Življenje na Baliju: Problemi, o katerih se ne govori

Bali je za mnoge sinonim za raj – bujne džungle, vulkanski vrhovi in neskončne peščene plaže privabijo milijone turistov. Leta 2024 je otok zabeležil kar 16,4 milijona prihodov, čeprav na njem živi le približno 4,2 milijona prebivalcev. Toda za izseljence je vsakdan na Otoku bogov pogosto daleč od idiličnih razglednic.

Kot je za Daily Record opisala nekdanja prebivalka Ainura Kalau, življenje na Baliju prinaša vrsto izzivov – od birokracije in zdravstvenih težav do onesnaženja, visokih stroškov in občutka osamljenosti.

Kalau je opozorila na izčrpavajoč vizumski režim. Večina tujcev pride s turističnimi vizumi, ki jih je treba podaljševati vsak mesec ali dva. "Ta negotovost te razjeda. Težko se je zavezati čemur koli dolgoročnemu, ko je tvoj pravni status vedno začasen," pravi.

Manjše zdravstvene težave se rešijo lokalno, resnejše pa pogosto zahtevajo evakuacijo v Singapur ali Bangkok. Zavarovanje, ki krije takšne primere, je izjemno drago, zato se mu mnogi mlajši izseljenci izogibajo.

Čeprav je Bali znan po naravnih lepotah, so okoljske razmere zaskrbljujoče. "Otok ima resen problem s smeti – vidite jih ob cestah, v rekah, morje pa jih v deževnem obdobju nanese na številne plaže," opozarja Kalau.

Pogosto sežiganje smeti povzroča goste oblake dima, kar vpliva na zdravje prebivalcev. Njen mož je trpel za kroničnim sinusitisom, sama pa je razvila vztrajen kašelj.

Canggu, Seminyak in Ubud so postali središča digitalnih nomadov. "Kavarne so polne tujcev, ki naročajo avokadov toast in posebno kavo, mnogi pa se ne naučijo niti besede indonezijščine," pravi Kalau.

Razlika v dohodkih je ogromna – mesečna najemnina za luksuzno vilo je pogosto enaka šestmesečnim stroškom lokalne družine.

Za nomade je stabilna infrastruktura ključna, a na Baliju pogosto odpove. Elektrika redno izpada, internet je nezanesljiv, vile pa imajo težave s plesnijo, poplavami in slabim pritiskom vode.

Čeprav ima Bali sloves poceni destinacije, izseljenci pogosto plačujejo več – za zahodno hrano, coworking prostore in kakovostno zavarovanje. "Ko smo upoštevali vizume, zdravstveno zavarovanje, povratne lete in višje cene, so se naši prihranki hitro topili," priznava Kalau.

Največji izziv pa je bil čustveni. "Nisem bila turistka, a tudi prava prebivalka nisem bila, pravi. Zamudila je pomembne družinske trenutke, poroke in srečanja. Osamljenost ni imela zveze s številom ljudi okoli mene. Pogrešala sem korenine, skupnost, ki bi ji prispevala več kot le turistične dolarje."

Vir: Daily Record