Toto Riina je bil eden izmed najbolj zloglasnih sicilijanskih mafijcev, ki je več desetletij deloval iz podzemlja, kot ubežnik. Zaradi njegove neizmerne surovosti se je zloglasnega botra italijanske Cosa Nostre prijel vzdevek Zver. 'Capo di tutti capi' oziroma 'šef vseh šefov' je bil glede na dejstvo, kako si je utrl pot na 'oblast' ter načinu vladanja, v marsičem podoben svojemu ekvadorskemu kolegu Pablu Escobarju: tudi sam se je primarno ukvarjal s preprodajo drog in tihotapljenjem te v Združene države Amerike, tudi on je več let organizacijo vodil iz skrivališča, saj je bil ubežnik, tudi on je nasprotnike eliminiral, namesto da bi se spoprijateljil z njimi in deloval po principu 'roka roko umije'. A za razliko od okrutnega Ekvadorca, ki so ga pokosili streli, so Riino aretirali in ga obsodili na 26 dosmrtnih zapornih kazni. Te so se iztekle leta 2017 ...

Družinska tragedija ga je usmerila na pot kriminala

Salvatore 'Toto' Riina se je rodil 16. novembra leta 1930 v kraju Corleone na Siciliji. Bil je sin revnih kmetov, ki so komajda shajali iz meseca v mesec. Leta 1943 so v bližini doma našli neeksplodirano ameriško bombo iz časa druge svetovne vojne. Njegov oče Giovanni jo je poskušal odpreti, da bi iz nje potegnil smodnik in ga prodal lovcem, a je pri tem ustvaril eksplozijo in ubil sebe ter svojega sedemletnega sina Francesca. Po njuni smrti je Salvatore kot najstarejši moški moral prevzeti vodenje družine, a kmalu skrenil s poti ter zašel v kriminalne vode. Pri 19 letih se je pridružil lokalnemu mafijskemu klanu in v medsebojnem obračunu ubil svojo prvo žrtev, za kar je bil obsojen na šest let zaporne kazni.

Takratni vodja mafijske družine v Corleoneju je bil Michele Navarra, ki pa so ga leta 1958 pokončali streli iz orožja Tota Riine, Calogera Bagarella in Bernarda Provenzana po naročilu Luciana Leggia, neusmiljenega 33-letnega mafijca, ki je nato postal novi šef. Skupaj z morilci Navarre je Leggio nato začel krepiti svojo lokalno moč v družini Corleonese. Ker so prihajali iz relativno majhnega mesta, v petdesetih letih prejšnjega stoletja niso bili glavna frakcija sicilijanske mafije – glavne mafijske družine so namreč imele sedeže v prestolnici Palermo in so Corleonese pogosto označevale za 'i viddani' – kmete. V zgodnjih šestdesetih letih so se bili Leggio, Riina in Provenzano, ki so preteklih nekaj let pobili na ducate Navarrinih preživelih podpornikov, prisiljeni umakniti v skrivališča, ker so bili zanje izdani nalogi za aretacije.

Riina in Leggio sta bila aretirana leta 1969, sodili so jima zaradi umorov, storjenih v začetku desetletja. Zaradi ustrahovanja porotnikov in prič sta bila oba oproščena. Riina se je pozneje istega leta moral ponovno skrivati, saj je bil obtožen nadaljnjega umora in je naslednjih 23 let živel kot ubežnik.  Leta 1974 so Leggia ponovno aretirali in ga obsodili na večletno zaporno kazen zaradi umora Navarre. Čeprav je tudi za rešetkami ohranil nekaj vpliva, je bil sedaj Riina na poziciji, da postane učinkovit vodja Corleonesov. Preboj je praznoval na precej nenavaden način: s poroko. Istega leta se je namreč poročil z Ninetto Bagarella, sestro Calogera in Leoluce Bagarella. V zakonu so se jima rodili štirje otroci: sinova Giovanni in Giuseppe, ki sta sledila očetovim kriminalnim stopinjam, ter hčerki Concetta in Lucia.

