Manj znane bojevnice in bojevniki

Nekateri bojevniki in bojevnice so sicer manj znani kot drugi, a to ne pomeni, da njihova dejanja niso bila izjemna.

Chandragupta Maurya (340–298 pr. n. št.)
Chandragupta se je rodil v Biharju, v vzhodni Indiji. Bil je revna sirota, ki pa se je dvignil iz slumov, kjer je živel in ustvaril Maurijski imperij. Imel je vojsko, ki je vsebovala 9.000 bojnih slonov in 36.000 vojakov. A še eno dejstvo ga naredi za nekaj posebnega. Imel je osebno stražo, ki jo je sestavljalo 500 grških in indijskih bojevnic. Da je prišel na oblast, je sam napadel palačo Nandskega imperija. Sicer so ga ujeli, a je zbežal in nato ustvaril že prej omenjeni Maurijski imperij, kjer je živelo 50 milijonov ljudi.

Surena (84–52 pr. n. št.)
Družina Surena je več generacij varovala kralje Parthie (nahajala se je v današnjem Iranu), a v zgodovino se je bolj ali manj zapisal le general Surena. Veljal je za najlepšega, najmočnejšega in najbolj smrtonosnega Zemljana v tistem času. Imel je ogromen harem, ki ga je spremljal povsod, za prevoz konkubin ter njihovih stvari pa so potrebovali preko 200 vozov.
Veliko napako je storil slavni rimski general Crassus, ko je poskušal pokoriti Parthio. Surena je tako rekoč osramotil rimsko vojsko in jo, ker se niso hoteli predati, bolj ali manj uničil. Osebno je obglavil Crassusa, nato pa so v truplo ulili stopljeno zlato. Kmalu po bitki z Rimljani ga je dal kralj Parthie Orodes II. usmrtiti, ker se je bal njegove moči.

Karel Martel (688–741)
Karel je bil znan tudi kot Karel Kladivo. Zaustavil je islamsko invazijo v Evropo in velja za očeta srednjega veka, postavil pa je tudi temelje Karolinškega imperija. Bil je dedek bolj znanega Karla Velikega. Izgubil je samo eno bitko, a kar je bolj pomembno, premagal je vojsko Umajada Caliphata in tako preprečil islamsko invazijo. Znan je tudi zaradi tega, ker je zavrnil papeževo priznanje za rešitev Evrope, saj si ni želel pripisovati zaslug.

Ulf (11. stoletje)
Ulf (volk) je bil brutalen irski bojevnik, brat kralja Briana Bora. Sovražil je Vikinge, ker so umorili njegovo mater, ko je bil še deček in tako si je svoje ime ustvaril s tem, da je drobil njihove glave z bojno sekiro. Leta 1014 so se nekateri velikaši na Irskem uprli tudi s pomočjo Vikingov in v slavni bitki pri Clontarfu je Ulf pokazal, kaj zna. Praktično sam je premagal vikinške upornike in okrutno maščeval svojega brata Briana, ki ga je ubil viking Bróðir. Po legendi naj bi Ulf odprl Bróðirjev trebuh in iztrgal njegovo črevesje, ko je bil ta še živ.

Harald Hardrada (1015–1066)
Harald je bil najmlajši od treh sinov kralja Olafa Norveškega. Pri petnajstih letih se je pridružil takrat najbolj zloglasnim plačancem (bizantinski predhodnici), ki so se jih v tistih časih bali vsi. Pozneje se je pridružil različnim enotam in se boril v mnogih bitkah v Evropi, na Bližnjem vzhodu … Sčasoma je postal kralj Norveške, a s tem ni bil zadovoljen. Več let je poskušal pokoriti Dansko, nato pa je želel osvojiti Anglijo. In tako kot mnoge druge je tudi Haralda to stalo življenja. Harald je bil zadnji veliki vikinški osvajalec in njegova smrt pri stamfordskem mostu je pomenila konec vikinških osvajanj.

Tomoe Gozen (1157–1247)
Tomoe je bila samurajska bojevnica. Zgodovinski viri jo opisujejo kot izjemno lepo žensko z belo kožo, dolgimi lasmi in postavo, po kateri so hrepeneli vsi moški. Bila je izjemna lokostrelka in mečevalka, ki se ni bala nikogar. V bitko je navadno odšla v prvi vrsti in si pridobila več zaslug kot kateri koli samuraj pod okriljem generala in ljubimca Minamoto no Yoshinaka. Po njegovi smrti je postala nuna.

