Srhljivo in groteskno: 10 strašljivih krajev na svetu

Bolnišnica Beelitz-Heilstatten, Nemčija

Stare, zapuščene stavbe so vedno povezane z občutki nelagodja, sploh, ko gre za sanatorije, bolnišnice in zapore. Med letoma 1898 in 1930 je kompleks Beelitz-Heilstatten, ki ga najdemo le 50 minut vožnje južno od Berlina, služil kot sanatorij za tuberkulozne bolnike. V njem so med 1. svetovno vojno zdravili tudi žrtve bojnega (gorčičnega) plina in druge poškodovance, med katerimi je bil tudi zloglasni Adolf Hitler. Med 2. svetovno vojno je bolnišnica postala glavni center za zdravljenje nacističnih vojakov. V današnjem času se nekaj bolnišničnih oddelkov še uporablja kot nevrološki rehabilitacijski center, večji del kompleksa pa je zapuščen. Kirurški in psihiatrični oddelek so pustili propadati, zato ni nič čudnega, da je vse skupaj videti kot filmska kulisa grozljivk.

Pripyat, Ukrajina

Tudi priljubljena serija, ki prikazuje tragične dogodke ukrajinskega mesta Pripyat iz leta 1986, je razlog, da postaja kraj med turisti vse bolj priljubljen. Mesto, zgrajeno leta 1970, je imelo v času jedrske katastrofe kar 50.000 prebivalcev, od evakuacije pa je postalo pravo mesto duhov. Vse, kar lahko vidimo, so ostanki življenja, ki so zamrznili v času. Stavbe, pohištvo, zabaviščni park, razpadajoče igrače, knjige, stare fotografije – vse je ostalo tam, kjer so jih zapustili nekdanji prebivalci. Največja znamenitost je danes prav Pripyatovo kolo iz zabaviščnega parka, ki je opomin na tragično zgodbo černobilske katastrofe. 

Kostnica Sedlec, Kutna Hora, Češka

Neverjetna kostnica Sedlec je majhna kapela pod Cerkvijo vseh svetnikov, ki slovi zlasti po makabrovem dekorju. Leta 1300 je opat samostana Sedlec prinesel iz Jeruzalema sveto zemljo in jo raztresel po bližnjem pokopališču. Po tem dejanju so si nenadoma vsi želeli biti pokopani prav tam, na svetih tleh. A težava je nastala, ko je začelo primanjkovati prostora za pokope, zato so bili primorani pričeti z izkopavanjem starejših trupel. V samostanu so se tako odločili, da bodo stare izkopane kosti vsaj dobro izkoristili. Lokalnemu rezbarju so zadali nalogo, da na vizualno impresiven način pripravi zbirko več kot 40.000 človeških posmrtnih ostankov. Kostne strukture danes obsegajo štiri stebre iz posmrtnih ostankov in viseče kostne umetnine, ki umetelno padajo s stropa. Najbolj osupljiv prikaz pa je masiven cerkveni lestenec, ki vključuje čisto vsako kost človeškega telesa.

Kristus v breznu, San Fruttuoso, Italija

Čeprav obstaja več ponaredkov, ki so jih postavili na morsko dno številnih oceanov, se izvirni kip nahaja v Sredozemskem morju ob obali San Fruttuoso. Ideja o 2,5 metra visokem kipu Jezusa pripada italijanskemu potapljaču Marcantu, ki je želel postaviti nekakšen spomenik prijatelju potapljaču Gonzatteju, ki je umrl med potapljanjem. Tako se je rodil Kristus v breznu, ki je po oceni mnogih precej strašljiv. Leta 2003 so ga za potrebe restavriranja odstranili iz morja, mu zamenjali levo roko in ga vrnili nazaj. Strašljiv ali lep – vsekakor se ga splača obiskati, le da se boste morali za podvodni selfi z Jezusom potopiti 16 metrov globoko.

Kapucinske katakombe, Palermo, Italija

Pravijo, da od vseh katakomb na svetu, od Salzburga do Pariza, ni nobena tako zelo grozljiva kot Sicilijanske kapucinske katakombe. Prostor makabre je nastal v poznem 16. stoletju, ko so grobišče ob kapucinskem samostanu prepovedali. Sprva je bil ta podzemni prostor namenjen izključno vernim, a je kmalu postal nekakšen statusni simbol številnih prebivalcev. Zakaj? Govorilo naj bi se o procesu naravne mumifikacije, ki naj bi se odvijal pod zemljo. Rezultat tega so podzemne grobnice z 8000 posmrtnimi ostanki, razdeljeni v ločene hodnike – eni so namenjeni vernim, drugi moškim, otrokom, devicam … Oblečeni posmrtni ostanki so danes muzejski eksponat, ki si jih lahko ogledate, če ste ljubitelji grotesknih zgodovinskih atrakcij.

