Tretje poročilo z dirke Budimpešta–Bamako

8. etapa (Bon Lanoar–B2 Beach)

Takoj po startu so se ekipe porazdelile na manjše skupine, da si lahko pomagajo med seboj in tako lažje opravijo s to zahtevno preizkušnjo. Slovenska ekipa Team Funck se je v sipine podala z ekipo št. 08 in trenutno vodilno ekipo št.18. Že po prevoženih 200 kilometrih je bilo potrebno čim bližje najti gorivo, saj v peščenih sipinah vozila porabijo maksimalno možno količino goriva. Na srečo ima Robert iz Team Funck shranjene koordinate izpred treh let, kje je možno najbližje dobiti gorivo, tako da so se nekajletne izkušnje hitro obrestovale. Na koncu etape je ostal najtežji del sipin ob Atlantski obali, kjer so ekipa št. 18 in Team Funck za borih 37,5 kilometra potrebovali cele štiri ure. Tu so se nekajkrat popolnoma pogreznili v mehek pesek, tako da so morali uporabiti vse znanje in izkušnje, da so se lahko izvlekli s pomočjo lopat, vrvi, podnic, zračne blazine in ostalimi pripomočki. Na koncu je ostalo še 50 kilometrov zabavne vožnje ob Atlantski obali in na koncu sta ekipa 18 in Team Funck kot prvi skupaj prišli v cilj. Robert in Tea pravita, da se najbolje odrežeta na najtežjih etapah. Ob 22. uri je organizator obvestil, da bo zaradi velikega števila ekip, ki so obtičali v sipinah, najverjetneje odpovedal jutrišnjo 150 kilometrsko etapo in dan namenil počitku.

Ker se je organizator odločil deveto etapo odpovedati, je vse ekipe čakala le kratka vožnja do glavnega mesta Nouakchott brez kontrolnih točk. Na žalost je tudi na tej etapi prišlo do poškodb, saj sta se poškodovala dva motorista. Eden jo je odnesel z zlomljeno roko, drugi pa z zlomljeno ključnico. Pomanjkanju koncentracije in posledičnim nesrečam botruje že utrujenost, saj je za vsemi ekipami že veliko prevoženih kilometrov z malo počitka. Po prihodu v mesto so ekipe namenile svoj prosti čas pripravi vozil in popravilom, v kolikor je to bilo potrebno. Sicer so vsi zadovoljni, da se ni ponovil lanski scenarij, ko so mavretanski uporniki grozili z napadom na tekmovalce in s tem organizatorja tudi prisilili v spremenjene etape. Organizator Andrew Szabo je dejal, da je zelo zadovoljen s sodelovanjem mavretanskih oblasti in vojsko, ki spremlja in varuje udeležence tekmovanja. V naslednji etapi se bodo ekipe odpravile proti slavnem Dakarju, kjer bo tudi cilj jutrišnje etape.

10. etapa (Nouakchott–Dakar, Loc Rose)

Deseto etapo so ekipe začele že ob petih zjutraj, saj so morale prevoziti kar 565 kilometrov, poleg tega pa še prečkati mejo med Mavretanijo in Senegalom. Iz glavnega mesta Nouakchott so se odpravili proti jugu, kjer se je pokrajina začela spreminjati, saj so pesek prekrili trava in drevesa.

Glavni mejni prehod med Mavretanijo in Senegalom je prehod Rosso, ki je poznan kot eden najslabših prehodov. Vodi ga namreč lokalna mafija, tako da je potrebno vse birokratske zadeve drago plačati. Pred mejnim prehodom Rosso so zavili proti zahodu in vozili skoraj sto kilometrov po nasipu ob reki Senegal. Pri mestu Diama so prečkali mejo. Medtem ko so ekipe potrebovale 15 minut za prečkanje mavretanske meje, so za prečkanje senegalske meje potrebovali dobre tri ure. Očitno vse prehode vodijo lokalni veljaki in po svoji želji računajo stvari, ki jih po ceniku sploh ni. Tako so policisti računali pet evrov na osebo, cariniki pa 15 evrov po vozilu. Te izmišljene takse so velik del zaslužka, a pritožb ni, saj delajo po sistemu vzemi ali pojdi nazaj. Cilj etape je bil na znanem Roza jezeru, ki je bil tudi cilj relija Pariz–Dakar. Roza jezero se nahaja 30 kilometrov severno od Dakarja. Ime je dobilo po naravni roza barvi, ki je nastala zaradi velike koncentracije mineralov in mikroorganizmov v vodi. Po prevoženih 7000 kilometrih so ekipe in vozila že kar utrujene, Robert in Tea pa sta še vedno na odličnem devetem mestu.