Če si nekaj res močno želiš, se ti bo uresničilo. Marsikomu se to zdi zgolj puhlica, a ne za Martina Račiča, ki je trmasto verjel v svoje sanje in jih sredi Barcelone tudi dosanjal. Uresničile so se mu sanje vsakega navijača Barcelone, saj je v živo spoznal nogometnega velemojstra Lionela Messija.

A če se mora večina navijačev zadovoljiti s tem, da Argentinca gleda tekati po zelenici, je Trboveljčana na njegov 28. rojstni dan doletela prav posebna čast. Od po mnenju mnogih najboljšega nogometaša vseh časov je dobil ne le podpisan dres in z njim posnel skupno fotografijo, nogometni Mozart se mu je podpisal tudi na nogo, Račič pa je sled 'alkoholca' že zamenjal za črnilo s katerimi tetoverji rišejo tetovaže. Poleg Messija je v živo spoznal tudi številne druge zvezdnike Barcelone in njihove jeklene konjičke.

Svoje navdušenje je delil na Facebooku, kjer je orisal ozadje zgodbe, ki je pripeljala do uspeha. Seveda se mu sanje niso uresničile čez noč. ''Zadnjih 5 let sem se trudil in napisal cca. 500 sporočil, e-mailov, zavrtel par klicev in še in še,'' začenja svojo zgodbo Račič.

''Vse se je začelo z željo in izzivom ali lahko dobim podpisan dres kakšnega nogometaša Barcelone. Nič, pojdimo v akcijo. Kako začeti, kje začeti, koga poiskati? Odgovor na to – družbena omrežja. Facebook in posebej Instagram sta tista, ki sta mi dala upanje za te stvari. Komuniciral sem z n-timi osebami – nekateri so me ignorirali, nekateri obljubljali prazen nič, tretji pa so tisti, ki ti zares pomagajo. Teh omenjenih je peščica in jih lahko preštejem na prste ene roke. Podpisan dres Cesca Fabregasa je bil moj prvi dres in tega se ne pozabi nikoli. Nato, sem prišel v rutino in začel zbirati podpisane drese kot za šalo, ker sem poznal princip,'' je svoje ''začetke'' opisal Račič, ki je dal nato v prestavo višje.

''Je možno priti do koga in se slikati? Ljudje znotraj kluba so mi zatrdili, da je to misija nemogoče!'' A ta košarica ga ni ustavila in pol desetletja kasneje je po zaslugi skrivnostne osebe z visoko funkcijo v klubu dobil dovoljenje za vstop v trening kompleks Barcelone. ''Verjetno sem eden redkih ljudi na svetu, ki je imel možnost ogleda treninga B ekipe. Po treningu me je prijatelj spustil tudi v svojo pisarno, kjer sem imel priložnost govoriti in spoznati očeta Sergio Busquetsa.''

Takrat se je šele dobro zavedal, kaj mu je pravzaprav uspelo. ''Varovanje na nivoju, prepovedano slikanje na treningu, avtorizacija itd. Sedaj mi je jasno kaj pomeni 'profesionalni klub'. Zvečer pred treningom prve ekipe pa ob vhodnih vratih ljudje iz Gvatemale, Maroka, praktično celega sveta, čakajo, da bi se s kom slikali, če bi jim ustavil z avtom. Sam sem prišel v glavno halo. Noro! Po nekaj minutnem čakanju so naju spustili še do dvorišča, kjer imajo nogometaši parkirane avtomobile.''

Sledil je šok. Če so se preostali člani prve ekipe pripeljali v svojih sponzoriranih ''makinah'', se je sloviti branilec Gerard Piqué in mož pevke Shakire na trening pripeljal z gorskim kolesom za spust. Nogometaši so za fotografiranje z ''izbranci'' običajno na voljo, ko se s treninga vračajo proti avtomobilom. ''In nato se je začelo, slika za sliko ...,'' je zapisal Račič. ''Po petih letih truda sem prišel na svoj račun.''

Podpis na mečno mišico ni bil naključje, saj si je Račič pred srečanjem z Messijem obril ta del noge, saj je želel morebitni avtogram spremeniti v trajen spomin (beri tetovažo). Tudi ta želja se mu je, kot rečeno, uresničila. ''Leo se mi je smejal, podpisal na nogo in evo ga – tatu!'' je bil vzhičen eden največjih, gotovo pa najsrečnejši navijač Barcelone, s katerim je zaokrožil najbolj nor rojstni dan v svojem življenju, ki si ga bo zapomnil celo življenje, nanj pa ga bo spominjala tudi edinstvena tetovaža.

Vredno je deliti tudi njegovo anekdoto s podpisanimi dresi ''zlate'' Barcelonine generacije, ki je pustošila po zelenicah v času trenerja Pepa Guardiole, ki je z Blaugrano osvojil vse kar se osvojiti da. Sanjsko zbirko je zaokrožil dres Pedra Rodrigueza.

''Dres Pedra je 22. v moji kolekciji. Kako sem prišel do zadnjega dresa? Zopet zanimiva 'štorija'. Nisem vedel, kako prit do Pedra, pa sem si rekel, da kontaktiram njegovega brata. Mojster mi s prve odpiše, poslal sem mu dres in Pedrito mi ga je podpisal. To je to – včasih so rekli 'simpl k pasulj'. Šalo na stran, v teh 22-ih podpisanih dresih je na ure neprespanih noči, napisanih emailov in sporočil. Ampak na koncu se je splačalo!''