Jeruzalemski sindrom

Je duševna motnja, ki so jo opazili pri nekaterih turistih v Jeruzalemu. Zanje je značilno, da se doživljajo kot biblijske like ali pa menijo, da so močno povezani z Jeruzalemom. Zabeleženi primeri opisujejo turiste, med katerimi je tudi Irka, ki je ob obisku bolnišnice trdila, da bo kmalu rodila Jezusa, čeprav ni bila noseča. Kanadski turist je bil prepričan, da je Samson, in je zato poskušal podreti znameniti Zid objokovanja. Nenavaden je tudi primer avstrijskega turista, ki je v hotelu kuharje prosil, naj mu pripravijo zadnjo večerjo. Poročajo tudi o več turistih, ki so bili prepričani, da so biblijski liki – nekateri med njimi so pridigali na ulici, drugi kričali. Eden od razvpitih primerov je tudi Britanec, ki ga je po njegovem pripovedovanju nameraval ubiti sam hudič, da bi s tem sprožil konec sveta. Sindrom vsako leto opazijo pri približno 50 turistih, a gre le za uradne podatke. Oblast meni, da mnogi ostanejo neopaženi.

Stendhalov sindrom

Sindrom imenujemo tudi florentinski sindrom ali hiperkulturemija. Gre za psihosomatsko motnjo, ki prizadene nekatere obiskovalce umetniških galerij. Te osebe naj bi estetika razstavljenih del tako močno prevzela, da začnejo izražati simptome in znake, kot so pospešeno bitje srca, vrtoglavica, halucinacije, zmedenost, nekateri celo omedlijo. Stendhalov sindrom je prvič opisal avtor Henri-Marie Beyle (ki je pisal pod psevdonimom Stendhal) v knjigi Neapelj in Firence iz leta 1817. Zapisal je, da so ga čudovite stropne freske v katedrali Santa Croce v Firencah tako prevzele, da je doživel zgoraj opisane simptome. "Bil sem v nekakšni ekstazi, od ideje, da sem v Firencah, blizu velikih mož, katerih grobnice sem videl. Potopljen v razmišljanje o vzvišeni lepoti ... Dosegel sem točko, ko človek naleti na nebeške občutke ..." je zapisal. Čeprav stroka že dalj časa raziskuje zanimiv fenomen in ugotavlja, za kaj pravzaprav gre, pa so učinki umetnosti za nekatere očitno dovolj hudi, da potrebujejo zdravniško pomoč.

Cotardova zabloda

Cotardova zabloda je duševna motnja, pri kateri osebe zanikajo svoj obstoj ali obstoj nekaterih delov telesa. Verjamejo tudi, da počasi razpadajo in da nimajo nadzora nad seboj. Pri nekaterih se pojavlja zavedanje, da so vendarle živi, a mislijo, da so izgubili notranje organe. Zablodo pogosto povzroči travmatični dogodek, zaradi katerega so prepričani, da so dejansko umrli. Motnjo so prvič opazili pri neznani Francozinji, ki je bila identificirana kot Mademoiselle X. Leta 1880 je obiskala zdravnika Julesa Cotarda in mu potarnala, da misli, da je mrtva. Zdravnik je njeno motnjo dalj časa preučeval, njeno stanje pa poimenoval "delirij zanikanja", a ga je kasneje poimenoval po sebi. Mademoiselle X je na koncu umrla od lakote, saj je zavračala hrano zaradi prepričanja, da nima želodca, živčnega sistema in trupa. Takšni bolniki sicer vidijo svoje telo, a ga ne dojemajo kot živega. Študija iz leta 2008 opisuje izkušnjo 53-letne Filipinke, ki je svojo družino prestrašila z izjavami o lastni smrti. Trdila je, da gnije in da ne prenese vonja lastnega telesa.

