To je človek, ki je rekrutiral teroriste za napade 11. septembra 2001!

Ko so Mohameda Haydarja Zammara marca lani v bližini vasi Darnij v Deir al-Zouru med begom iz Islamske države ujeli ameriški kurdski zavezniki, ni kazal znakov ognjevitega upora. Bil je sestradan človek otopelega pogleda, za katerega je bilo videti, da mu je ob predaji sredi puščave kar nekoliko odleglo. Prav tako ni dajal nikakršnega vtisa, da bi lahko nekoč igral pomembno vlogo v enem najhujših napadov na Združene države Amerike v zgodovini države. Šepal je zaradi poškodb na obeh kolenih, imel je neurejeno brado, polno uši, pristojnim pa je mirno izročil svoje dokumente.

Ti so ob preverjanju podatkov kmalu ugotovili, da gre za človeka, za katerega se verjame, da je rekrutiral teroriste, ki so 11. septembra leta 2001 izvršili napade na Združene države Amerike, v katerih je umrlo več kot 2.900 ljudi. Nemudoma so ga strpali v zapor na robu sirskega mesta Qamislija, kjer naj bi bil še danes – v samoti, pozabljen od vseh nekdanjih sodelavcev, učiteljev in mentorjev. Pred meseci se je nekaj novinarskim ekipam s Kurdi uspelo dogovoriti za prvi ekskluziven pogovor z njim. Ta je potekal pod budnim očesom kopice zaporniških stražarjev, ki so bili pripravljeni, da v vsakem trenutku posredujejo, če bi bilo potrebno. A Zammar ni dajal vtisa nasilne osebe – prej vaške ženice, ki ne more prenehati govoriti.

Ima sirski in nemški potni list

Zammar je novinarjem z veseljem pripovedoval o svojem nenavadnem življenjskem popotovanju. Rodil se je leta 1961 v sirskem Alepu in se pri desetih letih z družino preselil v Nemčijo. Mesto Hamburg na skrajnem severu države je postalo njegov novi dom in kot je dejal, mu je bilo takoj všeč. Tudi zato, ker je njegovi izjemno religiozni konservativni družini omogočalo, da so ostajali predani muslimani. Že v zelo zgodnjih letih je Mohamed postal znan kot govornik v številnih hamburških mošejah in se začel že v srednješolskih letih povezovati z džihadisti. Obiskoval je strojno srednjo šolo in načrtoval, da se bo nato zaposlil v družbi Mercedes-Benz. A po koncu šolanja je odpotoval v Savdsko Arabijo, kjer je kot sirsko-nemški državljan nekaj časa delal kot prevajalec, nato pa se je vrnil v Hamburg, kjer je kruh služil kot voznik tovornjaka.

Leta 1982 je prvič poskušal sodelovati v oboroženem konfliktu, kar je veliko prej, kot so preiskovalci predvidevali na začetku. Odpotoval je v Jordanijo, z namenom, da vstopi v Sirijo in se pridruži vojaškemu krilu Muslimanske bratovščine. Nato se je poskušal pridružiti oboroženi veji Muslimanske bratovščine, ki je poskušala zrušiti takratnega predsednika Hafaza al-Asada. Jordanske oblasti so mu preprečile vstop v državo, vendar je nato srečal človeka, ki je pozneje odigral pomembno vlogo pri tlakovanju njegove prihodnosti: Mohameda al-Bahaiyja, znanega tudi kot Abu Khaled al-Suri, rekrutorja in mentorja, ki je pozneje postal ključna oseba v krvavi sirski vojni.

Na Bahaiyev poziv je Zammar leta 1991 prvič odpotoval v Afganistan ter začel z usposabljanjem v enem izmed vojaških taborov, ki jim je poveljeval al-Suri. V naslednjem desetletju se je ves čas gibal v vojaško-islamskih krogih, redno potoval v Afganistan, občasno prostovoljno kot pripadnik al-Kaide, za katero se je nato boril v Bosni. Prav tako je večkrat obiskal tudi London, kjer se je spoprijateljil z jordansko-palestinskim klerikom Abujem Qatadom, pomembnim radikalnim islamistom, ki ga Združene države Amerike že doglo sumijo, da je bil povezan z al-Kaido. Obenem si je Zammar ustvaril kar širok krog privržencev tudi v domači hamburški džamiji al-Quds, ki je postala pravi magnet za mlade muslimane v tem mestu. Kot je povedal Zammar v pogovoru, mu ni uspelo, da bi postal imam, ker se nikoli ni na pamet naučil korana, vendar naj bi imel redne sestanke z manjšimi skupinami ljudi, ki so prihajali tja molit ter jih prepričeval, da je njihova dolžnost, da gredo v džihad. Usmerjal jih je na vojaška usposabljanja v Afganistan.

