SKRIVNOSTI

10 skrivnosti zapornikov Hudičevega otoka

A.K.
06.10.2020, 6:00
0
Če ste si že ogledali film Metulj (Papillon), potem veste, o katerem otoku je govora. Francosko kazensko kolonijo, splošno znano kot Hudičev ali Demonski otok, so sestavljali trije majhni otoki ob obali Francoske Gvajane. Obstajajo sicer različna poročila in zapisi o tem, koga so zaprli na kateri otok, a v splošnem je veljalo, da so bili v kolonijo poslani morilci, posiljevalci in politični prestopniki. Kaznjenci so bivanje na njem označili kot 'živo smrt'. Otok je deloval od leta 1852 do 1946, na njem pa so preživeli le najbolj trdoživi, poslušni – takšni, ki so se naučili preživeti neusmiljen zaporniški sistem.

Številna pričevanja opisujejo tragično dogajanje v kazenski koloniji, ki je bila sestavljena iz treh zaporniških otokov: Ile Royale, Ile Saint-Joseph in Ile du Diable ter zaporov na celini. Na podlagi zapisov in intervjujev so raziskovalci izluščili drobce, ki kažejo na dramatično dogajanje v razvpitem zaporu, v katerem je bila smrtnost kar 75-odstotna. Več kot 40 odstotkov zapornikov pa je umrlo že v prvem letu bivanja na otoku. RomanPapillon, po katerem je bil posnet tudi film, obsega vrsto življenjskih zgodb kaznjencev in je posnet po resničnih dogodkih.

 

Za ogled vsebine z družbenih omrežij omogoči piškotke družbenih omrežij.
Omogoči piškotke

Zaporniška ladja in krute sankcije

Že samo potovanje na Hudičev otok je bilo za mnoge obsojence usodno. Ob vkrcanju na ladjo so izgubili svojo identiteto in postali le ena od številk. Nikogar ni zanimalo, ali bodo potovanje preživeli in koliko časa bodo zdržali v nemogočih razmerah. Običajno so jih namestili v podpalubje in tam zaprli v ladijske ječe. Zaradi pomanjkanja zraka, vročine, lakote in žeje, so med zaporniki pogosto vzniknili nemiri, ki so vodili v pretepe in celo umore. V tistem času so bile zelo pogoste tudi številne bolezni, zato so mnogi umrli, še preden so sploh prispeli na otok.

PREBERI ŠE
Ste že obiskali katerega od desetih slavnih zaporov?

Na ladjah je veljal poseben režim obnašanja; če je kateri od zapornikov skušal pobegniti ali zanetiti upor, so ga zelo hitro kaznovali. V ladijskih ječah so bile namreč nameščene cevi s paro. Ko so pazniki posumili na poskus bega ali so želeli kaznjence disciplinirati, so v kletke spustili vročo paro, ki jim je povzročila hude opekline. Če so zaporniki zaradi konfliktov ali prepevanja postali preglasni, pa so imeli stražarji še drug način, kako jih umiriti. Okoli ječ so bila postavljena drsna kovinska vrata, ki so med drugim omogočala tudi dovajanje zraka. Ko se je stražarjem zazdelo, da morajo poskrbeti za red in disciplino, so prižgali žveplene palice, jih odvrgli med zapornike in zaprli dovod zraka.

Ko so ujetniki prvič prispeli na zloglasni otok, so najprej ugotovili, da je za zaporniškimi zidovi v resnici presenetljivo malo nadzora.
Ko so ujetniki prvič prispeli na zloglasni otok, so najprej ugotovili, da je za zaporniškimi zidovi v resnici presenetljivo malo nadzora./ FOTO: Shutterstock

Preveč smrtonosno za pobeg

Ko so ujetniki prvič prispeli na zloglasni otok, so najprej ugotovili, da je za zaporniškimi zidovi v resnici presenetljivo malo nadzora. To jih je seveda hitro spodbudilo k ideji o pobegu, a je njihov optimizem sčasoma minil. Preplavati morje med otoki in celino je bila misija nemogoče, saj so bili tokovi zelo močni, poleg tega pa so v teh vodah živeli morski psi. A tudi če se je redkemu posamezniku uspelo prebiti do celine, je bil soočen še s smrtonosno džunglo, brez hrane in orodja, potrebnega za preživetje. 

PREBERI ŠE
Temačna in strašljiva stran Benetk

Kaznjencem so že na samem začetku omejili gibanje. Če dan so se lahko gibali odeti v verige, ponoči pa so bili kar dvojno okovani. Pogosto tako, da se med spanjem niso mogli premikati. Trpeli so zaradi hude lakote, mnogi so podlegli tudi okužbam. Njihova trupla so odmetavali kar v morje. Nekateri zapisi celo poročajo, da je v primeru smrti ob morju zazvonil'pogrebni zvonec', ki je okoli otoka začel privabljati morske pse.

