Adrenalinski športi na robu človeških zmogljivosti

Za vse, željne adrenalina, ultra športnike, ki živijo tako rekoč za kaplje znoja in nenehne bolečine, so si enako misleči drugi športniki izmislili posebne športne izzive, kjer izzivalce naravnost izmučijo do onemoglosti ali celo do smrti. Preverite deset najbolj drznih športnih izzivov, ki se jih udeležujejo le najbolj trmasti in trdoživi.
Barkleyev maraton
161 kilometrov dolg maraton se odvija v Frozen Head State Parku v ameriški državi Tennessee, vendar številni kilometri niso najtežji del preizkušnje. Udeleženec mora preplezati 18 kilometrov v hrib, na poti mu stojijo različne ovire, kot so podrta drevesa, gosto grmovje, široki potoki, za nameček prireditev poteka v letnem času, ko skoraj zagotovo dežuje, in to obilno. Gre za zelo težko preizkušnjo, zato se maratona lotijo le najbolj psihično in fizično pripravljeni.

Od leta 1986 se je na maratonu preizkusilo okoli 700 ljudi, vendar jih je le 9 preizkušnjo končalo pod časom 60 ur, kolikor veleva pravilo. Najboljši čas, v katerem je neki svinčeni športnik premagal vse ovire, je bil 55 ur in 42 minut.

Proga smrti
Dvanajst kilometrov dolga tekaška proga na prvi pogled ne izgleda najtežja na svetu, vendar naj vas dolžina ne zavede. Inovator proge The Tough Guy je nekdo, ki mu zgolj tek v naravi ni bil dovolj, zato si je zamislil različne prepreke na poti. Ovire niso le nekakšne majhne barikade, kot bi marsikdo pomislil; gre za situacije, ki še najbolj spominjajo na kombinacijo gladiatorskih iger in scen iz vietnamske vojne. Tekmovalec mora preplezati zid narejen iz hlodov, se povzpeti na drog in zavihteti čez vrvi, teči skozi ognjene obroče, se plaziti skozi cevi, prečkati deročo vodo in najtežje – plaziti se skozi žice in čisto pravo minsko polje, kjer ob nepravem gibu eksplodirajo čisto prave bombe. Seveda se vse to dogaja sredi januarja, ko je zima najbolj trda. Adrenalinska preizkušnja se odvija na privatnem posestvu v Veliki Britaniji in vsako leto pritegne okoli 6000 tekmovalcev. Poškodbe vseh oblik so nekaj normalnega, v preteklih letih sta dva tekmovalca tudi umrla. Prav zato mora vsak tekmovalec pred udeležbo podpisati pogodbo, da se strinja z vsemi pogoji sodelovanja, četudi za ceno lastnega življenja.

Norsemanov ekstremni triatlon
V svetu najbolj znani triatlon je Ironman, preizkušnja, v kateri morajo železni tekmovalci in tekmovalke prekolesariti, preteči in preplavati skupaj 226 kilometrov. A to je mačji kašelj v primerjavi z Norsemanovim ekstremnim triatlonom: tekmovanje poteka na Norveškem, kar pomeni, da morajo tekmovalci plavati v zelo mrzli vodi, če imajo srečo, ima ta 17 stopinj Celzija. Sledi kolesarjenje, vendar se asfaltna cesta dokaj hitro konča, tekmovalci se nato vzpenjajo po strmem gorskem makadamu. Še posebej napornih je zadnjih 17 kilometrov, ko morajo najbolj vztrajni premostiti višinsko razliko 2000 metrov. Poleg kamnite steze tekmovanje še dodatno začinijo nepredvidljive vremenske razmere. Tisti, ki pretrpijo peklenske muke in premagajo sami sebe, okrevajo še dolgo časa po preizkušnji.

Puščavski maraton
Tako imenovanega puščavskega ali vročinskega maratona se udeležujejo tisti, katerih organizem dobro prenaša zelo visoke temperature. Marathon des Sables se odvija v puščavi na jugu Maroka in poteka šest dni zapored. Največjo težavo predstavljajo ekstremno visoke temperature, saj ga organizatorji na koledar uvrščajo ravno takrat, ko temperature dosežejo in celo presežejo 50 stopinj Celzija. Pot ni rožnata, v bistvu gre za neko vrsto preživetja v puščavi: tekmovalci morajo teči po kamenju, premagovati puščavske sipine, s seboj morajo nositi spalno vrečo, hrano in vodo in si tudi kuhati. Pot premagujejo večinoma sami, zato je maraton, dolg 243 kilometrov, tudi preizkušnja psihične stabilnosti. Vsako leto se na puščavsko sago prijavi okoli 700 tekmovalcev, najboljši zabeležen čas tekmovalca je 19 ur in pol. Čeprav zmagovalca čaka lepa denarna nagrada, pa tekmovalci svoj motiv vidijo drugje: v preizkušanju svojih psihofizičnih sposobnosti v najbolj ekstremnih in negostoljubnih pogojih, ki jih nudi puščava.