Sodelovanje z organizatorji in samomorilskimi napadalci 11. septembra 2001

Med prvimi člani iz hamburške celice, ki so sledili njegovim pozivom, naj bi bil tudi Ramzi Binalshibh, jemenski državljan, ki je danes zaprt v slovitem Guantanamu zaradi suma, da je sodeloval v napadih 11. septembra leta 2001. Nato naj bi spoznal Mohameda Atta, vodjo ugrabiteljev, ki je upravljal s prvim izmed dveh letal, ki sta se zaleteli v nebotičnika newyorškega Svetovnega trgovinskega centra. Zammar se je Atte spominjal kot »dobrega fanta« z »visokimi moralnimi standardi«. Nato so prišli še drugi: Marwan al-Shehhi, državljan Združenih arabskih emiratov, pilot letala, ki se je zaletelo v drugi nebotičnik, pa Ziad Samir Jarrah, Libanonec, ugrabitelj letala, ki je na koncu strmoglavilo v Pensilvaniji, potem ko so se potniki uprli ugrabiteljem in jih vsaj deloma obvladali. Prav tako naj bi v tistem času spoznal še štiri druge osebe, ki jih je na koncu povezal v skupino ter jo poslal v Afganistan na vojaško usposabljanje za samomorilske napadalce.

»Ni bilo lahko. Potrebno je bilo kar nekaj časa. Fantje so študirali na univerzah, Povedal sem jim, naj si zamislijo, da jih nekdo napada, da napada njihovo čast, njihovo lastnino, sami pa nimajo niti pištole, da bi se branili. Ni države na svetu, ki ne bi imela vojske, da bi se branila, mi muslimani pa je nismo imeli,« je Zammar razlagal novinarjem. Njegova potovanja in sumljivi stiki so sprožili pozornost nemških oblasti, ki so na nenavadno dogajanje opozorile ameriško obveščevalno agencijo CIA in tako se je začelo sledenje njegovemu gibanju ter prisluškovanje njegovim telefonskim pogovorom. A on je še naprej potoval. Konec leta 1999 je ponovno obiskal Afganistan, kjer je bil hkrati z Atto in ostalimi člani hamburške celice, med katerimi so nekateri v džihad potovali prvič. Preiskovalci trdijo, da je bil z njimi tudi, ko so prišli na zamisel, da zrušijo stolpnici v New Yorku.

Toda Zammar te trditve zavrača in pravi, da je bilo njihovo sočasno bivanje v Afganistanu čisto naključje. Sam naj bi pripotoval tja pozneje in naj ne bi imel nikakršnih stikov z njimi v času svojega obiska. Dejal je, da ni niti vedel, kje točno se nahajajo. Kot je povedal, se je tega potovanja udeležil predvsem zato, da bi se edinkrat v življenju srečal z vodjo al-Kaide, Osamo bin Ladnom, o katerem še danes govori z velikim spoštovanjem. Domneva se, da ga je bin Laden poklical na sestanek prav zaradi njegovih zvez s tistimi, ki so izvedli napad 11. septembra – takrat naj bi želel preveriti, da načrtovanje napada poteka kot mora. Po lastnih besedah je igral le manjšo vlogo pri dogodkih, v katerih je sodeloval; domnevno naj bi bil zgolj statist v zgodovini islamističnega militantnega gibanja. Vendar pa je bil vseeno priča številnim prelomnim dogodkom ter ključnim trenutkom, prav tako se je (večkrat) srečal s številnimi ključnimi igralci v zgodbi o terorizmu.

Je bil res preveč gobčen, da bi mu povedali za svoje načrte?

