Podmornice bodo letele

Načrt agencije DARPA je razvoj naprednega 'nevidnega' zrakoplova, ki se bo nizko nad vodo približal sovražni ladji ali pristanišču, se pred ciljem spustil na vodo in potopil ter napadel iz neposredne bližine. Umik bi potekal po obratnem postopku, kar bi neverjetno povečalo uspešnost in natančnost napada.

DARPA, ki ima 3 milijarde dolarjev letnega proračuna, je že začela študijo zasnov in uporabnih materialov. Pojavlja se namreč veliko protislovje, kako bi lahko sestavili skupaj dva koncepta, ki se v marsičem izničujeta. Podmornice morajo biti grajene rigidno in zelo trdno, da lahko kljubujejo velikanskim pritiskom. Teža pri podmornici ni problem, saj njeno plovnost dosegajo z velikimi volumni stisnjenega zraka in tudi s pogonom. Pri letalih je sicer trdnost in rigidnost enako pomembna, vendar morajo biti izjemno lahka.

Norman Polmar, nekdanji svetovalec za pomorske strategije in tehnologije pri vladi ZDA, trdi, da mora biti izhodišče letalo, ki se lahko potopi, ne pa podmornica, ki lahko leti. Izjava se nanaša na idejo Borisa Petroviča Ušakova, študenta strojnega inženiringa, ki je leta 1936 narisal osnutek zračnega plovila, ki bi omogočalo pristop k sovražnikovi ladji iz zraka, pristanek na vodi, potop, izstrelitev torpeda, ponovni dvig in polet z morske gladine, kot so tega zmožni hidroplani. Njegov projekt ni bil dobro sprejet, saj je bila predvidena konstrukcija pretežka za polet. Podobna usoda je doletela podoben projekt Donalda Reida, ki je leta 1962 uspel hidroplan predelati za potop, vendar mu ga kasneje ni uspelo več spraviti v zrak.

Novejše teorije govorijo o različnih načinih, kako bi super lahko plovilo, ki lahko leti, uspeli potopiti s poplavljenjem celotne kabine, kar pomeni, da bi mornarji (oziroma piloti) morali biti opremljeni s podvodno opremo. Druga, bolj realna alternativa je, da bi bila posadka v neprodušni kabini. Pogon, ki predstavlja največji problem, naj bi rešili bodisi z električnim pogonom, ki bi nad vodo postal reaktivni, ali pa bi podvodni pogon popolnoma ločili od zračnega.

Vsekakor je izziv ogromen, vendar obstaja zelo veliko ovir, ki jih bodo morali znanstveniki preskočiti ali zaobiti. Največja je vsekakor način potiska v obeh okoljih, ki se zelo razlikuje zaradi agregatnega stanja okolja. Upor molekul zraka se seveda ne more primerjati z vodo in njeno viskoznostjo. Pustimo se torej presenetiti in biti potrpežljivi, saj zna razvoj plovila trajati dlje časa.