Nasilje namesto sodelovanja

Riina je v tesnih odnosih z združenjem 'Ndrangheta', mafijsko frakcijo v Kalabriji, katere vodja, uspešen tihotapec cigaret Domenico Tripodo, je bil njegova priča na poroki. To mu je omogočalo še večji vpliv in hitrejši vzpon med pomembnejše mafijce v regiji. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je Sicilija postala pomembno mesto v mednarodni trgovini s heroinom, zlasti na področju rafiniranja in izvoza te droge. Dobički so bili ogromni in so presegali tiste iz tradicionalnih dejavnosti izsiljevanja ter dajanja posojil. Toto Riina je želel prevzeti nadzor nad trgovino, in to je načrtoval z vojno proti rivalskim mafijskim družinam. V poznih sedemdesetih letih je naročil umore številnih odmevnih javnih uslužbencev: sodnikov, tožilcev, pripadnikov policije ter karabinjerjev.

Ti umori so poleg ustrahovanja države pomagali obkoliti tekmece Corleonesov. Botri številnih mafijskih družin so bili namreč pogosto zelo vidni člani v svojih skupnostih in so bili tesno povezani s politiki ter župani na svojih območjih in tako delovali na principu podkupnin, ne nasilja. Corleonesi so bili po drugi strani ubežniki, ki so se morali vedno skrivati in so jih drugi mafijci le redko videli, še redkeje pa javnost. Posledično so, ko je bil umorjen policist ali sodnik, bile predmet uradnih preiskav vidnejše mafijske družine, zlasti, ker so bili ti umori namerno izvedeni na ozemlju rivalov, namesto kje v bližini mesta Corleone.

Glavni rivali Corleonesov so bili Stefano Bontade, Salvatore Inzerillo in Tano Badalamenti, šefi različno močnih mafijskih družin v Palermu. Med letoma 1981 in 1983 sta bila Bontade in Interillo ubita, prav tako njuni številni sodelavci in člani njunih mafijskih ter krvnih družin. V tistem obdobju se je zgodilo okrog tisoč umorov, ki jih je naročil Riina ter tako s svojimi zavezniki premagoval tekmeca za tekmecem. Do leta 1983 so Corleonesi že učinkovito vladali mafiji in v naslednjih nekaj letih je Riina le še povečeval svoj vpliv. Njegova taktika je leta 1984 do neke mere popustila, ko je obsojeni dvojni morilec Tommaso Buscetta postal prvi sicilijanski mafijec, ki se je spokoril in začel sodelovati z oblastmi. Buscaretta je bil član poražene mafijske družine, ki je v vojni z Riininim klanom izgubil številne sorodnike ter prijatelje, zato se je odločil postati vladni obveščevalec, da bi rešil sebe in se istočasno maščeval Riini.

Moril nasprotnike, veljake in nezanesljive privržence

Buscetta je tožilcu Giovanniju Falconeju posredoval veliko informacij in sredi osemdesetih let, ko je bilo zaprtih na stotine mafijcev, celo pričal na sodišču proti Rini. Ta je bil tako v odsotnosti obsojen na dve dosmrtni zaporni kazni, a je bil še vedno na begu, zato je šlo samo za črke na papirju. Leta 1989 je Riina naročil umore številnih svojih zaveznikov, med njimi tudi šefa klana Ciaculli Vincenza Puccia ter njegovih dveh bratov. Izvedel je namreč, da ga namerava Puccio strmoglaviti z vrha sicilijanske mafije, zato ga je bilo treba eliminirati. Totovo službovanje v vlogi 'šefa vseh šefov' je zaznamovalo spreminjanje odnosa javnosti do organiziranega kriminala. Tradicionalno Sicilijani niso priznavali obstoja mafije kot usklajene organizirane skupine; nasprotne trditve z drugih koncev Italije so videli kot "napade s severa". Ta odnos so omogočili pretekli, tradicionalno misleči mafijski šefi.