V pogovoru je novinarjem povedal, da pozneje ni imel več nikakršnih stikov z bin Ladnom, niti z ostalimi člani teroristične skupine ter da so ga napadi presenetili, tako kot celoten svet. Še naprej zavrača vsakršno predhodno poznavanje načrta, ki so ga teroristi imeli za 11. september. »Bog ve, da sem iskren in da nisem vedel ničesar o napadu. Ničesar mi niso povedali o tem,« je trdil. To je bil zaključek, ki so ga takrat potrdile tudi nemške oblasti, je povedal Guido Steinberg, ki je preiskoval Zammarovo morebitno sodelovanje pri pripravi napadov v imenu nemške vlade, danes pa je višji sodelavec na nemškem inštitutu za mednarodne zadeve in varnostna vprašanja. Nemška preiskava je namreč razkrila, da so člani hamburške celice sicer sumili Zammarja – deloma zato, ker je bil »zelo zgovoren«, je povedal Steinberg.

»Odkrili smo, da je njegov potni list poln sirskih vizumov. Člani hamburške celice mu niso zaupali. Govorilo se je, da dela za Sirce,« je povedal preiskovalec. »Ameriški preiskovalci nikoli niso našli dovolj trdnih dokazov, da bi lahko naredili zaključek o njegovi potencialni vpletenosti v pripravo napada, toda sumijo tudi, da je bil morda preveč gostobeseden, da bi se zanašali nanj in mu resnično niso razkrili načrtov za 11. september leta 2001,« je povedal Ali Soufana, nekdanji agent FBI, danes pa vodja Soufan Centra, ki se ukvarja s protiterorističnimi aktivnostmi. »Ljudje, ki preveč govorijo, običajno ne dobijo informacij vnaprej, zato obstaja velika možnost, da Zammar res ni vedel za napade,« je trdil Soufan. »Morda tudi zato ameriška vlada ni pokazala preveč zanimanja za nadzor Zammara in za pridobitev skrbništva nad njim,« je še dodal.

Zammar je priznal, da je sam verjetno malo verjeten kandidat, da bi ga vključili v tako sofisticirano zaroto. »Bilo bi res idiotsko, da bi nekdo, ki načrtuje napade na Združene države Amerike, prišel k meni ali k nekomu kot sem jaz ter mu izdal svoje načrte. Napišite to. To je popoln nesmisel.« CIA, FBI, ameriška vojska in Ministrstvo za pravosodje so zavrnili komentarje o njegovem primeru. Napadi 11. septembra so Zammara na kratko postavili v središče pozornosti. Izprašala ga je nemška policija, v želji po pogovoru z njim so ga iskali tudi mnogi novinarji. A tu se je zgodba tudi zaključila.

Iz Maroka v Islamsko državo

Tri mesece po napadu je Zammar izginil iz javnosti. Med njegovim bivanjem v Maroku ga je aretirala tamkajšnja policija in ga deportirala v Sirijo. CIA je v tem času potrdila, da je imela vpliv na njegovo deportacijo, Zammar pa pravi, da se med procesom ne spomni srečanja z Američani. Naslednjih 12 let je bil pridržan v zloglasnem sirskem zaporu Sedanya nedaleč stran od Damaska, kjer naj bi ga, kot je povedal sam, več mesecev mučili in ga zadrževali v samici. Leta 2008 je bil obsojen na 12 let zaporne kazni, a ne zaradi povezanosti z al-Kaido, temveč zato, ker je bil član prepovedane Muslimanske bratovščine, ko se je poskušal pridružiti oboroženemu uporu proti sirskemu predsedniku Asadu leta 1982. 

Leta 2013 so ga izpustili skupaj s še šestimi drugimi islamisti v zameno za sirske častnike, vse skupaj pa naj bi organiziral njegov stari prijatelj Bahaiy, ki se je medtem preselil v Sirijo, da postane vodja opozicije salafista Ahrarja al-Shama, vendar pa je bil leto dni pozneje ubit v bombnem napadu. Preiskovalci sumijo, da je napad izvršila Islamska država. Ko je bil Zammar enkrat na svobodi, se je odločil pridružiti novonastali Islamski državi. Medtem, ko je bil v zaporu, je spoznal več članov skupine, ki jih je Asadova vlada osvobodila v preteklih menjavah zapornikov. Prav oni naj bi mu pomagali pridobiti nekaj manj pomembnih poslov v islamskih državnih uradih, kot je denimo zbiranje hrane za razna srečanja ter nadzor nad čiščenjem raznih objektov. Zaradi dolgoletnega bivanja v zaporu se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo, za piko na i si je v prometni nesreči tudi težje poškodoval kolena.