Otok lutk, Xochimilco, Mehika

Kljub zgodovini in statusu Unescove svetovne dediščine je Xochimilco znan predvsem po Isla de las Munecas oz. otoku lutk. Majhen otok je skrit med rečnimi kanali in slovi po več sto lutkah in njihovih okončinah, ki visijo z dreves ali so raztresene po travnatih površinah. Čeprav je na prvi pogled videti kot prizor iz grozljivk, je bil otok dejansko prebivališče zdaj že pokojnega moža Juliana Santa Barrera. Potem ko je v bližnjem rečnem kanalu našel truplo mrtve deklice, je Barrera zbral in razstavil igrače v upanju, da bodo odganjale zle duhove. Drzni turisti lahko najamejo čoln in poskušajo prepričati vodiča, naj jih zapelje vsaj v bližino tega srhljivega otoka.

Nagoro, Japonska

Nagoro je majhna japonska vas, znana po lutkah, ki v razmerju 10:1 presegajo število tamkajšnjih prebivalcev. Lutke so delo Tsukimi Ayano, ki je začela z izdelovanjem replik svojih sovaščanov, potem ko so se ti odselili ali umrli. Lutke so nameščene vsepovsod po vasi, najdemo jih ob jezeru, v šolskih učilnicah, na vaških klopeh, ob trgovinah … V Nagoru je trenutno okoli 350 lutk v naravni velikosti in vsega skupaj 27 prebivalcev, od katerih je najmlajši star 50 let. Mnogi se sprašujejo, ali bo prišel dan, ko bodo v vasi ostale le še lutke?

Cesta North Yungas, Bolivija

Cesta, ki vodi od kraja La Paz do kraja Corioca v Boliviji, je več kot zahrbtna, prislužila si je celo vzdevek ’cesta smrti’. 50-kilometrski odsek vodi skozi amazonski pragozd na višini 4500 metrov, da o širini ceste niti ne govorimo, saj ima enojen pas le 3,5 metra premera. Na cesti ni zaščitnih ograj ali pa so te v omejenem obsegu, dodatne težave dela tudi slaba vidljivost zaradi dežja in megle. V preteklosti so na cesti zabeležili od 200 do 300 smrtnih nesreč letno, zdaj pa je postala ciljna destinacija za avanturistične podvige gorskih kolesarjev.

Vrata v pekel, Derweze, Turkmenistan

Vrata v pekel, kot so domačini dali ime kraterju, ki enostavno noče prenehati goreti, se nahajajo sredi puščave Karakum v Turkmenistanu. Ko so sovjetski znanstveniki leta 1971 začeli z iskanjem nafte, so po spletu nesrečnih okoliščin predrli naravni rezervoar metana in sesuli vrtalno ploščad, kar je ustvarilo krater, poln plinov. Znanstveniki so se odločili, da bodo krater prižgali in s tem povzročili izgorevanje plinov. Ognjena luknja zdaj gori že več kot 40 let. Med turisti veljajo zloglasna ’vrata v pekel’ za zelo priljubljeno atrakcijo.

Kiparski vrt Veijo Ronkkonen, Parikkala, Finska

Veijo Ronkkonen je bil v času svojega življenja eden najbolj znanih sodobnih ljudskih umetnikov na Finskem, veljal pa je tudi za rahlo čudaškega, saj svojih del ni želel razstavljati na javnih krajih. Namesto tega je na svojem domačem dvorišču ustvaril zbirko skoraj 500 figur in tako oblikoval osebni kiparski vrt. Najbolj fascinantna je zagotovo skupina 200 kipov, razporejenih v različnih jogijskih položajih. Poznavalci domnevajo, da so vsi kipi avtoportreti. Ronkkonenova zbirka vsebuje tudi množico grozljivih kipov – od nun, ki se skrivajo za grmovjem, do moškega v plašču z dolgimi iztegnjenimi rokami. Nekatere figure imajo črne oči in zlobne nasmehe s pravimi, človeškimi zobmi.