Riina pa je vladal z nasiljem, tako da je Sicilijanom začelo zmanjkovati izgovorov in so si morali priznati, da so v bistvu 'mafijski otok'. Medtem ko so njegovi predhodniki ohranjali nizek profil, zaradi česar so organi pregona dvomili v resničen obstoj mafije, je Riina kot za šalo naročeval umore sodnikov, policistov in tožilcev, da bi oblastem nagnal strah v kosti. Stvari so šle celo tako daleč, da je sekretar italijanske komunistične partije na Siciliji Pio La Torre v parlamentu dal pobudo za uvedbo zakona o klasifikaciji novega kaznivega dejanja mafijske zarote in zaplembi mafijskega premoženja, ki pa se je po parlamentarnih predalih brezpredmetno valjal kar dolgi dve leti. Šele potem ko so La Torreja 30. aprila leta 1982 umorili, so se oblasti zganile in maja istega leta je italijanska vlada poslala Carla Alberta Dalla Chiesa, generala italijanskih karabinjerjev, na Sicilijo z ukazom, naj stori vse, da pokonča mafijo.

A kmalu po prihodu na otok so ga v središču mesta 3. septembra leta 1982 pokosili streli, prav tako tudi njegovo soprogo Emanuelo Setti Carraro in njunega telesnega stražarja ter voznika Domenica Russoja. Kot odgovor na vse večjo zaskrbljenost javnosti zaradi neuspešnega boja proti organizaciji, ki jo je vodil Riina, je deset dni pozneje predlog zakona pokojnega La Torreja v parlamentu dobil zeleno luč. A tudi to je bila bolj kot ne zgolj črka na papirju. Vse do izpovedi pokesanega mafijca Tommasa Buscette, ko so sodniki, ki so se borili proti mafiji, vključno z Giovannijem Falconejem in Paolom Borsellinom, septembra leta 1984 izdali naloge za aretacije, ki naj bi pozneje vodili v veliko oziroma tako imenovano 'maxi' svojenje proti 474 obtoženim mafijcem.

Buscetta je bil prvi sicilijanski mafijski šef, ki je postal državni obveščevalec oziroma 'pentito'. Razkril je, da je mafija enotna organizacija, ki jo vodi Komisija ali Cupola, ter da so v vsa kriminalna dejanja organizacije vpleteni najvišji sloji članov mafije. V poskusu, da bi preiskovalne vire odvrnil od ključnih razkritij Buscette, je Riina 23. decembra leta 1984 v terorističnem slogu naročil bombni napad na vlak številka 904. Pri tem je bilo ubitih 17, ranjenih pa 267 ljudi. Napad je postal znan kot 'božični pokol' (Stage di Natale) in sprva so ga pripisovali političnim skrajnežem. Šele nekaj let pozneje, ko je policija med preiskovanjem skrivališča Giuseppeja Caloja naletela na eksploziv iste vrste, kot je bil uporabljen na božičnem vlaku, je postalo jasno, da je za napadom v resnici stala mafija.

Sodnika sta vedela, da je njuna smrt samo vprašanje časa

Riina in 360 drugih mafijcev je bilo na tako imenovanem 'maxi sojenju' obsojenih na več dosmrtnih zapornih kazni. Čeprav so mu sodili v odsotnosti, saj se je kot ubežnik še vedno uspešno skrival pred roko pravice, je bil to za Riino hud udarec, saj se je nadejal, da bo nekega dne vendarle lahko užival v svojem velikanskem bogastvu ter živel kot svoboden človek. Riina je svoje upe polagal v dolgotrajne postopke pritožbe, v okviru katerih so bili številni obsojeni mafijci izpuščeni na prostost. V ta namen je celo prekinil serijo umorov uradnikov ter čakal na odločitev višjih sodišč. Ko je vrhovno sodišče januarja leta 1992 potrdilo vse obsodbe, se je svet najvišjih šefov na čelu z Riino na njihovo odločitev odzval z ukazom atentata na politika Salvatoreja Limo ter sodnika Giovannija Falconeja in Paola Borsellina.

