Savdska Arabija od blizu: nakupovalni centri in sekanje rok

Pričakovanje (pa tudi strahospoštovanje) je bilo skorja tako veliko kot dva milijona kvadratnih kilometrov velika prostranstva države. Prvi vtis je bil podoben kot pred dvema desetletjema, ko sem prvič obiskal sosednje Združene arabske emirate: veliko začetkov megalomanskih gradenj in projektov, a še vedno precejšen kaos za bleščečimi zgradbami.

Tradicija se tukaj večinoma še uspešno upira vplivu sodobnih (zahodnih) trendov, tako da je alkohol - skupaj z bučnimi zabavami in odkritimi deli telesa (pri ramenih in kolenih načeloma velja tudi za moške) - povsem prepovedan, sekanje rok in glav skupaj s kamenjanjem žensk pa še vedno prisotno.

A po drugi strani so mesta polna nakupovalnih centrov ameriškega sloga, vključno s hitro prehrano, ženske imajo že dobro leto dni pravico voziti, potovati in spati v hotelu same. Veliko jih ima odkrit obraz in večinoma so visoko izobražene in v novi generaciji skušajo biti še kaj drugega kot le mame in žene. A pot do kakršnekoli emancipacije, pa tudi človekovih pravic in svobode, bo še dolga in ne prav lahka.

Narava je puščava saharskega tipa z večinoma kamnito puščo, na jugu je morje sipin največje peščene puščave na svetu, na severu pa gorat del, ki je najlepši v predelu Al Ule, velikanske oaze, obdane s skalnimi osamelci, kjer je pred tisočletji živela civilizacija Nabatejcev.

Kljub več kot tisoč kilometrom obale, morski turizem še ni razvit in vodni športi ostajajo velika neznanka. Prav nasproti egiptovskega Šarm El Šejka sicer načrtujejo več so milijard vreden megalomanski projekt futurističnega velemesta Neum, a se zdi, da je do tega še daleč. Turizem je sicer na nek način razvit, a povezan predvsem z več deset milijoni muslimanov, ki letno romajo v Meko, kamor "neverniki" seveda ne smejo.

Na vsakih nekaj sto (ali pa že blizu tisoč) kilometrov iz puščave kipijo milijonska velemesta, med katerimi prednjači prestolnica Riad, ki je iz naselja z dobrimi deset tisoč prebivalci v stoletju zrasel v že blizu desetmilijonsko mesto.

Modernizacija in tekmovalnost s sosedi se vedno kažeta tudi v višini stolpnic, tako da v Džedi gradijo kilometer visoko stolpnico, ki naj bi bila, ko (če) bo zgrajena, najvišja na svetu. Gospodarstvo seveda poganja nafta in delovna sila petih milijonov Egipčanov, Sudancev in Pakistancev.

A država ima velikansko porabo, vojna z Jemnom in domnevno financiranje skrajnih islamskih skupin pa ima tudi svojo ceno, tako da velikih presežnikov ni. Cestna infrastruktura tudi na skrajnih koncih velikanske države ni slaba, je pa nekoliko posebna zaradi sistema desnega vključevanja in polkrožnega obračanja namesto klasičnih križišč s semaforji ali krožišči.

Res pa je nadzor z radarji strahovit (in funkcionalen), vožnja lokalcev pa kot v vseh arabskih državah, kjer za volanom sedijo ponosni in velikokrat nepremišljeni vozniki, precej divje kaotična.