Skrinja zaveze
Za stare Izraelce je bila skrinja zaveze najbolj sveta stvar na planetu in tudi eden glavnih predmetov hebrejskega naroda. Dolga je bila 112 centimetrov, široka in visoka pa 66 centimetrov. Narejena je bila iz akacijevega les, v Svetem pismu pa piše, da naj bi jo izdelal sam Bog. Zunanjost in notranjost je bila prekrita s čistim zlatom, na pokrovu skrinje pa sta bila še dva zlata angela s sklonjenimi glavami. Skrinje seveda ni izdelal Bog, so pa v njej hranili najsvetejše verske predmete, med drugim tudi dve kamniti tablici z desetimi božjimi zapovedmi.
Zaklad neprecenljive vrednosti so hranili v Jeruzalemu v Salomonovem templju, ki pa so ga leta 607 pr. n. št. zavzeli Babilonci. Ko so se Izraelci 70 let kasneje vrnili, da bi obnovili mesto, skrinje ni bilo več. Kaj se je z njo zgodilo, zgodovinarji ugibajo vse do danes. Splošno prepričanje je, da so Izraelci skrinjo skrili pred Babilonci. Nekateri kot možno skrivališče omenjano goro Nebo v Egiptu, spet drugi Etiopijo. Seveda pa se poraja vprašanje, zakaj Izraelci skrinje ob vrnitvi niso zopet poiskali in vrnili v tempelj? Nekateri menijo, da so skrinjo med bitko uničili Babilonci, medtem ko tisti najbolj verni verjamejo, da je skrinjo pred uničenjem rešil Bog.
Mnogi jo imenujejo kar osmo čudo sveta, zagotovo pa gre za edinstven zgodovinski zaklad. Soba je bila visoka 3,3 metre, stene pa so bile obložene z več tonami izvrstno obdelanega jantarja, ogledala so bila obrobljena z zlatom, v sobi pa so bili tudi štirje čudoviti mozaiki. Jantar je bil še dodatno okrašen z dragulji, v steklenih vitrinah pa so hranili najdragocenejše umetniške zbirke ruske in pruske umetnosti. Izdelali so jo po naročilu pruskega kralja Friderika Viljema I., ki jo je leta 1716 podaril ruskemu carju Petru Velikemu. Stala je v Katarinini palači blizu Sankt Peterburga. Danes bi bila po ocenah strokovnjakov vredna več kot 100 milijonov evrov.
Ko je Hitler napadel Rusijo, so sliko poskušali premakniti, a se je jantar začel drobiti, zato so jo prekrili s tapetami, a jim namera ni uspela. Nacisti so jo leta 1941 našli in jo do konca vojne postavili na ogled na gradu v Königsbergu. Ko pa je Königsberg leta 1945 padel, neprecenljivega zaklada ni bilo nikjer. So Sovjeti po pomoti z bombami uničili svoj lasten zaklad? So jo Nemci nekako skrili v bunkerje ali je zgorela v gradu? Tega najbrž nikoli ne bomo vedeli, za ljubitelje razkošja pa je replika jantarjeve sobe na ogled v Katarinini palači.
Zaklad Črnobradca
Črnobradec (Blackebeard) je bil eden najbolj slavnih piratov v zgodovini. Čeprav je po morjih ropal le dve leti (1716–1718), si je v tem kratkem času nakopičil ogromno bogastvo. V času, ko so Španci iz Mehike in Južne Amerike poskušali domov pripeljati zlato, je Črnobradec samo čakal na težko obtežene ladje in jih napadel takoj, ko so odplule proti Španiji. Njegov roparski pohod se je končal novembra leta 1718, ko so ga Britanci obglavili in njegovo glavo kot trofejo obesili z ladje. Nikoli pa niso našli njegovega zaklada. Sicer je priznal, da ga je zakopal, a nikoli ni hotel razkriti natančne lokacije. Mnogih plenilcev to seveda ni ustavilo, saj so mrzlično iskali zaklad. Črnobradčevo ladjo, imenovano 'Maščevanje kraljice Anne', naj bi odkrili leta 1996, a zaklada ni bilo na njej. Možne lokacije zaklada naj bi bile Karibski otoki, zaliv v Virginii ter jame na Kajmanskih otokih.