Lima je bil umorjen 12. marca leta 1992. Ostala sta še Falcone in Borsellino, ki sta se še kako dobro zavedala, da sta na vsakem koraku izpostavljena smrti. Oba sta Limin umor videla kot napoved, da bosta tudi onadva kmalu odšla na drugi svet. 23. maja leta 1992 so se Falcone, njegova soproga in trije policisti vozili po avtocesti A29 zunaj Palerma, ko je na enem izmed mostov eksplodiral nastavljen dinamit. Bombnega napada ni preživel nihče v avtomobilu. Dva meseca pozneje je bil umorjen še sodnik Paolo Borsellino. Ko se je odpravil na obisk k materi v mesto D'Amelio, so v njegov avtomobil nastavili bombo, ki je eksplodirala pred vhodom v mamin blok. Poleg Borsellina je bilo ubitih še pet policistov, ki so ga spremljali na poti. Oba napada je kot mogočni poglavar Cosa Nostre naročil prav Riina.

Javnost je bila ogorčena tako nad mafijo kot tudi nad politiki, za katere so menili, da jim ni uspelo ustrezno zaščititi obeh tragično preminulih sodnikov. Italijanska vlada se je odzvala z množičnim uporom proti mafiji. Giovanni Brusca, eden izmed morilcev, ki so delali za Riino in ki naj bi osebno poskrbel za umor Falconeja, pozneje, ko so ga leta 1996 aretirali, pa je postal obveščevalec policije, je trdil, da mu je Riina povedal, da se je po umoru Falconeja pogajal z vlado. Nekdanja notranja ministrica Nicola Mancino je te navedbe ostro zanikala. Poleg tega so se pojavila še nekatera druga ugibanja o tem, da naj bi se Riina večkrat pogajal z vlado in se poskušal dogovoriti za rešitev, ki bi bila sprejemljiva za obe strani. A uradno to nikoli ni bilo potrjeno.

Moč je kazal tudi izza rešetk

Čeprav so oblasti vse moči usmerjale v to, da bi ujele Riino, pa si je ta svoj grob v bistvu skopal kar sam. Ko je njegov pripadnik, ambiciozni mafijec Balducci Di Maggio, zapustil soprogo in otroke zaradi ljubice, naj bi mu Riina povedal, da zaradi svojih dejanj nikoli ne bo postal polnopravni mafijski šef. Di Maggio je vedel, da Riina ukaže umoriti vse podrejene, za katere ni povsem prepričan, da so zanesljivi, zato je zbežal s Sicilije in se odločil sodelovati z oblastmi. Na vhodu v kompleks vil, kjer so živeli bogati poslovneži, je nato identificiral Riinino soprogo in 15. januarja leta 1993 so karabinjerji tako v Palermu po 23 letih skrivanja končno aretirali zloglasnega Tota Riino.

Riino so strpali v pripor, s tem pa njegovega vladanja in vpliva še zdaleč ni bilo konec. Sledil je niz terorističnih napadov, s katerimi je želel dokazati, da je lahko šef Cosa Nostre tudi izza rešetk. 14. maja leta 1993 je televizijskega voditelja Maurizia Constanzo, ki se je javno navduševal nad Riinino aretacijo, skoraj ubila bomba, ko se je peljal po ulici. Ob napadu je bilo ranjenih 23 ljudi. Manj kot 12 dni pozneje je bomba pod Florence Torre dei Pulci ubila pet ljudi, 33 je bilo ranjenih. Sledili so napadi na umetniške galerije in cekve, ki so za seboj pustili 10 mrtvih in na stotine ranjenih. To je med Italijani povzročilo silno ogorčenje. Tudi večina preiskovalcev je bila prepričana, da za večino umorov stoji Cosa Nostra.

