Več kot mesec dni preživel izgubljen na odprtem morju: pomagala mu je iznajdljivost

Kai Sato je sedmega junija odplul s Katalinskih otokov ob obali Kalifornije. Njegov cilj je bil prvi samostojni prehod čez Tihi ocean do Havajev. Potovanje je sprva potekalo brez večjih težav, nato pa se je približno dva tedna po izplutju vreme močno poslabšalo.

Po poročanju Hawaii News Now so močan veter in visoki valovi zlomili jambor njegove dvaintrideset čevljev dolge jadrnice. Sato je poskušal z motorjem obrniti proti obali, vendar mu je zmanjkalo goriva. Ostal je brez možnosti manevriranja in oceanski tokovi so ga začeli odnašati daleč od načrtovane poti.

Sato je pozneje priznal, da so bili prvi dnevi psihično najtežji. Več dni je preživel v popolnem obupu, saj ni imel nadzora nad smerjo plovbe. Kot je razkril v pogovoru za Hawaii News Now, je prvi teden skoraj neprestano jokal in razmišljal, ali se bo sploh še kdaj vrnil na kopno.

Izkušeni pomorščaki pogosto poudarjajo, da se pri dolgotrajnem preživetju na morju največja bitka odvija v glavi. Tudi v tem primeru se je pokazalo, da je ohranitev mirne presoje pogosto pomembnejša od same opreme na plovilu.

Ko je ostal brez zalog pitne vode, se je položaj še dodatno zapletel. Po navedbah Seafarers International Union je moral začeti iskati načine, kako pridobiti vsaj minimalne količine sladke vode.

Uporabil je preprost, vendar učinkovit način zbiranja kondenzirane vode. Vedra je napolnil z morsko vodo, jih prekril s plastičnimi vrečami in zbiral kapljice kondenzacije, ki so nastajale na notranji strani plastike. Vode ni bilo veliko, vendar mu je omogočila, da je preprečil najhujšo dehidracijo.

Za hrano so mu ostali ovseni kosmiči, občasno pa so na jadrnico "prileteli" tudi lignji in ribe, ki so postali njegov edini dodaten vir beljakovin. Zaradi pomanjkanja sladke vode je moral hrano pripravljati celo z morsko vodo, zaradi česar je njegovo zdravstveno stanje postopoma slabelo.

Po nekaj dneh obupa se je odločil ukrepati. Iz cevi iz umetne mase in vesel za kajak je izdelal zasilno konstrukcijo, s katero je ponovno razpel del jader. To ni pomenilo, da bi lahko normalno plul, mu je pa omogočilo počasno vračanje proti eni najbolj prometnih ladijskih poti med Kalifornijo in Havaji.

Takšne improvizacije niso neobičajne med izkušenimi jadralci. Na dolgih oceanskih prečenjih velja, da sposobnost popravil z materiali, ki so na voljo na plovilu, pogosto pomeni razliko med uspešnim povratkom in nesrečo.

Po več kot mesecu dni na odprtem morju je njegova poškodovana jadrnica znova dosegla območje, kjer plujejo trgovske ladje. Kot poroča britanski časnik The Guardian, je ena od ladij opazila njegovo jadrnico približno devetsto milj od Havajev.

Po podatkih Seafarers International Union je posadka ladje M/V George III izvedla zahtevno reševanje, ki je trajalo približno uro in pol. Šele po drugem poskusu so mu uspeli spustiti vrvno lestev, po kateri se je povzpel na varno.

Posadka mu je takoj zagotovila pitno vodo, hrano, suha oblačila in prostor za počitek. Sato je pozneje povedal, da ga je ob pogledu na reševalce preplavilo olajšanje in da dolgo časa ni mogel zadržati solz.

Čeprav je preživel eno najtežjih življenjskih preizkušenj, ga dogodek ni odvrnil od prihodnjih načrtov. Kot navajata Hawaii News Now in People, že razmišlja o novi plovbi proti Filipinom, vendar tokrat z večjo in bolje opremljeno jadrnico.

Takšne zgodbe opozarjajo, da odprto morje tudi v času sodobne navigacije ostaja nepredvidljivo. Izkušnje, dobra priprava in kakovostna oprema pomembno zmanjšajo tveganja, nikoli pa jih ne morejo povsem odpraviti. Prav zato med jadralci še vedno velja staro pravilo: na oceanu zmaga predvsem tisti, ki zna ostati miren, razmišljati trezno in izkoristiti vse, kar mu je v danem trenutku na voljo.

Viri: Hawaii News Now, Seafarers International Union, The Guardian, People