Prvi človek okužen z računalniškim virusom

Zgodba gre nekako takole: Marku so pod kožo leve roke vstavili čip, ki ga je nekega dne okužil računalniški virus. Preko podkožnega čipa se je virus prenesel na računalnik v laboratoriju, obstajala je nevarnost, da se bo od tam razširil na vse računalnike, ki so bili povezani z laboratorijskim. Za prenos virusa je namreč dovolj samo radio-frekvenca (RFID), ki jo uporabljajo za pošiljanje informacij od ene naprave do druge, kar pomeni, da lahko virusi okužijo čipe na daljavo.

V resnici gre za poskus, ki so ga izvedli na univerzi Reading's v Veliki Britaniji. Mark in njegovi sodelavci so testirali, kako bi lahko računalniški virus preko radio frekvence brez težav okužil računalniške sisteme. Za okužbo so dovolj že preprosti čipi, kot so tisti za sledenje živali.

Mark je poudaril, da postajajo bionični vsadki, kot je recimo srčni spodbujevalnik, vedno bolj tehnološko sofisticirani, zato bo varnost pacientov zaradi vsadkov v prihodnje postala precejšnja težava, saj bodo lahko določeni virusi okužili vsadek in potencialno tudi ubili pacienta.

„O vsadkih moramo razmišljati kot o majhnih računalnikih,“ je dodal Mark, „in tako kot navadni računalniki se lahko okužijo tudi te naprave.“

Mark si je pod kožo vstavil dokaj preprost čip, ki oddaja signal, ki ga prepoznajo zunanji senzorji. S tem čipom je lahko vstopal brez kartice skozi varnostna vrata in aktiviral svoj mobilni telefon.

S sodelavci so nato sami napisali kodo za čip. Ko so varnostni senzorji prebrali kodo, se je ta prenesla v podatkovno bazo, ki nadzoruje, kdo ima dostop do posameznih delov zgradbe. Virus se je nato podvajal in bi se potencialno lahko prenesel na vstopne kartice preostalih članov osebja, s tem pa bi se prenesel na računalniške sisteme v celotni zgradbi in ustvarjalcu virusa omogočil dostop do vseh področij.

Eksperiment je pokazal, da se lahko računalniški virusi brez težav prenašajo tudi preko naprav, ki brezžično komunicirajo z drugimi napravami.
Trenutno ne obstaja noben primer, ki bi potrdil okužbo bionične naprave, a se bo s kompleksnostjo teh naprav večala tudi grožnja njihove okužbe.

Poleg srčnih spodbujevalnikov obstajajo še vsadki, ki jih uporabljajo slušno prizadeti in možganski spodbujevalniki, ki jih uporabljajo predvsem bolniki s Parkinsonovo boleznijo. Čez čas pa lahko pričakujemo vsadke, ki ne bodo namenjeni samo v medicinske namene. Bionični vsadki bi lahko zamenjali identifikacijske kartice, povečevali možgansko aktivnost, spomin. Vse nove tehnologije spremlja tudi potencialna nevarnost okužbe z virusi in tako namesto uporabnikom prijazne naprave postanejo uporabnikom sovražne in celo smrtonosne.