Nenavadna duhovniška praksa je bila najbolj razširjena na severnem delu Japonske, še posebej v prefekturi Yamagato. Sokushinbutsu naj bi imel korenine v kitajskem tantričnem obredu, v deželo vzhajajočega sonca pa naj bi ga prinesel ustanovitelj budistične veje Shingon.
Stradanje do konca
Bistvo budističnega obreda je bilo ultimativno zavračanje in izčrpavanje svojega lastnega telesa. Pravila, ki so zelo stroga, so zahtevala večletno fizično mučenje v obliki stradanja, ki ga je moral izvajati duhovnik. V prvi fazi očiščenja je moral jesti zgolj semena in oreščke, poleg tega pa je večkrat dnevno izvajal naporne fizične vaje, pri katerih je moral izgubiti kar največ maščobe. Prva stopnja očiščenja oziroma stradanja je trajala 1000 dni.
Bistvo budističnega obreda je bilo ultimativno zavračanje in izčrpavanje svojega lastnega telesa. Pravila, ki so zelo stroga, so zahtevala večletno fizično mučenje v obliki stradanja, ki ga je moral izvajati duhovnik. V prvi fazi očiščenja je moral jesti zgolj semena in oreščke, poleg tega pa je večkrat dnevno izvajal naporne fizične vaje, pri katerih je moral izgubiti kar največ maščobe. Prva stopnja očiščenja oziroma stradanja je trajala 1000 dni.
Druga stopnja Sokushinbutsu procesa morajo menihi jesti le lubje in korenine borovcev, hkrati morajo uživati strupeni čaj iz soka drevesa uruši. Čaj povzroča hude trebušne krče, slabost in bruhanje. Cilj tovrstnega čiščenja je izguba telesnih tekočin, druga stopnja pa prav tako traja 1000 dni.
Živ zakopan v kamnito grobnico
V tretji in hkrati finalni fazi se mora duhovnik živ zapreti v majhno, kamnito grobnico, v kateri je tako malo prostora, da ne omogoča gibanja, duhovnik pa mora hkrati zavzeti pozicijo lotusovega cveta. Grob nato zaprejo, duhovniku pa namestijo drobceno cevko, skozi katero diha. To je do konca njegovih dni tudi edina in poslednja povezava z zunanjim svetom. V živem grobu mu je družbo delal zgolj majhen zvonec, s katerim je vsak dan enkrat pozvonil in s tem zunanji svet opozoril, da je še vedno pri življenju. Ko je nekega dne zvonec prenehal zvoniti, je bilo jasno, da je duhovnik svoje poslanstvo samo-mumifikacije zaključil. Takrat so odstranili zračno cevko in grobnico nepredušno zapečatili. Njegovo poslanstvo je bilo zaključeno.
V tretji in hkrati finalni fazi se mora duhovnik živ zapreti v majhno, kamnito grobnico, v kateri je tako malo prostora, da ne omogoča gibanja, duhovnik pa mora hkrati zavzeti pozicijo lotusovega cveta. Grob nato zaprejo, duhovniku pa namestijo drobceno cevko, skozi katero diha. To je do konca njegovih dni tudi edina in poslednja povezava z zunanjim svetom. V živem grobu mu je družbo delal zgolj majhen zvonec, s katerim je vsak dan enkrat pozvonil in s tem zunanji svet opozoril, da je še vedno pri življenju. Ko je nekega dne zvonec prenehal zvoniti, je bilo jasno, da je duhovnik svoje poslanstvo samo-mumifikacije zaključil. Takrat so odstranili zračno cevko in grobnico nepredušno zapečatili. Njegovo poslanstvo je bilo zaključeno.
Nenavadno odrekanje in mučenje se je tujcem in nepoznavalcem obreda skozi zgodovino zdelo predvsem nesmiselno in kruto. V resnici so bili mumificirani duhovniki zelo cenjeni in so dosegli visoko stopnjo vzvišenosti, ki je bila enakovredna samemu Budi. Mumificirana trupla so čez čas razposlali v različne templje Shingon na severnem delu Japonske. To je bila zanje največja nagrada, za katero so garali za časa življenja in jo dobili po smrti.
Kljub prepovedi ponekod obred izvajajo še danes
Obred so izvajali vse do poznega 18. stoletja, ko so ga z zakonom prepovedali, mučnemu odpovedovanju in trpinčenju pa se je vse do prepovedi podvrglo več sto duhovnikov, a mnogim od njih ni uspelo. Različni viri poročajo, da je bilo pozneje na Japonskem odkritih od 16 do 24 Sokushinbutsu mumij. Čeprav še danes velja prepoved tovrstnega mumificiranja, so prav julija leta 2010 v središču Tokia odkrili duhovnika, ki je izvajal ta, že skoraj pozabljeni obred.
Kljub prepovedi ponekod obred izvajajo še danes
Obred so izvajali vse do poznega 18. stoletja, ko so ga z zakonom prepovedali, mučnemu odpovedovanju in trpinčenju pa se je vse do prepovedi podvrglo več sto duhovnikov, a mnogim od njih ni uspelo. Različni viri poročajo, da je bilo pozneje na Japonskem odkritih od 16 do 24 Sokushinbutsu mumij. Čeprav še danes velja prepoved tovrstnega mumificiranja, so prav julija leta 2010 v središču Tokia odkrili duhovnika, ki je izvajal ta, že skoraj pozabljeni obred.
KOMENTARJI (7)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV