Ali algoritem popolnoma kroji naša življenja?

Algoritmi ustvarjajo našo realnost

Dolgo časa smo verjeli, da nas bo tehnološki svet naredil bolj svobodne. Poslušali smo o tem, kako v žepu nosimo nepopisno moč pametnih naprav in kako je znanje končno postalo prosto dostopno. A to, da je okoli nas ves čas neskončno informacij, je nekaj, na kar človeški um ni prilagojen. Paradoks izbire govori o tem, da je nekaj izbire za človeško dobrobit koristna stvar, neskončnost izbire pa ne. Če moramo v trgovini izbrati med petimi vrstami čokolade, smo veseli, da imamo izbiro. Če moramo izbrati med tridesetimi vrstami čokolade, pa napoči frustracija. Vemo, da nikakor ne bomo uspeli racionalno analizirati tako velike količine podatkov o različnih čokoladah, zato nam postane neprijetno in čokolade pogosto sploh ne kupimo. Tudi če se odločimo za eno od čokolad, bomo pri sebi negotovi, saj ne bomo mogli biti prepričani v to, da v kopici izbire morda ni bilo izdelka, ki bi še bolje zadovoljil naše potrebe in zahteve. Z drugimi besedami: ljudje smo narejeni tako, da nam je velikokrat všeč, da nam ni treba preveč razmišljati. Všeč nam je, da imamo občutek, da smo svobodni in da je izbira naša, a nam je hkrati všeč tudi, da za nas nekdo drug naredi ožji izbor.

V digitalnem internetnem svetu ne govorimo o tridesetih vrstah čokolade. Ne, možnosti je toliko (in se njihova količina neprestano veča), da je lastna izbira nemogoča. Med milijoni Googlovih zadetkov je nemogoče poiskati tisto informacijo, ki nas zares zanima. Zato se zanašamo na algoritem; ta sam izbere nekaj rezultatov, za katere ve, da nam bodo najbolj všeč, te pa nam servira na prvi strani. Še vedno imamo občutek, da si vsebino izbiramo sami, a je v resnici Google v našem imenu naredil ožji izbor, v katerem nam bo prijetno izbirati. Grozo in frustracijo ob soočenju s preveliko količino informacij je bržčas izkusil že vsakdo, ki je po spletu iskal informacije z manj poznanega in popularnega področja. Brskanje po drugi, tretji in četrti Googlovi strani, na kateri se ponavljajo zadetki s pretežno nerelevantno vsebino, v nas zbudi neprijetne občutke. Ne maramo izbirati, če je izbire preveč. Ne maramo svobode, če je svoboda neprijetna - takrat nam je všeč, če pobudo prevzame nekdo drug.

Vse to so gotovo vedeli snovalci prvih socialnoomrežnih algoritmov, ki so človeški lenobi in nelagodju pri soočenju s preveliko količino informacij popolnoma prilagodili svoj produkt. Po novem ni treba niti več izbrati, katera tema nas zanima, saj bo vsebine za nas izbral algoritem. Nepopisno gnečo novih informacij, ki bi ob takojšnjem soočenju odgnala vsakega normalnega človeka, algoritem v majhnih delčkih servira uporabniku, pri čemer ena objava na zaslonu daje lažen vtis prebavljivosti. V zlatih časih Googla in forumov si se lahko vsaj sam odločil, kaj te zanima in v katero temo bi se rad poglobil, Google pa je določil zate primeren in prebavljiv izbor. Danes se bo TIkTok odločil, kaj te bo zanimalo. En dan te bo zanimala peka kruha, naslednje jutro boš prisegal, da te globinsko veseli podjetništvo - za vse pa bodo krivi "trendy" videi, ki jih je zate izbral algoritem. Če povemo drugače: še svobodo izbire želene tematike in svobodno izbiro med filtriranimi zadetki nam je ukradel algoritem. Krojenje unikatne osebnosti, ki si sama izbere temo in se vanjo poglobi, ni več v naših rokah - o tem se ne odločamo več sami, ampak to za nas določi algoritem. Kot je izredno pronicljivo že pred dobo socialnih omrežij opazil Baudrillard: Svobodna individualnost je popoln mit. Smo le entitete, ki v neskončnost odslikavajo trenutno dogajanje v (socialnih) medijih.

Reducirani smo na verjetnost

Algoritmi pa ne krojijo le našega preživljanja prostega časa in informacij, ki jih bomo konzumirali prek telefona in računalnika, ampak tudi druge pomembne vidike naše eksistence. Filozofi so se že stoletja in tisočletja spraševali o tem, ali je prihodnost določena ali jo krojimo sami. Individualisti, kot je Emerson, so se na vsak način otepali ideje usode, saj bi njen obstoj izničil pomen naše svobodne volje. Če je vnaprej določeno, v katero smer gre naše življenje, če so odgovori na naše težke odločitve že vnaprej znani, potem je svoboda le lažen občutek, ki dopolnjuje igranje naše vloge v neskončni igri eksistence. Nelagoden občutek, da je morda prihodnost določena vnaprej, podpihujejo algoritmi, ki se na kopici podatkov učijo prepoznavati vzorce in napovedovati, kakšna je verjetnost nekega dogodka v prihodnosti.

Seveda - govorimo o verjetnosti, kar je daleč stran od popolne gotovosti. A ljudje verjetnost dojemamo zelo simplistično. Če algoritem zaposlovalca opozori, da obstaja 80 % verjetnost, da bo novi zaposleni škodoval odnosom v podjetju, bo verjetnost, da ga bodo vzeli v službo, praktično nična. Če algoritem stand up komika obvesti, da je njegova šala le 30 % kompatibilna z večerno publiko, je zelo verjetno ne bo vključil v nastop. Krivi niso algoritmi sami - krivo je naše simplistično dojemanje verjetnosti, zaradi katerega svet postane binaren. Morda bi zaposleni, s katerim se ne bi ujelo 80 % zaposlenih, podjetju prinesel svež veter, ki bi razbil enoumno večino. Morda bi stand up komik, ki bi si drznil tvegati s šalo, ki bi se zdela neprimerna 70 % obiskovalcem, izpadel pogumno pred rekruterjem, ki bi mu ravno zaradi nje ponudil pomembno vlogo. Ljudje, ki so v življenju naredili karkoli velikega, so to večinoma naredili slabi verjetnosti uspeha navkljub. Verjetnost, da bo Franklinu uspelo narediti dotlej nepoznan motor na elektriko, bi algoritem označil kot nično - ker ni obstajalo prej, ni verjetno, da bo obstajalo v prihodnosti. Vse inovacije, vse novosti in vse revolucije zahtevajo premagovanje nične verjetnosti - sicer ne bi bile nič novega. A algoritmi bodo poskrbeli za to, da bodo kontroverzni in svobodomiselni zaposleni ostali nezaposleni, drzne šale neizgovorjene, prihodnost pa vse bolj predvidljiva in monotona.

Kaj to pomeni za nas? Psihološke študije dokazujejo, da občutek nesvobodnosti v ljudeh vzbudi konformno, agresivno in sebično vedenje, saj moralni pomisleki ob védenju, da je prihodnost tako ali tako določena, izginejo. Osebne odgovornosti ni več, če je vse v rokah usode. Občutek svobode, pa naj bo vsaj navidezen, je torej treba varovati. Brez njega bo naša družba propadla.