Štiri dni je poslušal krike 600 mož, ki so jih enega za drugim žive raztrgali in pojedli morski psi

Nekdanji ameriški narednik Edgar Harrell je v življenju videl mnogo grozot. A najhujše prizore mu ni pričarala vojna in vojna grozodejstva, pač pa morski psi. Bil je namreč priča največjemu napadu oz. pokolu morskih psov v človeški zgodovini.

Edgar je bil eden izmed 1195 mož na krovu ameriške vojaške ladje USS Indianapolis leta 1945. Ta je bila v izdihljajih druge svetovne vojne na tajni misiji, v okviru katere je s Filipinov v oporišče na otoku Tinian dostavila obogaten uran za atomsko bombo Little Boy oz. Deček (za drugo bombo imenovano Fat Man oz. Debelinko je v oporišče potovala z drugo ladjo), ki so jo ZDA odvrgle na Hirošimo le teden dni kasneje. Štiri dni po koncu misije, 30. julija 1945, jo je okoli polnoči opazil kapitan japonske podmornice I-58 Močicura Hašimoto in brez opozorila izstrelil šest torpedov. Drugi torpedo je ladjo domala prepolovil, mornarjem pa so zaukazali, da ladjo zapustijo. Medtem ko si je Harrell, ki je bil tisto noč na straži, natikal rešilni jopič, je nemočno opazoval številne tovariše, ki jih je zajel ogenj in so se iz obupa metali v morje. Sam se je do zadnjega držal ograje, preden ladja ni potonila. S površja je izginila v vsega 12 minutah, klici na pomoč pa so bili zaman, saj je bila misija tajna in ladje tedaj uradno ni bilo na morju. Napad je preživelo okoli 900 mornarjev, za katere pa se je pravi pekel takrat šele začel, saj so se znašli z oči v oči s krvoločnimi tigrastimi morskimi psi, dolgoplavutnimi morskimi psi, ki so najbolj smrtonosni tip te vrste živali. Ti so se pojavili nekaj ur po brodolomu, najprej pa so se lotili lebdečih trupel. V več kot štiridnevni agoniji je bilo več sto mornarjev žrtev njihovih napadov.

Vedno nova kri je privabljala morske pse, ki so imeli več dni pravo požrtijo, preden tistih, ki niso umrli zaradi napada, dehidracije, izčrpanosti, zastrupitvije s soljo, ni odrešil rutinski prelet patruljnega letala PV-1 Ventura, v katerem sta bila pilot Wilbur Gwinn in kopilot Warren Colwell, ki sta z zraka opazila naftni madež. Obvestila sta generalni štab in odvrgla reševalni čoln. Prvi je bil na prizorišču hidroplan Catalina, ki ga je vodil R. Adriana Marks, ki je pometal vse rešilne čolne in ostalo opremo ter preslišal ukaze, da ne pristane na vodi. A ko je videl, da morski psi še naprej napadajo brodolomce, je pristal na vodi in pobiral najbolj ogrožene. Marks je na letalo, ki je postalo velik reševalni čoln – brodolomce je privezal tudi na krilo – spravil 49 mož od 316 preživelih. Kasneje je na pomoč prispelo še sedem ladij, ki so na suho potegnile preostale srečneže. Nekatere so našli 200 kilometrov proč od tam, kjer se je ladja potopila. Preživel je tudi kapitan Charles McVay, na katerega je mornarica zvalila vso krivdo. Kasneje je prejemal številna grozilna pisma in si leta 1968 vzel življenje. Preostali mornarji so želeli oprati njegovo ime, kar jim je pol stoletja po tragediji tudi uspelo. Kapitan je namreč zaprosil za sonarje po opravljeni misiji, s katerimi bi lahko zaznali podmornice med vračanjem proti Filipinom, a nalatel na gluha ušesa, prav tako ga mornarica ni opozorila, da so tu podmornice še dejavne.

Edgar je bil takrat star komaj 20 let, vojski pa se je pridružil pri osemnajstih. ''Naletel si na kolega, a kmalu ugotovil, da je razčetverjen ali da mu manjka spodnji del trupa.'' Tragedija je navdahnila Spielbergov lik kapitana Quinta v znamenitem filmu Žrelo (Jaws), ki je preživel napad morskega psa. Harrell jo po brodolomu odplaval do skupine tovarišev, ki so že pred njim zapustili krov. ''Eden izmed njih je bil hudo ranjen in mi je umrl v naročju nekaj ur kasneje.'' Če so bili takrat še veseli, da so preživeli bombardiranje, pa so hitro spoznali, da so naleteli na še hujšega sovražnika. Ko se je začelo svitati, je Harrell lebdel na vodi v družbi okoli 80 tovarišev, ki so jih kmalu začeli obkrožati morski psi. Možje so se oklepali en drugega, da bi jih prestrašili, a ranjeni so odpadali iz skupine. Ko se na gladini znašli sami, so postali lahek in najbolj mikaven plen. Bili so kot prizori iz grozljivke.

''Slišali smo krike, potem pa so izginili s površja,'' razlaga Harrell. Ko se je kri nemočnih žrtev širila po vodi, je to še dodatno privabljalo morske pse, za katere vemo, da lahko kri zavohajo na več kilometrov daleč. Vsakič, ko je kdo umrl, so njegovo truplo odrinili proč in upali, da bo ''žrtveno jagnje'' nasitilo krvi željne morske pse. A ''all you can eat restavracija'' je bila za plenice preveč maljiva in njihovi želodci nenasitni. Mornaji so bili medtem brez vsakršne hrane, razmere je oteževalo še žgoče sonce in mrzle noči. Možje so bili dehidrirani in najbolj obupani so pili morje. Ti so zaradi tega po nekaj ur začeli halucinirati. Drugi dan so preživeli dobili pošiljko pitne vode, saj je kratek čas deževalo. Tretji dan je bila skupina s Harrellom že dodobra zdesetkana, saj je živih ostalo le še 17 mož. Med preživelimi je bil tudi ladijski kaplan, oče Thomas Conway, ki je možem dajal poslednje maziljenje in jih spovedoval, tretjo noč pa je tudi sam odšel na drugi svet. Druge skupine so bile razmetane v bližini in tisti dan se jim je približala grupa, ki je iz razbitin izdelala raft. Odločili so se, da se skušajo približati obali Filipinov, sicer jih nikoli ne bodo našli. S prijateljem Spoonerjem in še petimi tovariši so začeli veslati, preostalih ducat, ki je ostal zadaj, pa ni preživelo. Harrel je v tem času odkril zaboj s krompirjem. ''Bil je gnil, a znotraj trd.'' Z zobmi so ga olupili. ''To je bila vsa voda in hrana, ki sem jo zaužil v štirih dneh in pol,'' se spominja. Naslednje dopoldne, malo po 11.00 uri, je prišla odrešitev iz neba. Harroll in ostali so za izkazan pogum prejeli škrlatno srce, odlikovanje, ki ga prejmejo padli ali umrli vojaki. Ob 70. letnici potopitve je John Woolston dejal, da niso junaki. ''Res je, da smo preživeli, ampak naša druga možnost je bila, da umremo.''

O tragediji so leta 2016 posneli tudi film USS Indianapolis: Men of Courage, v katerem v vlogi kapitana zaigral Nicholas Cage.