Mislite, da veste, kako preživeti v divjini? Teh 7 mitov je lahko nevarnih

Eden najbolj znanih mitov o preživetju pravi, da lahko človek brez vode pije svoj urin. Ideja se je skozi leta pojavljala v filmih, televizijskih oddajah in zgodbah o ljudeh, ki so preživeli skrajne razmere. Toda to ni strategija, na katero bi se bilo pametno zanašati.

Urin vsebuje odpadne snovi in raztopljene snovi, katerih koncentracija se spreminja tudi glede na stopnjo hidracije. Ko je človek že močno dehidriran, je urin praviloma bolj koncentriran. Strokovnjaki iz Outdoor Life zato opozarjajo, da ponovno uživanje urina v takšnem stanju ni smiselna metoda hidracije.

To sicer ne pomeni, da ni nikoli prišlo do skrajnih primerov, ko so ljudje v obupu zaužili urin. Takšni primeri obstajajo. Toda posamezen primer preživetja še ni dokaz, da je določena praksa varna ali učinkovita.

Pri preživetju je pomembna razlika med tem, kar je nekdo naredil v skrajni sili, in tem, kar strokovnjaki priporočajo kot varen postopek.

Če se znajdete v zasneženi pokrajini brez vode, se zdi rešitev očitna: sneg daste v usta in ga pojeste. V resnici je položaj nekoliko bolj zapleten.

Na to opozarjajo tudi strokovnjaki za medicino v naravi z University of Utah Health. Sneg vsebuje veliko zraka, zato je treba za določeno količino vode zaužiti precej več snega. Poleg tega mora telo zaužiti sneg najprej segreti in stopiti, kar porablja energijo.

Pri človeku, ki je že izčrpan in podhlajen, je to lahko pomemben problem. Neposredno uživanje večjih količin snega lahko dodatno znižuje telesno temperaturo, zato je veliko bolj smiselno sneg najprej stopiti in nato vodo ustrezno obdelati.

Pomembna je tudi kakovost snega. Kot pojasnjuje Cleveland Clinic, sneg med nastajanjem in padanjem iz ozračja pobira različne delce, onesnažen sneg ob cestah ali na območjih, kjer so ljudje in vozila, pa je še posebej neprimeren za uživanje.

Zato pravilo ni preprosto: snega nikoli ne jej. Pravilneje je: v sili ga je bolje stopiti, kot ga uživati v velikih količinah neposredno.

Ta nasvet je eden najbolj prepoznavnih: če se izgubite v gozdu, poglejte mah na drevesih, saj naj bi rasel predvsem na severni strani.

Zveni uporabno, vendar je kot način orientacije nezanesljiv. Rast mahu je odvisna od številnih dejavnikov, med drugim od vlage, sence, vetra, drevesne vrste in lokalnih razmer. Zato njegova lega na posameznem drevesu ne more zanesljivo pokazati smeri severa.

Tudi gradiva o preživetju, ki jih uporabljajo letalske in reševalne organizacije, ta nasvet uvrščajo med pogoste mite. EAA med drugim opozarja, da mah ne raste preprosto po pravilu na severni strani dreves.

Če se odpravite v naravo, je zato precej boljša naložba kakovosten zemljevid, kompas in znanje njihove uporabe. National Park Service med osnovno opremo za potovanja v naravi izrecno uvršča zemljevid, kompas oziroma navigacijski sistem in poudarja, da morate vedeti, kako jih uporabljati.

Filmski prizor je dobro znan: nekdo utrpi ugriz kače, druga oseba pa takoj zareže rano in poskuša izsesati strup.

Tega ne počnite.

Sodobna prva pomoč pri kačjem ugrizu takšnega postopka ne priporoča. NHS svetuje, da prizadeti del telesa čim bolj mirujemo, odstranimo nakit in tesna oblačila, ki bi lahko postala problem zaradi otekanja, ter čim prej poiščemo zdravniško pomoč. Rane ne smemo rezati in strupa ne smemo poskušati izsesati.

Podobno svetuje tudi Mayo Clinic, ki opozarja pred rezanjem ugriza, izsesavanjem strupa, uporabo podveze in hlajenjem z ledom.

Če je torej prišlo do ugriza, je pomembneje ostati miren in omejiti gibanje kot pa izvajati dramatičen postopek, ki smo ga videli na zaslonu.

Eden nevarnejših impulzov po izgubi orientacije je misel: Moram samo naprej, pa bom že našel pot.