Miyamoto Musashi (1584–1645)
Bolje poznan kot Shinmen Takezō, Miyamoto Bennosuke ali Niten Dōraku je bil eden najbolj slavnih samurajev, ki ni v svojem življenju izgubil nobenega dvoboja. Je ustanovitelj mečevalnega sloga Hyōhō Niten Ichi-ryū in avtor knjige z naslovom Knjiga petih prstanov, v kateri razlaga mečevalne tehnike, strategije in filozofijo, ki jo mnogi preučujejo še danes. Miyamoto je dobil svoj prvi dvoboj, ko je bil star komaj 13 let, in se nato izoblikoval v vrhunskega mečevalca. Pozneje je najraje uporabljal bokken, leseni meč, da svojih nasprotnikov ni ubijal, čeprav so nekateri zaradi silnih udarcev vseeno umrli. Miyamoto je bil tako odličen bojevnik, da mu je bilo vseeno, če je nasprotnik v dvoboju uporabljal pravi meč, on pa lesenega. Umrl je v 62. letu starosti, po vsej verjetnosti zaradi raka, in to je bila edina bitka, ki jo je izgubil.

Agustina iz Aragona (1786–1857)
Agustina je bila znan tudi kot španska 'Ivana Orleanska'. Med špansko vojno za neodvisnost je Agustina vojakom, ki so branili mesto Zaragosa, odnesla košaro z jabolki. Španci so bili že na pol poraženi in so začeli bežati. Takrat pa je Agustina začela sama streljati s topovi po Francozih. Ko so to videli španski vojaki, so se vrnili ter ubranili mesto. Nekaj tednov pozneje je Zaragosa padla in Agustino so ujeli. Vendar ji je uspelo zbežati in organizirati gverilske enote, ki so nenehno napadali Francoze. Leta 1813 je vodila del vojske v bitki pri Vitorii, kjer so Španci zmagali in Francozi so se umaknili iz Španije. Pozneje se je poročila z zdravnikom in živela bolj umirjeno življenje.

Jack Churchill (1906–1996)
'Nori Jack' je bil angleški vojak v drugi svetovni vojni, ki se je boril z lokom in posebnim starinskim škotskim mečem. Poleg tega je v boj vedno nosil svoje dude in velja za edinega vojaka, ki je v drugi svetovni vojni ubil nasprotnika s puščico. Najbolj znamenito dejanje je bilo, ko je vodil skupino angleških komandosov preko sovražnih linij in zavzel pomembno strateško točko. Med napadom je igral pesem 'Will Ye No Come Back Again?', iz misije pa je edini prišel živ. Očitno je živel za vojno, saj je po njenem koncu dejal: „Če ne bi bilo teh prekletih 'jenkijev', bi se lahko borili še vsaj deset let.“

Bhanbhagta Gurung (1921–2008)
Gurung je bil navaden vojak iz Nepala, ki je za svoja dejanja med drugo svetovno vojno dobil železni križec. O njem so londonski časopisi napisali naslednje: Petega marca 1945 so se Gurung in njegovi možje približali mestu blizu Tamanduja v Burmi (današnji Mjanmar), ko jih je s streli 'zasul' sovražni ostrostrelec. Gurungu, ki ni mogel streljati leže, je nenadoma vstal in popolnoma izpostavljen ustrelil sovražnega ostrostrelca. A s tem se njegova junaštva tistega dne še niso končala.
Le malo naprej je namreč njegova enota ponovno padla v zasedo. Gurung ni čakal na ukaze, temveč je sam napadel strelsko zaklonišče. Z granato je ubil dva japonska vojaka v zaklonišču, nato pa z bajonetom ubil vojake v sosednjem strelskem zavetišču. Z granatami in bajonetom je napadel in zavzel še dve zaklonišči in se s tem zadnjim napadom popolnoma odkril strojnici, ki je bila postavljena nekoliko severneje. Še petič je šel sam v napad in pod nenehnim streljanjem skočil na streho bunkerja in vanj vrgel dve dimni bombi. Ubil je dva japonska vojaka, ki sta zbežala iz bunkerja s svojim nožem, imenovanem kukri, nato pa je vdrl v bunker in ubil še preostale vojake v njem.