Zavrnil je trditve, da bi imel kakršno koli pomembnejšo vlogo v Islamski državi in tudi preiskovalci nimajo nikakršnih trdnih dokazov o tem. Glede na to, da je bil samooklicani kalifat sčasoma poražen in izgnan iz večjega ozemlja Sirije in Iraka, se je Zammar s preostalimi borci umaknil, da bi se izognil ameriškim zračnim napadom. Ker je bila njegova prva soproga v nemškem Hamburgu in je bilo preveč nevarno, da bi se mu pridružila v sveti vojni, se je v času življenje v Islamski državi v provinci Deir al-Zour poročil z dvema ženskama. »Žena je bila v Nemčiji, jaz pa sem rabil nekoga, da skrbi zame in mi rodi otroke,« je povedal v svoj zagovor. Ko je videl, da so kalifatu šteti dnevi, se je skupaj s soprogama odločil predati sirskim demokratičnim silam, ki so uživale podporo Združenih držav Amerike. Pridružil se je drugim družinam, ki so prav tako iskale zatočišče, z njimi prečkal mejo Islamske države in prišel na kurdsko ozemlje.

»Bil sem zelo bolan. Nisem imel niti avtomobila in ena od mojih soprog je bila noseča. Kaj mi je torej preostalo drugega? Nisem imel nobene druge izbire,« je novinarjem zatrdil 58-letni Zammar, ki danes ni več niti senca človeka, kakršen je bil pred leti. Nekoč je namreč nosil gosto, dolgo brado in učil mlade muslimane v mošeji al-Quds v nemškem Hamburgu, da so se dolžni pridružiti sveti vojni – džihadu. Danes živi v zaporniški celici skupaj z okoli 30 drugimi islamskimi zaporniki, ki so jih zajeli Kurdi. Pravila v zaporu mu ne dovolijo več nositi brade, tudi glavo pa ima povsem pobrito iz preventive, da ne bi dobil uši, je povedal med pogovorom. Kurdi pravijo, da bi se želeli osvoboditi tako njega kot vseh drugih zapornikov, a Zammar pravi, da bi se rad vrnil v Nemčijo k svoji prvi soprogi, ki je ni videl že vse od leta 2001. No, nemška vlada sicer ne kaže nikakršnega interesa, da bi ga rešila in ga vrnila na svoja tla: ne njega, ne katerega koli drugega Nemca, ki se je odšel borit v vrste Islamske države. Podobnega mišljenja je tudi večina drugih evropskih vlad.

Sporočilo za ameriškega predsednika

Zammarova zgodba kaže na to, da se je stopnja terorističnih groženj v Združenih državah Amerike povečala, in da so jo v veliki meri vodili isti teroristi, ki so izhajali iz okolja Osame bin Ladna, da bi pozneje postali jedro islamskih borcev v Islamski državi. A čeprav je danes v njegovem življenju ostalo bolj malo duha iz časa al-Kaide in Islamske države, pa se ena stvar pri njem ni spremenila. Preiskovalci napada 11. septembra leta 2001 so si ga zapomnili kot zelo slikovitega, morda celo preveč odprtega in gostobesednega človeka, da bi mu verjeli, da je pripravil tako grozovit načrt. In še danes zelo rad govori o sebi, o svoji vlogi pri pripravi napadov na stolpnici newyorškega WTC centra in o prepričevanju ugrabiteljev, da odpotujejo v Afganistan na vojaško usposabljanje. Prav tako še vedno zelo rad govori tudi o krivicah, ki so jih Američani povzročili muslimanom.

Ko je bilo pogovora z novinarji konec in so ga stražarji začeli vleči nazaj v njegovo celico, tako Zammar kar ni mogel prenehati besedičiti. Še naprej je govoril o krivicah v svetu in dejal, da ima sporočilo za ameriškega predsednika Donalda Trumpa ter vse evropske voditelje ter tiste, ki igrajo kakršno koli vlogo v svetovni politiki: »Bojte se boga. Bojte se svojega stvarnika. Prisežem, da vam bo bog sodil,« je povedal, preden so se vrata njegove skrbno zastražene celice ponovno zaprla.

Viri, uporabljeni pri raziskovanju: Washingtonpost.com, Express.hr, Wikipedia, Bbc.co.uk, Spiegel.de, Nbcnews.com, Gulfnews.com, Middleeasteye.net, Youtube.com, Aljazeera.com