Navdušenje javnosti nad aretacijo Riine je dodatno splahnelo tudi ob informaciji oblasti, da je vseh 30 let na begu v resnici živel doma v Palermu. A to še ni vse! Ker je bil sladkorni bolnik, se je ves ta čas brez težav oskrboval z inzulinom in bil deležen celostne zdravniške pomoči, prav tako je brez težav vse svoje štiri otroke registriral v lokalni bolnišnici pod njihovimi pravimi imeni. Vmes je bil celo na poročnem potovanju v Benetkah in uspel ostati neopažen. Številni so cinično ugotavljali, da so oblasti Riino aretirale samo zato, ker so bile pod javnim pritiskom zaradi umora sodnikov Borsellina in Falconeja, sicer pa naj bi bili do mafije precej apatični. Giovanni Brusca je ponudil kontroverzno različico vzroka za prijetje svojega nekdanje šefa: zanj naj bi bil kriv tajni dogovor med uradniki karabinjerjev, tajnimi agenti in šefi Cosa Nostre, ki so bili utrujeni od diktature Corleonesov. Po navedbah Brusce naj bi Bernardo Provenzano Riino 'predal' v zameno za dragocen arhiv obremenilnega gradiva, ki ga je Riina hranil v svojem stanovanju na naslovu Via Bernini 52 v Palermu.

Fantka so več kot dve leti mučili, nato pa ga stopili v kislini

Čeprav je bil že obsojen na dve dosmrtni zaporni kazni, so Riini vendarle sodili in ga obsodili zaradi več kot sto primerov umorov, vključno z naročili umorov Falconeja in Borsellina. Oktobra leta 1993, devet mesecev po aretaciji, je bil Riina obsojen zaradi naročila umora Vincenza Puccia in njegovega brata Pietra. Leta 1998 so Riino obsodili na še eno dosmrtno zaporno kazen zaradi odmevnega umora Salvatoreja Lime. Riina je kazen prestajal v zaporu z največjo možno varnostjo in je imel močno omejene stike z zunanjim svetom, saj so tako želeli preprečiti, da bi nadaljeval vodenje organizacije izza rešetk, kot so to počeli že mnogi pred njim. A jim tega ni uspelo povsem preprečiti.

Leta 1993 naj bi naročil ugrabitev takrat 13-letnega Giuseppeja di Mattee, da bi zaustavil njegovega očeta Santina, mafijskega ovaduha, da policiji razkrije mafijske skrivnosti. Nekega dne, ko se je fantek igral na dvorišču, je k njemu pristopil takrat še mafijec Giovanni Brusce, znan tudi pod vzdevkoma Svinja in Klavec, se mu je predstavil kot policist in mu povedal, da ga bo odpeljal k očetu, ki je bil pod policijsko zaščito na neznani lokaciji, ker se je odločil pričati proti nekdanjim sodelavcem v mafiji. Giuseppe si je močno želel videti očeta, zato je šel s človekom, za katerega je verjel, da je policist. A to je bila njegova pot v smrt.

Ugrabitelji so fantka (domnevno na zahtevo Riine) odpeljali v svoje prostore in ga skoraj 800 dni okrutno mučili. Njihov cilj je bil oblasti prisiliti, da jim izročijo Santina. Ta je bil aretiran zaradi svoje vpletenosti v umor sodnika Giovannija Falconeja in po aretaciji je privolil v to, da bo sodeloval pri preiskavi in pomagal oblastem ter razkril vse podrobnosti atentata ter pričal proti mafiji. Z ugrabitvijo so ga poskušali prestrašiti do te mere, da bi umaknil svoje pričanje in vse dokaze, ki jih je predal oblastem. Mafijci so mu poslali celo fotografije, na katerih je bilo jasno prikazano, kako mučijo sina. Santino ga je poskušal rešiti, a pri tem ni bil uspešen. Potem ko je fant v ujetništvu zdržal kar 779 dni mučenja, Santinovo pričanje pa je bilo še vedno sestavni del sodnega spisa, naj bi Riina ugrabiteljem naročil, da se "znebijo mladiča". Mafijci so fanta zadavili, njegovo telo pa stopili v kislini, da bi uničili dokaze in družini preprečili, da se dokoplje do njegovih posmrtnih ostankov ter organizira dostojen pogreb.