Kolesarjenje na vrh sveta
Že res, da se tekmovanje imenuje Mount Everest, a v resnici nima ničesar skupnega z najvišjo goro sveta. Gre za 332 kilometrov dolgo kolesarsko tekmovanje v Kaliforniji, med katerim morajo tekmovalci premagati 9144 metrov višinske razlike. To pomeni, da na celotni trasi ravnine skoraj ni, morda zgolj za kratek počitek, tekmovalci pa morajo skoraj ves čas tako rekoč 'gristi kolena', kar pomeni kolesariti v strm klanec, ki ima ponekod kar 20-odstotni naklon. Tekmovalec je ekstremnim kolesarskim naporom izpostavljen v povprečju 14 ur, verjetno pa ni potrebno poudariti, da nog v cilju od silnih bolečin sploh ne čutijo. Večina udeležencev odstopi že prvi dan tekmovanja, saj telo enostavno ne prenese takega napora. Edina olajševalna okoliščina je izjemna pokrajina, ki tekmovalcem na trenutke jemlje dih in za kratek čas zamoti utrujene misli.The Ultraman
Ultraman je ekstremno tekmovanje za vse tiste, ki jim udeležba na Ironmanu ne požene več adrenalina po žilah. Tridnevni dogodek, na katerem morajo tekmovalci premagati 515 kilometrov, se od leta 1983 odvija na Havajih, na enakem prizorišču kot Ironman. Prvi dan morajo udeleženci preplavati 10 kilometrov, sledi 145 kilometrov kolesarjenja. Drugi dan tekmovalci ponovno sedejo na kolo, tokrat morajo prekolesariti 276 kilometrov. Tretji dan Ultramana je na vrsti tek, proga je dolga 84 kilometrov, kar je skupna dolžina dveh maratonov.

Kriteriji za udeležbo na tekmovanju so zelo strogi, udeleži se ga lahko 35 tekmovalcev, zmagovalec pa ekstremno fizično preizkušnjo zmore v manj kot 24 urah, kar je naravnost fenomenalen rezultat.

Puščavsko kolesarjenje
Kolesarjenje skozi neobljudeno divjino in puščavo je podobno ekstremni dogodek, kot je tridnevni tek skozi maroško puščavo, le da tekmovalci The Simpson Desert Bike Challengeja v petih dneh kolesarijo po najbolj odročnih predelih avstralske divjine. Dolžina začrtane proge je 590 kilometrov, pot pa večinoma poteka po peščenih sipinah, tako imenovanih mesečevih poteh, kamnitih stezah, vse napore pa še dodatno začinijo, sonce, vročina in številne, krvi željne žuželke. Edina odrešitev je dež, a še takrat se pot spremeni v blatno in težko prehodno brozgo, skozi katero je zelo težko kolesariti. Nevarnosti kar ni konca: če tekmovalcev ne izmučijo vremenske razmere, pa veliko nevarnost predstavljajo smrtonosni pajki, lahko pa se tudi zgodi, da med nočnim spanjem tekmovalci skrivnostno ostanejo brez vseh stvari, prepuščeni na milost in nemilost sotekmovalcev in organizatorja. Čas zmagovalca je okoli 40 ur. Edina pozitivna stvar je, da imajo lahko svoje spremstvo na daljavo, ki skrbi za prehrano, čisto perilo, protibolečinsko terapijo in seveda moralno podporo.

V ledenem objemu Arktike
Gre za 702 kilometra dolgo pot prek Arktike. Kako bodo udeleženci tekmovanja Yukon Arctic Ultra premostili tako dolgo pot je njihova izbira; s kolesom, smučmi ali celo peš. Gre za izjemno preizkušnjo vzdržljivosti pri nizkih temperaturah, saj je povprečna temperatura okoli –20 stopinj Celzija, občasno pa se spusti tudi do –55 stopinj Celzija. Potem so tu še snežni viharji in lačni polarni medvedi, ki jim lahko mimogrede zadiši osamljen človek sredi bele puščave. To je tudi edino ultra tekmovanje, kjer je obvezna oprema omejena na naglavno svetilko, hrano, ki zadostuje za 48 ur hranjenja, in lopato za primer, če udeleženca preseneti plaz ali se kako drugače znajde pod snegom. Obstaja še druga omejitev; udeleženci belega blodnjaka morajo pot osvojiti v 13 dneh, čeprav jih večina obupa že veliko prej. Obstajajo nepotrjene govorice, da se veliko tekmovalcev za vedno izgubi, govori se tudi o primerih, ko je prišlo do kanibalizma med tekmovalci.

S pasjo vprego prek Aljaske
Ena bolj znanih snežnih tekem z imenom Iditarod se odvija Aljaski. Gre za tekmovanje s pasjimi vpregami, tekmovalci pa morajo v družbi štirinožcev premostiti kar 1868 kilometrov.

Vprego sestavlja šestnajst psov, na poti udeležence ovirajo neutrjena pot, snežni viharji in izjemno nizke temperature do –37 stopinj Celzija.

Rekordni čas za premostitev razdalje je pičlih devet dni, v povprečju tekmovalci potrebujejo okoli 15 dni. Sicer ne gre za športni dogodek v klasičnem smislu – večino dela namreč opravijo psi, kljub temu pa morajo tudi udeleženci pokazati izjemno vzdržljivost v nevsakdanjih vremenskih razmerah.

Morska preizkušnja prek Atlantika
Gre za veslaško preizkušnjo na morju, ki se je prvič začela leta 1997 in se odvija vsaki dve leti. Začetek tekme je na Kanarskih otokih, konča se na West Indies. Velja za najdaljšo tekmovalno preizkušnjo na vodi oziroma morju, v kateri morajo tekmovalci veslati 4722 kilometrov. Večino posadk sestavljajo štirje člani, le redki se na tako zahtevno pot podajo sami, kar je spoštovanja vredno dejanje, saj morsko potovanje traja okoli tri mesece.