Italijanski psihologi so iznašli način, kako lahko stanje zavedanja spremenimo tudi brez uporabe halucinogenih substanc, potem ko so 20 prostovoljcev prosili, da drug  drugemu neprekinjeno strmijo v oči 10 minut.

Ne le, da je povsem preprosta naloga privedla do izventelesnih izkušenj prostovoljcev, mnogim je povzročila halucinacije, v katerih so videli pošasti, sorodnike in svoje obraze na telesu drugih.

V eksperimentu, ki ga je vodil Giovanni Caputo z univerze Urbino, so 15 odraslih žensk in pet moških v parih posedli v zatemnjenem prostoru en meter narazen. V prostoru je bilo toliko svetlo, da so prostovoljci zaznali obrazne poteze partnerja, ne pa tudi registrirali celotnega barvnega spektra. Nekaj več kot 20 prostovoljcev je medtem v parih sedelo v zatemnjenem prostoru, a si niso strmeli v oči, pač pa gledali v prazen zid.

Raziskovalci prostovoljcem niso razkrili bistva eksperimenta, le da gre za ''meditativno izkušnjo z odprtimi očmi''. Po 10 minutah so jih prosili, da izpolnijo vprašalnik o izkustvu med eksperimentom. V prvem so se osredotočili na mogoče disociativne simptome – disociacija je v psihiatriji izraz za psihična stanja, ko se človek ne počuti kot del okolice – v drugem pa na kaj so zaznali na partnerjevem oz. lastnem obrazu.

Izkazalo se je, da ima lahko strmenje v oči na človeka podobne učinke kot zloraba drog in alkohola. ''Sodelujoči v skupini, v kateri so prostovoljci drug drugemu strmeli v oči, so poročali o zanimivi izkušnji, kakršne še niso imeli,'' je v reviji Britanskega društva psihologov (BPS) Research Digest zapisal Christian Jarrett. Ti so v vseh kazalcih ''zasenčili'' kontrolno skupino, ki je gledala v prazno steno, kar nakazuje, da ima dolgotrajno strmenje v oči močan vpliv tako na duševno stanje, kot na vidno zaznavo.

Prostovoljci, ki so strmeli drugemu v oči, so poročali o zmanjšani intenzivnosti barv, o zvokih, ki so postajali glasnejši ali bolj tihi, o tem, da so odplavali z mislimi daleč proč in da se jim je čas vlekel ''kot črevo''. 90 odstotkov jih je poročalo o deformiranih obrazih partnerja, 75 odstotkov jih je videlo pošast, 50, da so nasproti videli svoj obraz, 15 odstotkov pa, da so videli obraz sorodnika.

Rezultati so podobni tistim, do katerih se je Caputo dokopal že leta 2010, ko je 50 prostovoljcev prosil, da si s pomočjo ogledala 10 minut strmijo v oči. Ti so že po malce več kot minut poročali o nenavadnih obraznih iluzijah – o deformiranem lastnem obrazu, obrazu živih oz. pokojnih staršev, arhretipičnem obrazu kot je obraz starke, otroka in prednika ipd. ''Vseh 50 je poročalo o občutkih 'drugačnosti', ko so se soočili z obrazom, ki se je naenkrat zdel neprepoznaven. Nekatere so zajela močna čustva.''

Zakaj pride do tovrstnih učinkov? Gre za nevronsko prilagoditev, ki upočasni delovanje živčnih celic oz. se te prenehajo odzivati na nespremenljivo stimulacijo. To se sicer zgodi vsakič, ko v neko stvar strmimo dlje časa – naša zaznava bledi vse dokler ne pomežiknemo, vse dokler se prizor ne zamenja ali je dejanje prekinjeno zaradi hitrih in mikroskopskih podzavestnih gibov oči imenovanih mikrosakade, ki jih naše oči nenehno izvajajo.