Moskisvet.com
Zambija

Zanimivo

Šolo si gradijo kar sami

Janez Usenik
09. 08. 2013 08.53
1

Takoj ko zapustimo glavno mesto Lusako, popotniki začutimo, da smo v afriški državi. Mestne stavbe zamenjajo kolibe, v katerih živi večina prebivalcev Zambije. Tu večina življenja poteka na prostem, zato je v teh kolibah prostora le za spanje. V takšnih kolibah žive predvsem podeželski prebivalci, njihovo bogastvo se ne ocenjuje po velikosti hiše, ne v denarju.

O tem, ali so premožni ali ne, lahko sklepamo po tem, koliko koz, prašičev, piščancev in goveda kot najbolj ’prestižnega’ blaga se potika v bližini hiše. Tisti, ki jim gre zares dobro si morda privoščijo volovsko vprego.

Novinar POP TV Janez Usenik
Novinar POP TV Janez Usenik FOTO: POP TV
Petauke, okrožje v vzhodni provinci, velja za enega najrevnejših okrožij v Zambiji, prebivalci se večinoma preživljajo kot poljedelci, njihova glavna hrana pa je šima, nekakšna polenta, skuhana iz bele koruze, najbolj dragocenega pridelka v Zambiji. Pričakoval bi, da tu žive ljudje, ki jih zanimata le poljedelstvo in preživetje. Toda ni tako.

Bilo je malo pred poldnevom, ko smo se po prašni rdeči poti pripeljali v majhno vasico v tem okrožju, le nekaj kilometrov od mesteca Petauke. Pričakala nas je pesem domačinov, ženske so si dale opravka s kuhanjem šime, moški pa so bili zaposleni na gradbišču. Kasneje so mi povedali, da so se tu zbrali prebivalci iz sedmih vasi, gradijo pa novo šolo. Do zdaj so se njihovi otroci učili v starih, razpadajočih kolibah, ki so jih prav tako postavili sami, zdaj pa postavljajo večjo stavbo.
V Zambiji ni redko, da domačini sami poprimejo za delo in postavijo svojo šolo. Večina jih za svoje otroke hoče izobrazbo. Eden od uspehov lokalnega odbora Unicefa je, da je uspel povezati domačine z vlado in dosegel, da imajo tudi takšne šole, čeprav jih domačini postavijo kar sami, državno podporo in priznanje.

Na naši spletni strani bomo med odpravo objavljali dnevnik Janeza Usenika, ki bo pisal o svojih občutkih, vtisih in življenju v Zambiji. Skupaj s slikami pa bomo iz prve roke srečali zgodbe iz Afrike.

"Želim si, da bi bili moji otroci nekoč učitelji, zdravniki, novinarji ..." pove eden od domačinov, ves umazan od težkega dela na gradbišču, "rad bi, da dokončajo šolo in zato jo potrebujemo." Ko ga vprašam, če je kje blizu učitelj, mi pokažejo mladega fanta, verjetno ne starejšega od dvajset let, ponosno oblečenega v dres enega od evropskih nogometnih klubov. Gotovo ne more imeti fakultetne izobrazbe, se mi zdi, in res, po pogovoru mi pove, da je končal lokalno trgovsko šolo. Zambijci vedo, zakaj si želijo, da bi čim več otrok hodilo v šolo. Nočejo biti odvisni od tujih strokovnjakov, nove šole in zdravstveni domovi pa niso dovolj, da bi kaj izboljšali. Potrebujejo svoje učitelje, svoje zdravnike. Prepogosto se na primer zgodi, da v zdravstveni ambulanti dela usposobljen higienik, ki so ga naučili, kako skrbeti za odplake in čisto vodo, potem pa mora pomagati na primer pri porodih. Zaradi takšnih pomanjkljivosti je smrtnost porodnic in novorojenčkov v Zambiji še vedno zaskrbljujoče visoka.