25 let po ugrabitvi najstarejšega sina družine di Matteo, je sodišče v Palermu razsodilo, da bo njegova družina prejela 2,3 milijona ameriških dolarjev odškodnine. Denar bodo dobili iz sklada, ki ga je italijanska vlada ustanovila za nadomestila žrtvam mafije. Medtem so maja leta 1996 aretirali Giovannija Brusco, potem ko so ga leto poprej v njegovi odsotnosti obsodili zaradi sprožitve eksplozije bombe, v kateri je bil ubit Falcone. Čeprav se je odločil sodelovati z oblastmi, je bil obsojen na dosmrtno zaporno kazen. So pa zaradi sodelovanja v začetku marca leta 2002 na prostost izpustili očeta brutalno umorjenega fantka GIuseppeja di Matteo. V intervjuju nekaj časa pozneje je Santino dejal, da si ne bo nikoli oprostil za to, kar se je zgodijo njegovemu sinu. "O tem razmišljam vsak dan," je dejal. "Kako so lahko ljudje tako hudobni, da tako ravnajo z otrokom?" se je spraševal.

Po mafijskih poteh sta krenila tudi sinova

A dejstvo je, da Riina nikoli ni pokazal niti najmanjšega obžalovanja za svoja dejanja. Pred časom je bil objavljen celo posnetek, na katerem je bilo jasno slišati, kako pravi, da ničesar ne obžaluje in da ga ne bodo "zlomili, niti če mu dosodijo tri tisoč let zapora". Tudi njegova soproga Ninetta Bagarella, ki sicer tudi sama izhaja iz mafijske družine, je bila večkrat obtožena različnih kaznivih dejanj, po očetovih stopinjah pa sta šla celo njegova sinova. Takrat 24-letni Giovanni je bil leta 2001 zaradi štirih umorov obsojen na dosmrtno zaporno kazen. Po besedah Antonia Ingroie, enega od tožilcev v Palermu, ki se borijo proti mafiji, je bil Giovanni po aretaciji Provenzana leta 2006 in Salvatoreja Lo Piccole leto pozneje eden izmed potencialnih kandidatov za prevzem sicilijanske Cosa Nostre, a je še vedno premlad, da bi bil prepoznan kot vodilni mož organizacije.

31. decembra leta 2004 pa je za rešetkami pristal še Riinin najmlajši sin Giuseppe, ki je bil zaradi različnih kriminalnih dejanj, vključno s sodelovanjem z mafijo, izsiljevajem in pranjem denarja, obsojen na 14 let zaporne kazni. Ugotovili so, da naj bi ustanavljal podjetja, ki jih je nadzirala mafija, da bi skrivala denar od trgovine z mamili in razpisov za javna gradbena naročila na otoku. Medtem je najmlajši Riina že odkorakal na prostost in leta 2016 poskrbel za svojevrsten škandal, ko je na italijanski državni televizijski postaji RAI v najbolj gledanem terminu promoviral knjigo o svojem odraščanju. Med za mnoge spornim pogovorom ni niti enkrat kritiziral očetovih dejanj, zanikal pa je tudi, da je vedel za obstoj in delovanje mafije, v katero je bil vpleten njegov oče. Ko ga je priljubljen italijanski voditelj Bruno Vespa vprašal, če lahko definiral mafijo, je zagonetno odgovoril: "Mafija je lahko vse ali nič."

