Največji finančni kolapsi v zgodovini

Optimističnim napovedim o gospodarskih rasteh nekaterih najbolj razvitih držav na eni strani in držav v tranziciji na drugi strani se pridružujejo precej črnoglede napovedi nekaterih ekonomistov, kakršna sta Nouriel Roubini in Paul Krugman. Slednja sta precej skeptična do pozitivnih učinkov velikanskih svežnjev denarja, ki so jih države namenile dolgoprstim bankam in ostalim finančnim mastodontom. Kriza naj bi se nadaljevala, okrevanje naj bi bilo dolgo in ne brez posledic.

Zgodovina nas uči, da je dinamika gospodarstva precej ciklične narave. Vse od nastopa kapitalizma in idej prostih trgov so se napihovali razni mehurčki, poraba in proizvodnja sta se večali in manjšali v skladu s potrebami, interesi in političnimi dogodki. Gospodarske krize po navadi nastopijo, ko se ciklični mehurček preveč napihne, torej ko gospodarstvo preraste samega sebe, se umetno hrani in na koncu ne more vzdrževati samega sebe ter kolapsira. V večini primerov so vzroki človeške narave, skupek napačnih dejanj posameznikov v brezmejnem pohlepu po denarju in zaradi politične ignorance.

Vendar so finančni kolapsi spremljali države, vladarje in navadne ljudi še pred prihodom kapitalizma. Slednji je posledice kriz le povečal in jih bolj institucionaliziral. Vendar so vzroki že od začetka zelo podobni. Preverite nekaj največjih in najhujših denarnih kolapsov v zgodovini:

1. Darienova shema (1695–1700) Škotski kapitalist William Patterson je prepričal veliko ljudi, da so vložili denar v skupno shemo, ki so jo poimenovali 'Darienova', z namenom ustanoviti 'profitabilno' kolonijo z imenom Isthmus na področju današnje Paname. Tam naj bi Škoti imeli monopol nad kopnim transportom blaga iz atlantske na pacifiško obalo (kar je danes funkcija Panamskega prekopa). Vendar so divje okoljske razmere, angleško nestrinjanje in španske grožnje naseljence prisilile, da so zapustili kolonijo in okrog 400.000 takratnih angleških funtov (okrog 50 današnjih milijonov evrov) je padlo v vodo.

2. Invazije na Wales so med letoma 1277 in 1283 angleškega kralja Edwarda I., znanega po svoji neumnosti in brutalnosti, stale celo premoženje. Častihlepni kralj si je želel podrediti Wales navkljub prejšnjim pogodbam, ki so tej mali pokrajini v zahodni Angliji priznavale avtonomijo. S pomočjo judovskih kreditov je kralj sicer uspel zavzeti pokrajino in zgraditi veliko utrdb, vendar je porabil kar petkratnik letnega proračuna kraljestva. Porodila se mu je nova, bolna ideja in dal je pobiti večino svojih kreditodajalcev (judje so imeli že takrat izredno razvit bančni sistem), tudi s pomočjo Cerkve. Ni mu bilo treba vrniti približno 240.000 funtov (160 milijonov današnjih evrov).

3. Francoski kolaps, ki je privedel do revolucije med letoma 1798 in 1799, je francoski narod 'stal' 2 milijardi tourskih liber (okrog 5 milijard današnjih evrov). Vse se je začelo z nespametno politiko kralja Ludvika XVI., ki se je veliko bojeval in podpiral razne upornike (ameriške borce za neodvisnost od Združenega kraljestva). Kralj je sicer poskušal omejiti državne dolgove z novimi davki za premožnejše prebivalce, vendar so ga slednji množično ignorirali. Francozi tudi niso imeli enotne bančne institucije, kakršno so imeli Angleži, zato niso mogli pametno upravljati s fiskalnim  premoženjem in dolgovi. Cene živil so poskočile, denar za plače vojakov je izpuhtel in država se je znašla v revoluciji. Kralja so še pred tem obglavili.

