Zakleti otok: moški odidejo in se nikoli več ne vrnejo

Na otoku Providencia, ki so ga leta 1629 kolonizirali Britanci, kot bazo pa so ga svoj čas uporabljali tudi britanski gusarji, vključno s kapitanom Henryjem Morganom, se nikomur ne mudi. Nihče ni videti, kot da bi bil pod stresom, ker se tukaj nihče nikoli ne neha smejati. Pa vendar med domačini vlada tiha, nenavadna napetost.

Otok je del Kolumbije, čeprav se nahaja v bližini Nikaragve, jezik, ki ga govorijo domačini, pa zveni kot močno popačena angleščina. Otočani, katerih število se giblje med 5 in 6 tisoč, že več let trdijo, da pripadajo Karibom, ne Kolumbiji, tudi zato, ker so bili dolgo časa varni pred nasilnimi kolumbijskimi tihotapci drog. Na tem otoku sicer še danes ne boste videli orožja ali doživeli streljanja, tu ni varnostnikov niti tipičnih narko botrov, ker se tukaj težava skriva pod površjem. A zato ni nič manj resna.

Kam izginjajo moški?

»Izgubljamo moške,« je pred časom ameriškim medijem dejala ena izmed domačink, ki je želela ostati anonimna. »Glede na moje raziskave, je najmanj 800 moških tega otoka zaprtih v različnih zaporih v tujini ali pa so preprosto izginili.« To pomeni, da je, če gre verjeti njenemu raziskovanju, izginil vsak četrti otočan, kar je vsekakor zaskrbljujoč podatek. Nekateri pravijo, da otok Providencia pač ni mogel za vedno ostati imun na kolumbijske težave. Pred nekaj leti so tihotapci drog odkrili, da so otočani izvrstni mornarji in da imajo neprecenljivo znanje o okoliških vodah, ki so ga podedovali od svojih prednikov.

»Prebivalci otoka Providencia so zadnji člen verige trgovine z drogami,« pravi izkušeni novinar Amparo Ponton, ki je na otoku živel 25 let. »Otočani ocean poznajo bolje kot kdor koli drug na svetu, zato jih tihotapci uporabljajo kot kapitane na narko gliserjih.« Če uspešno dostavijo drogo do želene destinacije, ki je lahko kjer koli od Hondurasa do Floride, so za svoje delo dobro plačani – dobivajo več tisoč ameriških dolarjev za en transport. Če jih pri delu ujamejo organi pregona, končajo v zaporu.

Zadeve postanejo neugodne, ko čolne, polne droge, začne preganjati obalna straža. V tem primeru posadka drogo pomeče v morje, nato pa mora svoje dejanje upravičevati pred kralji droge. Po tem nikoli več ne morejo zavrniti nikakršnega posla, ki se zahteva od njih, pa naj bo še tako nečeden.

Končajo v zaporu ali enostavno izginejo

»Moj sin je končal v zaporu v zvezni državi Mississippi v Združenih državah Amerike,« pravi ena izmed mater. »Odslužil je že eno šestletno kazen. A se je ponovno začel ukvarjati s tihotapljenjem droge in ameriške oblasti so ga ponovno ujele. Mislim, da se je na slaba pota vrnil zato, ker enostavno ni našel nobenega drugega dela ... Večina družin na otoku zaradi pomanjkanja delovnih mest na tak ali drugačen način konča v istem breznu. Samo nemo lahko gledamo, kako izgubljamo naše fante.« Eden izmed načinov pridobivanja novih delovnih mest bi bil lahko razvoj turizma, a se temu Providencia za razliko od svojih sosed namerno izogiba.

A pomanjkanje možnosti za delo naj bi bilo glede na poročila raziskovalcev samo del problema.  »Tukaj je govora tudi o veliko mladostniškega adrenalina,« pravi ena izmed mater in dodaja, da mladi pogosto govorijo »Imam tri možnosti – zadeti, propasti ali dobiti.« Z drugimi besedami, uspešno dostaviti pošiljko, biti aretiran ali ubit. »Izgubili smo že 10 odstotkov moje generacije,« pravi 26-letni ribič Loreno Bent. »Tukaj živijo otroci, ki ne poznajo svojih očetov, ker so ti izginili na odprtem morju, ko so bili še dojenčki. Matere jokajo, ker so njihovi sinovi odšli in se nikoli niso vrnili. Nihče ne ve, kje so. Lahko so v katerem koli zaporu na svetu. Mi enostavno ne vemo.«

Edini način, kako preživeti družino

Loreno vsekakor ostro kritizira vse, ki se ukvarjajo s tihotapljenjem droge, a po drugi strani poudarja, da je to praktično edina možnost preživljanja družine. »Plovba po morju je naše gospodarstvo, ni pomembno ali je zakonita ali ne,« pravi. »Za mnoge izmed nas je to edini način preživetja. Mi na to ne gledamo kot na nekaj nezakonitega. Ljudje pravijo, da je to lahko zaslužen denar, a temu ni tako. Če se zjutraj zbudite z zavedanjem, da je vaše življenje v nevarnosti, potem to ne more biti lahek denar.«

Ko staršema izgine sin, velikokrat ne vesta, kam je odšel in ali se bo vrnil. Številne je preveč sram, da bi izginotje prijavili oblastem, saj ne vedo, v kakšno vrsto poslov se je zapletel njihov otrok in se želijo izogniti temu, da bi jih javnost ožigosala za zločince. A to ne pomeni, da se odsotnost potomca ne pozna, ne čuti v globini njihovih duš. »Obstajajo družine,« trdi Ponton, »v katerih so izginili pradedek, dedek, oče in sin.« Jasno je eno: kolumbijski posli s tihotapljenjem drog so povod in razlog za številne tragične zgodbe na otoku Providencia.