Ko je Howard Carter leta 1922 v Dolini kraljev našel grobnico faraona Tutankamona, ga je ogromno bogastvo v grobnici naravnost osupnilo. Zraven pogrebne dvorane je bila namreč zakladnica s tolikšnim bogastvom, da je Howard potreboval 10 let, da ga je do potankosti popisal. Takrat je raziskovalcem postalo čudno, da so grobnice še bolj pomembnih faraonov praktično prazne. Sicer je res, da bi zaklade lahko skozi stoletja odnesli plenilci grobov, a to se glede na velikost zakladov zdi malo verjetno. Kje je torej bogastvo Doline kraljev? Nekateri zgodovinarji menijo, da so ga ukradli duhovniki, ki so v četrtem stoletju pred našim štetjem izvajali ponovne pokope faraonov. Znano je tudi, da so faraoni radi vzeli bogastvo svojih preminulih prednikov za svoj pogreb. Tu se vseskozi pojavlja predvsem ime vladarja Heriorja, ki je bil v času Ramzesa XI. visoki dvorni uradnik. Po Ramzesovi smrti je prevzel prestol in razdelil kraljestvo, samega sebe pa je zadolžil za ponovne pokope v Dolini kraljev in tako dobil izvrstno priložnost za ropanje. Njegove grobnice še niso našli, ko pa jo bodo, bo v njej po mnenju zgodovinarjev tudi velikanski zaklad.
Zaklad Lime
Leta 1820 je bilo mesto Lima v Peruju na robu vstaje, zato se je podkralj odločil ogromen mestni zaklad prepeljati na varno v sosednjo Mehiko. Za prevoz so potrebovali kar 11 ladij, vrednost zaklada pa je bila ocenjena na 43 milijonov dolarjev. Za prevoz je bil zadolžen kapitan William Thompson, kar pa ni bila ravno najboljša izbira. William je bil namreč neusmiljen pirat in je na odprtem morju prerezal vratove perujskim vojakom, ki so stražili zaklad, in jih pometal v morje. Nato naj bi se odpravil proti Kokosovim otokom v Indijskem oceanu, kjer naj bi zaklad tudi zakopal. Potem naj bi se kapitan skupaj s svojimi možmi potuhnil, dokler se situacija ne umiri, nato pa bi se vrnili in razdelili plen. A kapitana Thompsona so ujeli in ga skupaj s posadko postavili pred sodišče. Obesili so vse razen Thompsona in njegovega prvega častnika, ki sta glavo obdržala v zameno za razkritje lokacije zaklada. Špance sta peljala do Kokosovih otokov, tam pa sta pobegnila in videl ju ni nihče več, prav tako pa tudi zaklada niso nikoli našli. Iskalo ga je že več kot 300 odprav, najnovejša teorija pa pravi, da ga niso zakopali na Kokosovih otokih, temveč na neznani otok ob obali Srednje Amerike.
Zaklad Montezume
Špansko uničenje velike azteške države se je ustavilo julija leta 1520, ko je Hernando Cortez smrtno ranil vladarja Montezumo, nakar so Špance v glavnem mestu Tenochtitlán obkrožili razjarjeni azteški bojevniki. Po večdnevnih srditih bojih je Cortez sklenil ponoči pobegniti z ogromnim Montezumovim zakladom, a so jih kmalu zopet napadli Azteki. Bitka se je odvijala ob jezeru Tezcuco, ki se je napolnilo s trupli Špancev in tudi z dragocenim zakladom. Vojska ga je namreč odvrgla v jezero in poskusila rešiti vsaj svoja življenja. Cortez je s peščico mož uspel pobegniti in se leto kasneje vrnil po zaklad. Prebivalci Tenochtitlána so takrat na hitro zakopali zaklad v jezero Tezcuco in ga tako zavarovali pred Španci. Zaklad je še dandanes skrit pod 500-letno plastjo blata in usedlin blizu Mexico Cityja, sodobnega Tenochtitlána. Več generacij plenilcev je zaklad iskalo brez uspeha, nekdanji mehiški predsednik pa je celo ukazal prečistiti dno jezera, a zaklada vseeno niso našli.
KOMENTARJI (2)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV