Sporočilo v steklenici

In takoj naše misli preplavijo slike o skrivnostnih otokih, pasteh, piratih, dogodivščinah ter seveda zakladu, ki je zakopan in ga stražijo trupla devetih piratov. Žal pa so pirati zelo redko zaklade zakopavali, kaj šele da bi sporočila o njih pošiljali preko steklenic. Brodolomci so takšna sporočila sicer v resnici pošiljali, a je bila možnost, da steklenico v resnici najdejo še za časa njihovega življenja, zelo majhna. Vendar pa so nekatere zgodbe o sporočilih v steklenicah popolnoma resnične in morda še bolj nenavadne kot tiste izmišljene.

Steklenica iz Auschwitza
Delavci, ki so delali blizu nekdanjega koncentracijskega taborišča Auschwitz, so našli takšno steklenico v eni od sten neke stavbe, ki so jo podirali. Leta 1944 so morali zaporniki v taborišču delati zaklonišče za vojake in med delom so v betonski zid zakopali steklenico in v njej pustili sporočilo. Na kosu vreče za cement so bila napisana imena sedmih ujetnikov, starih od 18 do dvajset let. Šest Poljakov in en Francoz. Glede na dodane številke zapornikov so ugotovili, da sta vsaj dva ujetnika preživela taborišče. Leta 2009 se je javila vnukinja 85-letnega Francoza in potrdila, da je eden od preživelih Albert Veissid, ki pa pravi, da se steklenice ne spomni, spomni pa se, kot je sam dejal: "tiste preklete številke“, ki jo ima še danes zapisano na roki.

"Dragi najditelj, moje ime je Emily Hwaung in hodim v osnovno šolo North City School. To sporočilo je del našega znanstvenega projekta, s katerim preučujemo oceane in se učimo o ljudeh v daljnih deželah. Prosim vas, da pošljete datum in lokacijo steklenice z vašim naslovom. Poslala vam bom svojo fotografijo in povedala, kdaj je bila steklenica vržena v morje. Vaša prijateljica Emily Hwaung.“

Na sporočilu ni bilo nobenega datuma, samo naslov šole, na katero je hodila Emily. Brandell je takoj poslal pismo na šolo in kmalu presenečen izvedel, da je pismo plavalo v morju več kot dvajset let. Tridesetletna Emily mu je menda z veseljem poslala svojo fotografijo.

Leta 1988 je 12-letni Patrick Fiddler poslal podobno sporočilo iz Severne Karoline. Tri leta pozneje je sporočilo našel turist na Mauritiusu v Indijskem oceanu, približno 15.000 kilometrov stran. Tri tedne pozneje je Patrick dobil pismo, v katerem je turist sporočil, kje je našel steklenico, žal pa nihče ni mogel prebrati njegovega imena, da bi lahko izvedeli podrobnosti.

Beg iz taborišča
Med božičnimi počitnicami leta 1979 sta John in Dottie Peckman dala v steklenico sporočilo in ga odvrgla z jahte, s katero sta se peljala do Havajev. V sporočilu sta napisala svoja imena, naslov in obljubila, da bosta dala nagrado tistemu, ki bi steklenico vrnil. In res, tri leta pozneje je več kot 14.000 kilometrov stran steklenico našel Nguyen Van Hoa, vietnamski vojak, ki mu je uspelo zbežati iz taborišča, v katerem je bil zaprt od padca Južnega Vietnama. Nekaj mesecev pozneje je Hoa z družino prispel v Kalifornijo in se srečal s zakoncema Peckman.

Glas iz preteklosti
John Baker je bil star komaj deset let, ko je poslal sporočilo v steklenici. Na njem je pisalo: "Moje ime je John Baker. Star sem deset let. Če kdo najde to steklenico, naj to sporoči medijem. Datum je 16. april 1995.“ Sporočilo je odvrgel v jezero White Lake v Wisconsinu. Leta so minila in John je maturiral ter se nato vpisal med ameriške marince. Odšel je v Irak in se od tam vrnil živ in zdrav, nato pa doma umrl v prometni nesreči. Nekaj mesecev po njegovi smrti sta dva njegova prijatelja našla steklenico ob jezeru in v njem Johnovo sporočilo.

Nesmrtna ljubezen
Leta 1999 je ribič Steve Gowan v svoji mreži našel dva sporočila v eni steklenici. Sporočili je napisal vojak Thomas Hughes leta 1914 in v prvem je pisalo, da naj oseba, ki bi sporočilo našla, odda drugo pismo njegovi ženi Elizabeti. Drugo sporočilo je bilo ljubezensko pismo, ki ga je vojak med prvo svetovno vojno namenil svoji ženi. Sporočil ji je, kako je nenehno v njegovih mislih. Gowan je takoj začel iskati potomce Thomasa in Elizabete in uspelo mu je najti hčerko Emily, ki živi na Novi Zelandiji.
Thomas je na žalost med prvo svetovno vojno umrl v Franciji in ni nikoli več videl svoje ljubljene Elizabete in nikoli ni videl svoje hčerke, njegovo pismo pa je vseeno našlo pot domov.