7 zanimivih dejstev o giljotini

Izvor giljotine sega že v srednji vek

Čeprav ime giljotina sega v 18. stoletje in francosko revolucijo, so bile podobne naprave za obglavljanje prisotne že stoletja pred tem. Eno od njih, ki so jo imenovali tudi ’Planke’, so v srednjem veku uporabljali predvsem na ozemlju Nemčije, Flandrije, Angleži pa so imeli drsno sekiro, znano kot Halifax Gibbet, ki naj bi jo uporabljali vse od antike. Francoska giljotina, kot jo poznamo danes, ni nič drugega kot izboljšana različica renesančnega pripomočka ’Mannaia’ iz Italije in razvpitega ’Scottish Maiden’, ki je med 16. in 18. stoletjem terjal življenja mnogih. Dokazi kažejo, da so bile v Franciji že pred francosko revolucijo v uporabi primitivne oziroma prvotne različice giljotine.

Razvita je bila kot bolj humana metoda usmrtitve

Doktor Joseph-Ignace Guillotin je leta 1789 francoski vladi predlagal ’nežnejši’ način usmrtitve, pri čemer je imel v mislih giljotino. Čeprav je osebno nasprotoval smrtni kazni, je bil tudi mnenja, da bi bilo sekanje glav z bliskovito hitro napravo bolj humano kot sekanje z meči in sekirami, kot je bila do tedaj navada. Nekoliko kasneje je pomagal nadzirati razvoj prvega prototipa impozantnega stroja, ki ga je zasnoval francoski zdravnik Antoine Louis, sestavil pa ga je nemški proizvajalec čembal Tobias Schmidt. Prvo usmrtitev pod to napravo so uradno zabeležili aprila 1792, od takrat pa je na grozo domnevnega izumitelja postala znana kot giljotina. Doktor Guillotin se je med giljotinsko histerijo v letih 1790 sicer poskušal distancirati od stroja, njegova družina pa je kasneje celo vložila prošnjo za spremembo imena, a žal neuspešno.

Giljotinske usmrtitve so bile pomemben in zabaven dogodek za gledalce

Čeprav se je ljudstvo sprva pritoževalo, da je nova naprava za obglavljanje prehitra, se je celoten proces usmrtitve kmalu razvil v veliko zabavo vseh prisotnih. Ljudje so množično prihajali na Trg revolucije, da bi opazovali učinkovitost giljotine, kaj kmalu pa so jo začeli dobesedno častiti in omenjati v pesmih, šalah, pripovedih. Iz vsega skupaj je nastal pravi družabni dogodek, kjer so gledalci lahko prebrali seznam žrtev, kupili spominke in celo jedli v bližnji restavraciji, imenovani Cabaret de la Guillotine. Celoten dogodek se je spremenil v pravo gledališče, v katerem so sodelovali celo obsojeni in pred usmrtitvijo izvajali sarkastične potegavščine, plesali do usmrtitvenega odra in imeli svoje zadnje govore. Navdušenje nad giljotino je konec 18. stoletja počasi zamrlo, vendar so se tovrstne usmrtitve v Franciji nadaljevale vse do leta 1939.

Bila je priljubljena otroška igrača

Tudi otroci so se pogosto udeleževali usmrtitev na giljotini. Zapisi kažejo, da je bila okoli leta 1790 miniaturna replika giljotine v Franciji zelo priljubljena igrača. Otroci pa naj bi doma posnemali vse, kar so videli na usmrtitvah in rezali glave svojim lutkam in celo majhnim glodavcem. Nekoliko kasneje pa so le ugotovili, da imajo te krute igrače zelo negativen vpliv na otroke, zato so jih prepovedali. Nekatere gospodinjske različice giljotin so se znašle celo na jedilnih mizah višjega razreda, kjer so jih uporabljali kot rezalnike kruha in zelenjave.

Rablji so postali spoštovane znane osebnosti

Z vse večjo slavo giljotine se je povečeval tudi ugled rabljev. Krvniki so med francosko revolucijo postali zelo razvpiti, med seboj pa naj bi celo tekmovali v tem, kako hitro in kako natančno lahko izvedejo obglavljenje. To delo se je zelo pogosto prenašalo skozi različne generacije družin, zato je veljalo za ’družinski posel’. Med družinami velja posebej izpostaviti slovite Sansone, ki so bili od leta 1792 do 1847 odgovorni za usmrtitev kralja Ludvika XVI in Marije Antoinette. V 19. in 20. stoletju pa je vloga slovitih rabljev pripadla očetu in sinu, Louisu in Anatolu Deiblerju. Ljudje so na ulicah pogosto skandirali njuni imeni, znano pa je tudi, da sta s svojim stilom oblačenja narekovala modne trende. Zanimivo se zdi, da sta bila slovita oče in sin priljubljena tudi med kriminalci; nekateri med njimi naj bi si dali tetovirati slogane, kot je: "Moja glava gre k Deiblerju."

Znanstveniki so na glavah izvajali grozljive raziskave

Že od samega začetka uporabe giljotine so se pojavljala ugibanja, koliko časa po obglavljenju ostane človek pri zavesti. Ugibanja so dosegla vrhunec leta 1793, ko je na nekem dogodku pomočnik rablja udaril odsekano glavo, gledalci pa so trdili, da je obraz od jeze zardel. Zdravniki so pozneje obsojence prosili, naj po usmrtitvi poskušajo mežikati ali pustiti eno oko odprto, da bi s tem dokazali zavest. Nekateri so šli celo tako daleč, da so odsekano glavo izpostavljali plamenom ali pa kričali pokojnikovo ime. Leta 1880 je zdravnik z imenom Dassy de Lignieres nekemu morilcu otrok kri prečrpal nazaj v odsekano glavo, da bi ugotovil, ali bo morda spet zaživel in spregovoril. Grozljivi poskusi so bili ustavljeni v 20. stoletju, študije na podganah pa so kasneje pokazale, da se možganska aktivnost lahko nadaljuje še približno štiri sekunde po obglavljenju.

Uporabljali so jo za usmrtitve v nacistični Nemčiji

Giljotina je zagotovo najbolj znana v povezavi z revolucionarno Francijo, vendar je v tretjem rajhu v Nemčiji morda zahtevala prav toliko življenj. Adolf Hitler je v tridesetih letih giljotino določil za državni način usmrtitve in ukazal, naj jih 20 postavijo v različna nemška mesta. Po zapisih so med letoma 1933 in 1945 giljotino uporabili za usmrtitev približno 16.500 ljudi, med katerimi so bili mnogi politični uporniki.