V resničnem svetu se lahko položaj hitro zaplete. Človek, ki je utrujen, prestrašen ali dehidriran, lahko začne sprejemati vse slabše odločitve. Napačna smer lahko pomeni več ur hoje, padec na zahtevnem terenu ali še večjo oddaljenost od načrtovane poti.

Mountain Rescue England and Wales svetuje, naj človek po klicu na pomoč ostane na varnem mestu in se ne premika po nepotrebnem. Tudi International Commission for Alpine Rescue pri svojih priporočilih poudarja, da naj oseba, ki čaka na reševalce, ostane na mestu, če ji ni naročeno drugače.

Podobno svetuje Alpenverein: če se na zahtevnem terenu izgubite ali ugotovite, da je nekaj narobe, se ustavite, umirite in ponovno ocenite položaj. Če ne morete varno ne naprej ne nazaj, je lahko najboljša odločitev, da ostanete na mestu in pokličete pomoč.

To seveda ni absolutno pravilo. Če vam neposredno grozi plaz, požar, padajoče kamenje ali druga življenjska nevarnost, je treba nevarno območje zapustiti. Bistvo je, da brezglavo premikanje ni samodejno najboljša rešitev.

V filmih je ogenj pogosto predstavljen kot prva in najpomembnejša naloga preživelega. V resničnih razmerah pa ogenj sam po sebi ne reši težave.

Če vas v naravi ujame mraz, veter ali dež, je zaščita pred vremenskimi vplivi ključna. National Park Service med osnovno opremo za izredne razmere uvršča tudi zasilno zavetje, saj lahko šotor, ponjava ali termoizolacijska folija človeka zaščitijo pred vplivi okolja.

Velik ogenj lahko sicer daje toploto, svetlobo in omogoča pripravo hrane, vendar zahteva gorivo, čas in določeno znanje. Poleg tega lahko predstavlja nevarnost požara. Gradiva o preživetju opozarjajo tudi na nevarnost kurjenja ognja v jamah, kjer lahko toplota povzroči poškodbe oziroma lomljenje kamenja.

Zato je pametneje razmišljati v pravilnem vrstnem redu: najprej zaščita pred okoljem, nato voda, orientacija, signalizacija in šele nato druge potrebe, odvisno od okoliščin.

Ko človek razmišlja o preživetju, pogosto najprej pomisli na hrano. V resnični izredni situaciji pa je lahko veliko pomembnejše, da ostanete hidrirani, topli in zaščiteni.

National Park Service med osnovnimi elementi priprave na pot v naravo izpostavlja vodo, zavetje, dodatna oblačila, navigacijo, prvo pomoč, svetilko, ogenj, orodje in dodatno hrano. Vrstni red pomembnosti seveda ni enak v vsaki situaciji, vendar dobro kaže, zakaj preživetje ni tekmovanje v iskanju divjih rastlin ali lovljenju živali.

Še posebej nevarno je uživanje neznanih rastlin in gob. Dejstvo, da določeno rastlino jedo živali, ni dokaz, da je varna tudi za človeka. Napačna določitev lahko povzroči zastrupitev, zaradi katere boste v nujni situaciji še težje poskrbeli zase.

Najbolj uporabne veščine preživetja niso nujno spektakularne. National Park Service priporoča, da pred odhodom nekomu zaupate načrt poti, s seboj vzamete ustrezno opremo ter poznate teren in vremenske razmere.

Pomembno je tudi, da opremo znate uporabljati. Kompas v nahrbtniku vam ne pomaga veliko, če ne veste, kako z njim določiti smer. Enako velja za filtrirni sistem za vodo, svetilko, prvo pomoč ali napravo za komunikacijo.

Tudi Mountain Rescue England and Wales poudarja pomen primerne obutve, dodatnih oblačil, hrane, pijače, zemljevida in kompasa. Njihovo opozorilo je preprosto: ne čakajte, da se znajdete v težavah, preden začnete razmišljati o varnosti.

Preživetje v naravi zato ni zbirka skrivnih trikov, ki jih je mogoče osvojiti z nekaj videoposnetki. Največ štejejo priprava, poznavanje osnov, sposobnost mirnega odločanja in pravočasno iskanje pomoči. Če se znajdete v resnični nevarnosti, je bolje uporabiti preverjene postopke kot pa preizkušati nasvet, ki ste ga nekoč videli v filmu.

Viri: Outdoor Life, University of Utah Health, Cleveland Clinic, EAA, National Park Service, NHS, Mayo Clinic, Mountain Rescue England and Wales, International Commission for Alpine Rescue, Alpenverein