V polurnem intervjuju je Giuseppe Riina dejal, da se je šolal doma in da je kot otrok lagal o svoji resnični identiteti, da bi zaščitil očeta. Niti z očesom ni trenil, ko so mu na televiziji pokazali fotografije s kraja umora Falconeja in Borsellina. Razlagal je, kako je bilo njegovo otroštvo srečno in kako so nenavadne okoliščine takega življenja le še bolj povezale njegovo družino. "Skupaj smo varovali družinsko skrivnost," je dejal Giuseppe, ki ima še tri brate in sestre. "Bili smo radovedni otroci, ki so živeli drugače kot drugi, ampak nam je bilo vseeno zelo lepo." Javnost se je nad njegovimi besedami in odzivi večinoma zgražala, Bruno Vespa pa je svojo odločitev za predvajanje intervjuja branil z razlago, da so Italijani sedaj lahko "prvič videli, kako dejansko deluje tako pomembna mafijska družina".

26 dosmrtnih zapornih kazni se je končalo konec leta 2017

Toto je medtem v zaporu postajal vse bolj bolehen. Že leta 2004 so mediji poročali, da je preteklo leto maja in decembra utrpel srčni infarkt, težave s srcem naj bi se nato še stopnjevale, nekaj let pozneje pa so mu odkrili še raka ledvic in Parkinsonovo bolezen. Julija leta 2017 je sodišče zavrnilo prošnjo njegove družine, da bi ga zaradi resnega zdravstvenega stanja premestili v hišni pripor. Sredi oktobra leta 2017 so ga zaradi hudih zdravstvenih težav premestili v bolnišnični del zapora v Parmi in po dveh težkih operacijah je ostal v komi. Njegova družina je nekaj dni pred smrtjo dobila dovoljenje, da ga obišče in se poslovi. Riina je umrl 17. novembra leta 2017 nekaj pred četrto uro zjutraj, le dan po svojem 87. rojstnem dnevu. Njegov sin je ob tem na svojem profilu Facebook zapisal: "Ti zame nisi samo Toto Riina, ti si moj oče. Oče, želim ti vse najboljše za rojstni dan na ta pomemben, a žalosten dan. Rad te imam."

Nekaj dni po smrti so iz sicilijanske nadškofije Monreale sporočili, da Toto Riina ne bo deležen javnega pogreba. "Če bi svojci prosili za cerkveni pogreb, bi razmislili o molitvi ob grobu v ožjem družinskem krogu," je pojasnil tiskovni predstavnik nadškofije Monreale, Antonio Chimenti, in poudaril, da je šlo vendarle za mafijca, ki v cerkvenih krogih nima kaj iskati. Riino so tako pokopali v ožjem zasebnem krogu v njegovem rojstnem mestu Corleone, kjer so prebivalci novico o smrti sprejeli z mešanimi občutki. Medtem ko so mladi v njegovi smrti videli možnost, da mesto končno ubeži svojemu neslavnemu koruptivnemu slovesu, so starejši o mafijskem šefu govorili z naklonjenostjo in ga opisovali kot velikega gospoda. "Ko je vladal Riina, smo imeli tukaj v Corleonu vsi službe," je povedal 77-letni Paolo. "Ta mož nam je dajal službe. Poznal sem ga, zelo dobro sem ga poznal. Zato nimamo posebnega razloga za proslavljanje," je dejal.

Ni znano, koliko točno je Toto s svojimi mafijskimi posli v življenju zaslužil. Poznavalci ocenjujejo, da naj bi njegovo premoženja znašalo več kot sto milijonov evrov. Ogromno vilo, ki si jo je dal zgraditi, so mu oblasti medtem že zasegle in jo preuredile v šolo. Po Totovi smrti naj bi sicilijanska mafija močno izgubila na moči. Kriminalni sindikat še vedno obstaja in še vedno vpliva na socialno in ekonomsko življenje ljudi določenih delov Sicilije, a naj bi bil samo še senca tega, kar je bila organizacija nekoč.

Viri, uporabljeni pri raziskovanju: The Guardian, 24sata.hr, Express.hr, Thelocal.it, Allthatsinteresting, Thesun.co.uk, Foxnews.com, Palermotoday.it, Biography.com, Thedailybeast.com