V primeru smrti zapornika naj bi ob morju zazvonil ’pogrebni zvonec’, ki je okoli otoka začel privabljati morske pse.
V primeru smrti zapornika naj bi ob morju zazvonil ’pogrebni zvonec’, ki je okoli otoka začel privabljati morske pse./ FOTO: Shutterstock

Tisti, ki niso upoštevali pravil, so bili deležni bivanja v samici. Najnižja kazen za osamitev je bila šest mesecev, v tem času pa je imel zapornik le eno uro vadbe na dan. Preostanek časa je preživel v izolaciji. Ne gre se torej čuditi, da je veliko zapornikov v samici doživelo psihični zlom. Če kazen slučajno ni bila učinkovita, je bil obsojen še na trdo delo v džungli, kjer je zaradi težkih razmer pogosto dočakal svoj konec.   

V opomin zapornikom

Za najbolj brutalne morilce je veljala najnasilnejša kazen. Leta 1931 so poročali o primeru zapornika, ki je do smrti pretepel enega od paznikov. Za kazen so ga odpeljali v džunglo in ga tam priklenili za drevo, kjer je ostal prepuščen strupenim insektom, kačam in stradanju. Po dveh dneh so ga našli mrtvega. Kazen je bila trajen opomin za preostale zapornike, da je njihovo življenje resnično v rokah paznikov. Več virov tudi poroča, da kaznjenci na Hudičevem otoku niso imeli čevljev. Bili so prisiljeni delati v težkih pogojih, v džungli, brez kakršne koli zaščite na nogah. Če se je kateri od njih poškodoval, ga pazniki niso oskrbeli. 

Lovljenje metuljev

V enem od časopisnih člankov iz leta 1933 je nekdanji francoski uradnik, ki je delal na Hudičevem otoku, opisoval, kako je kaznjence učil loviti metulje. A ne katere koli – učil jih je prepoznati in ujeti redkega metulja, ki ga je želel imeti v svoji zbirki. Ta nekdanji uradnik je bilEugen Le Moult, njegova zbirka pa je obsegala kar 4,5 milijona metuljev, ki jih je hranil v 30.000 škatlah.

Po prestajanju kazni in preživetju krutih pogojev otoškega zapora so kaznjenci odšli na celino Francoske Gvajane, kjer so morali odslužiti še drugi del kazni.
Po prestajanju kazni in preživetju krutih pogojev otoškega zapora so kaznjenci odšli na celino Francoske Gvajane, kjer so morali odslužiti še drugi del kazni./ FOTO: Shutterstock

Kazen po kazni

Po prestajanju kazni in preživetju krutih pogojev otoškega zapora so kaznjenci odšli na celino Francoske Gvajane, kjer so morali odslužiti še drugi del kazni. Če je bil nekdo obsojen na sedem let zapora na Hudičevem otoku, je moral še dodatnih sedem let preživeti v Francoski Gvajani. Domov se tako ni smel vrniti, vse dokler ni odslužil ves ta čas. A ob tem je seveda moral zaslužiti tudi dovolj denarja, da si je lahko plačal pot domov, kar je bilo pogosto nemogoče. Ker je bilo nekdanjim zapornikom na voljo zelo malo služb, so nekateri nalašč storili kaznivo dejanje in se nato vrnili na otok. Mnogi so se skozi leta navadili zaporniškega sistema in so le stežka sprejeli svobodno življenje

Najslavnejši pobegi

Podvig, ki je požel največ slave, je bil pobeg Henrija Charriera in Sylvaina, ki je upodobljen tudi v romanu (in filmu) Papillon. Pri pobegu sta si pomagala z dvema vrečama, napolnjenima s kokosovimi orehi, ki sta predstavljali neke vrste splav. A na koncu je uspelo samo Henriju, ki je s pečine skočil v morje in s pomočjo vreč priplul na celino, kjer mu je nato pri pobegu na svobodo pomagal moški z imenom Cuic-Cuic. Njegov spremljevalec Sylvain naj bi umrl v živem pesku, nedaleč od obale. Francoske oblasti so sicer zanikale Henrijev pobeg s Hudičevega otoka. Med drugimi domnevnimi pobeglimi kaznjenci pa je tudi Clement Duval, kriminalec in anarhist, ki je iz otoka zbežal v New York in tam napisal knjigo z naslovom Revolte

PREBERI ŠE
Srhljivo in groteskno: 10 strašljivih krajev na svetu