljudje niso poznali bakterij in niso razumeli vloge bolh. Ena najbolj razširjenih razlag je bila zato teorija o slabem zraku. Verjeli so, da bolezen povzročajo strupeni hlapi, ki prihajajo iz zemlje, odpadkov in razkrajajočih se snovi.

Zato so poskušali zrak očistiti. Po domovih so kurili dišeče lesove in zelišča, uporabljali parfume ter različne aromatične snovi. Močan vonj naj bi pregnal nevarne hlape.

Za epidemijo niso krivili le zraka. Nekateri so vzrok iskali tudi v položaju planetov, drugi v verskih razlagah. Ko človek ne pozna pravega vzroka nevarnosti, hitro nastanejo razlage, ki se zdijo smiselne znotraj njegovega sveta.

Takratna medicina je poznala številne postopke, ki se nam danes zdijo skoraj neverjetni.

Eden od pripravkov, ki so jih uporabljali pri kugi, je vseboval različne rastlinske in živalske sestavine, med njimi tudi strup škorpijonov in gadov. Zdravilci so verjeli, da lahko posebne mešanice pomagajo telesu premagati bolezen.

Pogosto so uporabljali tudi puščanje krvi. Prepričani so bili, da je bolezen povezana z neravnovesjem telesnih tekočin, zato naj bi odvzem krvi pomagal vzpostaviti ravnovesje. Pri hudo bolnih ljudeh je bil takšen poseg seveda lahko še dodatna obremenitev.

Bolezen je dobila močno versko razsežnost. Ker njenega vzroka niso razumeli, so jo nekateri videli kot božjo kazen za človeške grehe.

Po Evropi so se zato širile skupine bičarjev oziroma flagelantov. V procesijah so hodili od kraja do kraja in se javno bičali v upanju, da bodo s pokoro odvrnili bolezen.

Strah pa je imel tudi temnejšo posledico. V času epidemij so se širile govorice in nastajali grešni kozli. Posamezne skupnosti so bile neupravičeno obtoževane, da so odgovorne za širjenje bolezni, kar je ponekod privedlo do hudega nasilja.

Ljudje niso vedeli, kdo je okužen. Bolezen se je lahko pojavila nenadoma, zato je bil strah prisoten tudi med družinskimi člani in sosedi.

Nekateri so zapuščali mesta in iskali varnejše kraje, drugi so se bali približati bolnim sorodnikom. Epidemija je zato poleg ogromnega števila smrti povzročala tudi družbeni razkroj. V času, ko ni bilo učinkovitega zdravljenja in jasnega razumevanja okužb, je lahko skrb za bolnega pomenila tveganje za lastno življenje.

Podoba zdravnika s ptičjim kljunom je danes skoraj sinonim za kugo. Toda zanimivo je, da takšna maska ni bila značilna za črno smrt v 14. stoletju.

Značilna oblačila zdravnikov s kljunastimi maskami so se pojavila pozneje, predvsem v 17. stoletju. V kljun so vstavljali dišeče rastline in druge snovi, saj so verjeli, da bodo tako preprečili vdihavanje okuženega zraka.

Podoba je ostala v kolektivnem spominu, čeprav je nastala več stoletij po najbolj uničujoči evropski pandemiji.

Med vsemi takratnimi ukrepi je eden še posebej zanimiv, saj ima presenetljivo sodoben značaj.

Dubrovnik je leta 1377 uvedel obvezno izolacijo ljudi, ki so prihajali z območij, kjer je bila prisotna kuga. Sprva so morali določeno obdobje preživeti ločeno od prebivalstva. Ukrep se je pozneje razvil v daljše obdobje izolacije, iz italijanskega izraza za 40 dni pa izhaja tudi beseda karantena.

Čeprav takrat nihče ni poznal bakterij, so oblasti ugotovile nekaj bistvenega: če ljudi, ki bi lahko bili okuženi, za določen čas ločijo od drugih, lahko omejijo širjenje bolezni. Zgodovinski podatki o Dubrovniku kažejo, da so bili takšni ukrepi med zgodnjimi oblikami organiziranega javnega zdravstva.

Kuga je v zgodovinskem spominu ostala zaradi ogromnega števila žrtev, predvsem pa zaradi občutka popolne nemoči. Ljudje niso poznali povzročitelja, niso razumeli načina prenosa in niso imeli učinkovitega zdravila.

Zato so poskušali vse, kar se jim je zdelo smiselno ...

Danes vemo, kdo je povzročitelj, poznamo načine prenosa in imamo učinkovito zdravljenje.

Črna smrt tako ostaja predvsem zgodovinski opomin na čas, ko je bila največja groza prav nevednost. Ljudje niso vedeli, česa se morajo bati, zato so se bali skoraj vsega – slabega zraka, nebesnih znamenj, tujcev, greha in celo lastnih sosedov. Danes pa imamo znanje, ki so ga takratni zdravniki in prebivalci Evrope lahko le slutili.

Viri: Reuters, Associated Press, World Health Organization, HISTORY