Milijonski skrivni projekt CIA: Mačka naj bi vohunila za Sovjeti, a načrt se je končal klavrno

Hladna vojna je bila obdobje, v katerem so obveščevalne službe iskale vse mogoče načine za pridobivanje tajnih informacij. Ameriška CIA je vlagala v nove tehnologije, razvijala nenavadne naprave za nadzor in preizkušala zamisli, ki bi se še danes zdele kot prizor iz vohunskega filma.

Ena najbolj nenavadnih je bila operacija Acoustic Kitty, ki jo je v šestdesetih letih razvijal direktorat za znanost in tehnologijo pri CIA. Cilj je bil na prvi pogled preprost: domačo mačko spremeniti v premično prisluškovalno napravo, ki bi se lahko približala ljudem, ne da bi vzbudila sum.

Mačke so se zdele idealne za takšno nalogo. Prosto se sprehajajo po ulicah, pogosto zaidejo v bližino ljudi, njihova prisotnost pa praviloma ne vzbuja posebne pozornosti. Ameriški obveščevalci so upali, da bi lahko žival uporabili za spremljanje pogovorov sovjetskih predstavnikov in drugih pomembnih oseb.

O obstoju projekta priča tudi razkriti dokument iz marca 1967, ki ga hrani National Security Archive pri Univerzi George Washington. V njem je opisana zamisel o kirurško prilagojeni mački, opremljeni z napravami za prenos zvoka in daljinsko spremljanje.

Načrt je zahteval precej več kot zgolj pritrditev majhne snemalne naprave na mačjo ovratnico. Tehnologija šestdesetih let je bila velika in nerodna, zato so morali strokovnjaki poiskati način, kako opremo skriti v živalsko telo.

Po podatkih, ki jih je CIA objavila v svojem zgodovinskem zapisu o uporabi živali pri vohunjenju, so mački v sluhovod namestili majhen mikrofon, pod kožo pa vgradili radijski oddajnik. Tanko žično anteno so nato vtkali v njen kožuh.

Tako bi lahko žival sprejemala zvoke iz okolice in jih pošiljala obveščevalcem, ki bi spremljali njen signal. Ideja je bila, da bi mačka neopazno prišla v bližino pogovora, denimo na klop v parku, kjer bi se srečala dva tuja predstavnika.

Toda že sama izdelava naprave je bila velik tehnični izziv. Mikrofon je moral biti dovolj občutljiv, oddajnik dovolj majhen, celotna oprema pa skrita tako dobro, da žival ne bi vzbujala pozornosti.

Na papirju je bila zamisel videti odlična, v praksi pa se je hitro pokazalo, da so obveščevalci podcenili eno precej pomembno lastnost mačk: rade počnejo natanko tisto, kar želijo same.

Žival je bilo treba naučiti, da se približa določenim ljudem, ostane na izbranem mestu in se osredotoči na pogovor, namesto da bi jo premamili drugi zvoki, vonjave ali hrana. To pa se je izkazalo za izjemno zahtevno.

Težave so bile tako velike, da so morali po nekaterih pričevanjih poseči po dodatnih posegih, s katerimi naj bi poskušali odpraviti tudi težave z mačjo lakoto. Vse to je zahtevalo veliko časa, denarja in tehničnega znanja.

Kot je za revijo Smithsonian Magazine pojasnil nekdanji strokovnjak za urjenje živali Bob Bailey, mačke sicer lahko naučimo določenih vedenj, vendar je bilo njihovo usmerjanje v tako zahtevnem okolju precej bolj zapleteno, kot so pričakovali snovalci projekta.

Najbolj znana zgodba o operaciji Acoustic Kitty je hkrati tudi najbolj nenavadna. Po pripovedovanju nekdanjega uslužbenca CIA Victorja Marchettija naj bi bila mačka pripravljena na prvo terensko preizkušnjo, katere cilj je bilo prisluškovanje pogovoru dveh moških na klopi v parku v bližini sovjetskega predstavništva v Washingtonu.

Obveščevalci naj bi žival pripeljali na lokacijo in jo izpustili v bližini domnevnega pogovora. Toda namesto da bi opravila nalogo, naj bi odšla proti cesti, kjer naj bi jo povozil taksi.

Zgodba se je hitro razširila in postala eden najbolj znanih primerov spodletelih vohunskih poskusov. Vendar je treba poudariti, da ta različica dogodkov ni zanesljivo potrjena.

Zgodovinarji in raziskovalci so opozorili na nasprotujoča si pričevanja. Nekdanji vodja tehničnega oddelka CIA Robert Wallace je namreč pozneje predstavil drugačno različico: po njegovih besedah naj bi opremo odstranili, mačka pa naj bi preživela in po koncu poskusa živela naprej.

Tudi sama CIA je v svojem poznejšem pojasnilu zavrnila zgodbo o mački, ki naj bi jo med poskusom povozil taksi. Po navedbah agencije žival ni bila nikoli uporabljena v dejanski operativni akciji, saj je bilo njeno vedenje preveč nepredvidljivo.

Razvoj takšne tehnologije je bil za tisti čas izjemno drag. V številnih poznejših zapisih se omenja ocena približno 20 milijonov ameriških dolarjev, čeprav natančnega skupnega zneska iz javno dostopnih dokumentov ni mogoče zanesljivo potrditi.

Marca 1967 je nastal dokument z naslovom Views on Trained Cats, v katerem so odgovorni ocenjevali uporabnost urjenih mačk za obveščevalne namene. Dokument je danes dostopen v razkritem arhivu National Security Archive, vendar je velik del njegove vsebine še vedno prekrit oziroma izbrisan.

Zaključek je bil precej jasen: mačke je mogoče naučiti določenih nalog in jih pripraviti do premikanja na krajše razdalje, vendar takšen pristop ni primeren za posebne potrebe obveščevalne službe. Projekt so zato opustili.

Tudi ameriški zgodovinski portal HISTORY poudarja, da je bila največja ovira prav nepredvidljivost živali. Tehnologija je lahko delovala, vendar naprava brez zanesljivega nadzora nad svojim nosilcem ni bila uporabna.

Acoustic Kitty je danes eden najbolj nenavadnih primerov, kako daleč so bile obveščevalne službe pripravljene iti v času hladne vojne. Projekt je pokazal, da niti milijonska sredstva, napredna tehnologija in domiselni načrti ne zagotavljajo uspeha, če odpove najpomembnejši del operacije.

CIA je pozneje sama potrdila, da je projekt obstajal, in pojasnila, zakaj mačka ni bila primerna za vohunske naloge. Zgodba je tako postala svojevrsten opomin, da tudi najbolj izpopolnjena tehnologija včasih ne more premagati povsem običajnega mačjega značaja.

Medtem ko so obveščevalci iskali načine, kako bi neopazno prisluškovali sovjetskim predstavnikom, je njihova štirinožna agentka očitno imela povsem drugačne načrte. In prav zato je Acoustic Kitty ostala ena najbolj nenavadnih, skoraj neverjetnih zgodb iz zakulisja hladne vojne.

Uporabljeni viri

Central Intelligence Agency

National Security Archive

Smithsonian Magazine

HISTORY

The Black Vault