4. Kralj Filip II., ki je Španiji vladal med letoma 1554 in 1598, je 'podedoval' nekaj dolgov od svojega predhodnika, vendar jih je s svojimi vojnami in nenadzorovanim državnim zapravljanjem močno povečal. Čeprav je iz Novega sveta v Evropo vozil velikanske količine Indijancem ukradenega zlata, slednje ni nasitilo njegovih velikih ozemeljskih in političnih apetitov, med katerimi je bila tudi želja omejiti angleško širjenje protestantizma. Španci so imeli kar 85 milijonov zlatih dukatov dolga raznim bankirjem, medtem ko jih je državno gospodarstvo letno proizvedlo le 8 milijonov. Poleg tega so angleške ladje Špancem uspele potopiti celo ladjevje in jim zaseči okrog 10 milijonov zlatih dukatov. Navkljub kreditom italijanskih bankirjev je španska država leta 1557 kot prva v zgodovini bankrotirala. Posledica je bil velikanski padec španskega vpliva v Evropi, na svetovnih morjih in v Novem svetu. Dolgovi so, pretvorjeno v današnjo vrednost, znašali okrog 10 milijard evrov.

5. Otomanski imperij je v 19. stoletju, po skoraj pol tisočletja vladavine na Balkanu, v Mali Aziji, na Bližnjem in Srednjem vzhodu ter v Severni Afriki, počasi propadal in evropske velesile so si ravnotežje političnih sil razlagale vsaka po svoje. Francozi so si hoteli podrediti Sveto zemljo, ki je Otomanom že počasi polzela z rok. To nikakor ni bilo povšeči Rusom, ki so stopili v bran svoji ortodoksni cerkvi, ki je imela apetite po Sveti zemlji. Prišlo je do Krimskih vojn in velikanskih zadolževanj s strani Otomanov v evropskih državah. Do propada imperija, ob koncu prve svetovne vojne, so bili Otomani dolžni že okrog 200 milijonov takratnih britanskih funtov (okrog 12 milijard današnjih evrov). Upniki so si po koncu vojne hitro razdelili otomansko ozemlje in vse kar je ostalo, je današnja Turčija.

6. Francozi so doživeli finančni polom še pred revolucijo, ko je v Evropi in po nekaterih kolonijah divjala sedemletna vojna (1756–1763 ). Takrat je Francozom vladal Ludvik XV., ki je naredil podobno napako, kot njegov naslednik, samo da so bile posledice še hujše. Poleg nespametnih vlaganj v vojsko se je namenil zavzeti Veliko Britanijo, z namenom pridobiti njena prekomorska ozemlja. To mu ni uspelo zaradi nezmožnosti najetja kreditov, kar pa ni bil problem pri Angležih, ki so že imeli svojo centralno banko, polno denarnih rezerv. Z vojnami in porazi so si Francozi 'pridelali' v naš denar pretvorjeno okoli 15 milijard evrov dolga. Prisiljeni so bili uvesti nov davek na dohodek (ki je prvi svoje vrste v zgodovini) in bizaren davek na okna in dnevno svetlobo, ki so ga jezni državljani poimenovali 'rop dnevne svetlobe'.

7. Po koncu prve svetovne vojne je nastala država z imenom Weimarska republika. Nemci so s podpisom Versajske pogodbe nase prevzeli breme dolga, ki naj bi ga ustvarili z vojno. Dolg je znašal 269 milijard zlatih mark, kar znese v današnjem denarju približno 350 milijard evrov. Nemci dolga preprosto niso mogli odplačevati samo s svojo industrijo, poleg tega pa je svet že tonil v veliko gospodarsko krizo. Začeli so tiskati velike količine denarja, da bi zmogli odplačevati dolg in istočasno zagotoviti normalen obstoj države. Situacija je pripeljala do velike inflacije in padec vrednosti celotnega gospodarstva, zato se je v Nemčiji začel pojavljati nacionalizem, valjenje krivde na Jude in weimarske politike. Nemci so uspeli odplačali majhen del dolga, nato pa so pod vodstvom nacistov začeli novo svetovno vojno.

8. Velika gospodarska depresija se je začela s padcem trga vrednostnih papirjev v ameriški tovarni denarja Wall Street. Zgodilo se je leta 1929 na 'črni petek', ko so delnice in ostali vrednostni papirji povprečno izgubili več kot 90 odstotokov vrednosti. Vrednost delnic je bila močno prenapihnjena s strani borznih mešetarjev in lastnikov bank. V enem tednu so vlagatelji izgubili skupaj okrog 30 milijard dolarjev (današnji bilijon evrov). V naslednjih dveh letih je ameriško gospodarstvo izgubilo okrog 10 bilijonov današnjih dolarjev (okrog 8,5 bilijona evrov). Posledice so se pokazale tudi v Evropi, ki ni dobivala svežih sredstev za še trajajočo povojno obnovo gospodarstva. Svetovna gospodarska kriza je največji krivec za drugo svetovno vojno.