Zambija
Zambija FOTO: UNICEF Slovenija
Po nekaj minutah stopi do mene domačin, ki se predstavi kot Amon Banta. Je član odbora za izgradnjo nove šole in po prijaznem pozdravu me kar neposredno vpraša: "In, kako nam lahko pomagate?" Razložim mu, da bi rad njihovo zgodbo povedal mojim sonarodnjakom, da bi jih pozval, če jim morda lahko prek dobrodelnih organizacij pomagajo. In očitno je s tem zadovoljen. "Povejte jim, da gradimo sami, tudi opeko delamo sami," pravi, "ampak potrebujemo cement. Prav danes je poslanec zambijskega parlamenta obljubil, da ga bo pripeljal in zdaj ga čakamo. Potrebujemo pločevino za streho. Potem pa mize, stole, predvsem pa ..." pravi, ko me povabi, naj vstopim v učilnico, "novo tablo. Slikajte me pred to tablo," pravi, ko stopiva v učilnico, "kako naj se naši otroci kaj naučijo, ko bo čisto razpadla?"

Vajeni smo, da v apelih dobrodelnih organizacij slišimo zgodbe ljudi, ki so na robu preživetja. Klic na pomoč ob lakoti, boleznih, vojni je gotovo klic, ki ga ljudje moramo slišati, če želimo ohraniti v sebi kanček človečnosti. Toda nekaj navdihujočega je v tem, ko gledaš ljudi, ki se utrujeni vrnejo s polja, pa se potem zberejo in gradijo šolo, da bi njihovi otroci imeli lepšo prihodnost. Takrat začutiš, da bi jim rad pomagal. Pomagal, da si pomagajo sami.

V Zambiji se otroci soočajo predvsem s podhranjenostjo ter nedostopnostjo šolanja in zdravstvene oskrbe. Z UNICEF-om, ki jim s svojimi programi pomoči omogoča zdrav začetek življenja, se je v Zambijo odpravila tudi ekipa POP TV, saj stremimo k temu, da gledalcem in bralcem prikažemo širšo sliko stanja v manj razvitih državah. Z ozaveščanjem in pomočjo otrokom v stiski lahko tudi mi veliko naredimo za prihodnje generacije.

Malo kasneje smo pot nadaljevali do ene že uveljavljenih šol v teh krajih. Otroci, otroško razposajeni, so se na učiteljev ukaz tiho kot miške spravili v svoje klopi. Prav v teh dneh so pisali zaključne izpite in za hip sem pogledal v test zgodovine. "Kdo je bil grški filozof, ki velja za očeta zgodovine?" se glasi prvo vprašanje. "Kako se imenuje metoda, s katero zgodovinarji določajo starost organskih snovi?" sprašuje drugo. Nejeverno zmajem z glavo. Je možno, da se v teh skromnih, majhnih učilnicah otroci res učijo o Herodotu in karbonskem datiranju? Seveda je. Le minuta pogovora s prebivalci podeželja je dovolj, da ugotoviš, kako bistri, predvsem pa željni učenja so tukajšnji ljudje. In začutiš, kako bi lahko sami spremenili svojo prihodnost, če bi imeli cement, pločevino, primerne učne pripomočke, čisto vodo, primerna stranišča ... vse te stvari, ki se nam zdijo samoumevne.

Res je, tudi sam se včasih vprašam, ali je res človeško pomagati tukajšnjim otrokom, ko so pomoči potrebni tudi otroci pri nas. Mislim, da odgovor poznam. Pomagati moramo vsem. Iz sebičnih razlogov. Že danes živimo v globalnem svetu, ko bodo svet prevzeli naši otroci pa bo povezan še toliko bolj. Globalne težave pa lahko rešujemo le globalno. Nekoč bodo naši otroci zato potrebovali pomoč njihovih vrstnikov z vsega sveta. Revščina v kateri koli državi bo ogrožala njih same, saj se bodo spopadali s pritiski beguncev, izbruh bolezni v katerem koli delu sveta se lahko razširi ... a da ne govorimo le o negativnih stvareh, tudi blaginja je ’nalezljiva’. Danes nerazvite dežele v sebi nosijo energijo in željo po napredku. In če to klico negujemo, bodo za naše otroke to morda dežele priložnosti. Od tu bodo morda prišla nova spoznanja, strokovnjaki prihodnosti in, zakaj vendar ne, tudi priložnost za trgovanje, investicije in večjo blaginjo vseh dežel sveta.

Zambija
Zambija FOTO: UNICEF Slovenija


 

KOMENTARJI (1)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV
ISSN 2630-1679 © 2024, Moskisvet.com, Vse pravice pridržane Verzija: 479