Likantropija

Klinična likantropija je duševna motnja, pri kateri oseba misli, da se spreminja v živali, predvsem v volka. Da bi se prilagodili svoji domnevni preobrazbi, bolniki začnejo godrnjati kot živali in prste uporabljati kot kremplje. Pogosto se pritožujejo nad poraščenostjo z dlakami na rokah, svoj odsev v ogledalu pa pogosto zamenjujejo z živalskim. Prvo poročilo o primeru je bilo objavljeno leta 1852, ko je moški mislil, da se je spremenil v volkodlaka. Verjel je, da je poraščen z dlakami in da so mu zrasli ostri zobje. Vztrajal je pri uživanju surovega mesa, ko pa so mu ga postregli, ga ni hotel jesti. K sreči je klinična likantropija zelo redka. Od leta 1850 je bilo zabeleženih 13 primerov ljudi, ki so verjeli, da so volkovi. Z upoštevanjem ostalih primerov ljudi, ki so verjeli, da so se spremenili v druge živali, pa se število dvigne na 56. Strokovnjaki menijo, da so nekateri primeri ostali prezrti, saj takšne bolnike običajno diagnosticirajo za shizofrenijo.

Faktitivna motnja/Munchausnov sindrom

V tem primeru gre za resno duševno motnjo, pri kateri oseba zavaja druge, da je bolna ali pa celo namerno zboli in se samopoškoduje. Lahko se tudi zgodi, da družinski član (npr. mama) lažno predstavlja druge (npr. otroke) kot bolne, poškodovane ali prizadete. Simptomi motnje so lahko blagi (rahlo pretiravanje) ali težji, kar imenujemo Munchausnov sindrom. Takšna oseba si lahko izmisli simptome ali celo posega v medicinske preiskave, da druge prepriča o potrebnem zdravljenju ali operaciji. Treba je poudariti, da motnja ni isto kot izmišljevanje težav z namenom okoriščenja, kot je denimo bolniški stalež v službi ali zmaga v tožbi. Čeprav osebe z motnjo vedo, da si same povzročajo znake in simptome bolezni, pa ne razumejo razlogov za svoje vedenje. Motnjo je lahko prepoznati, a težje zdraviti. Psihiatrična pomoč je ključnega pomena za preprečevanje resnih poškodb ali celo smrti zaradi samopoškodb, značilnih za to motnjo.

Blodnja parazitoze ali Ekbomov sindrom

Gre za duševno motnjo, zaradi katere oseba misli, da je njena koža (ali telo) naseljena z zajedavci in drugimi insekti, kot so uši, bolhe, muhe, pajki ali črvi. Obupani bolniki tako posežejo po nevarnih kemičnih snoveh, samo da bi se jih znebili. Morda vzamejo celo vzorce kože in las in jih odnesejo zdravniku v pregled. Mnogi so tako močno prepričani v svojo zablodo, da samozavestno razlagajo, kako so bitja vstopila v njihovo telo, pogosto opisujejo tudi občutek ščemenja na koži. V nekaterih primerih celo verjamejo, da so se zajedavci iz telesa naselili po njihovem pohištvu, domu in okolici. Motnja pogosteje prizadene starejše ženske. Običajno je posledica shizofrenije in obsesivno-kompulzivne motnje, v nekaterih primerih je povezana tudi z zasvojenostjo od drog.

Motnja depersonalizacije in derealizacije

Pri tej motnji ima oseba vztrajen in ponavljajoč občutek ločenosti od sebe in misli, da je le zunanji opazovalec svojih misli, občutkov in telesa. Lahko se počuti kot robot, ki ne zmore nadzorovati svojih gibov ali govora. Pojavlja se tudi občutek, da so telo, noge ali roke popačene ali povečane. Občutek depersonalizacije in derealizacije je zelo moteč, saj oseba svoje življenje doživlja kot v sanjah ali pa ima občutek, da pluje nad svojim telesom. Pogosto preverja stvari okoli sebe, da bi se prepričala, da zares obstajajo. Počuti se čustveno ločena od ljudi, okolica pa se zdi zamegljena, popačena, brezbarvna. Nekateri posamezniki imajo le minljivo in kratkotrajno izkušnjo, pri drugih se pojavlja pogosteje in nikakor ne izgine, kar moti delo, odnose in vsakodnevne obveznosti. Pogostejša je pri osebah s travmatično izkušnjo.