Otok Palmerston

Otok oz. koralni atol leži približno 2000 kilometrov severozahodno od Nove Zelandije. Slikovita otoška idila, snežno bel pesek in le 62 prebivalcev, od katerih je 59 neposrednih potomcev moža po imenu Wiliam Masters, ki je naselil kraj. Na otoku ni trgovin, zato denarja skorajda ne uporabljajo, razen za nakup dobrin, ki jih vsake toliko dobijo iz ’zunanjega’ sveta. Palmerston namreč dvakrat v letu obišče ladja. Otok sicer lahko tudi sami obiščete z ladjico, ki odpluje s Tahitija, za plovbo pa boste potrebovali 8 dni. Na otoku sta na voljo le dva telefona, poleg tega pa imajo 6 ur električne energije in 4 ure dostopa do interneta na dan.

Vasica Supai, Arizona

Kljub temu da je Veliki kanjon ena najbolj obiskanih turističnih znamenitosti v ZDA, skoraj nihče ne pozna bližnje vasice Supai na jugozahodnem delu velikega kanjona. Gre za osrednji kraj oz. rezervat plemena Havasupai, do katerega lahko pridete peš ali s konjem. Havasupai v prevodu pomeni Ljudje zelenomodrih voda, kar se nanaša na štiri čudovite slapove, ki jih najdemo ob potoku Havasu in predstavljajo vodni vir plemenski skupnosti. Pleme, ki ga sestavlja približno 200 članov, prejema sporočila iz ’zunanjega’ sveta kar s pomočjo mule.

Ojmjakon, Rusija

Če spadate med ljubitelje skrajnosti, boste morda želeli uvrstiti mesto Ojmjakon na svoj seznam potovanj. Ta oddaljena destinacija je najhladnejše naseljeno mesto na svetu, s povprečno temperaturo –58 stopinj Celzija. Kako jo doseči? Poletite lahko iz Moskve v mesto Takuc ali Magadan, od koder imate še 900 kilometrov vožnje po nič kaj prijetni cesti do Ojmjakona. Zaradi ekstremno nizkih temperatur tekoče vode v mestu ni, prav tako ne morejo gojiti pridelkov, zato njihovi tipični obroki vključujejo zamrznjene ribe, meso severnih jelenov in ledene kocke konjske krvi s testeninami. V mestu, ki ima kar 21 ur teme, živi približno 500 prebivalcev.

Otok Pitcairn, Britansko čezmorsko ozemlje

Če ste brali knjižno uspešnico Upor na ladji Bounty (Mutiny on the Bounty), ste brali tudi o otoku Pitcairn, na katerega so se leta 1790 naselili uporniki iz omenjene zgodbe. Otok spada pod Britansko čezmorsko ozemlje približno 5000 kilometrov od Nove Zelandije. Danes na njem živi 50 prebivalcev, turisti pa do tja potrebujejo 32 ur plovbe z ladjo. Opažajo, da se novi prebivalci na otoku ne naseljujejo.

Oaza Siva, Egipt

To izolirano območje zahodne puščave Egipta je približno 5 ur vožnje iz Kaira. V preteklosti naj bi bil kraj priljubljeno kopališče Kleopatre, še danes pa se je v njem ohranil jezik sivi in kultura Amazigh. Če vas pot kdaj zanese tja, lahko izkusite kopanje v Kleopatrinih mineralnih vrelcih, ljubitelji kulinarike pa boste gotovo navdušeni nad pestro izbiro datljev in oliv. Navsezadnje kraj ni tako nedostopen kot nekateri zgoraj opisani.

Otok Socotra, Jemen

Zanimivost otoka je, da ima kar 40.000 prebivalcev, vendar so prvo cesto zgradili šele leta 2011. Na njem je kar 800 redkih vrst rastlin, med katerimi so nekatere tako nenavadnih oblik, kot bi bile iz drugega planeta. Tretjine od teh ni mogoče najti nikjer drugod na Zemlji, kar je precej zanimivo. Otok je približno 600 kilometrov od glavnega mesta Jemna in ima tropsko puščavsko podnebje. Zaradi nemirov potovanja tja za zdaj odsvetujejo.

Tristan da Cuhna

Tudi ta otok je del Britanskega čezmorskega ozemlja, leži pa v južnem delu Atlantskega oceana, skoraj 3000 kilometrov od Cape Towna. Otok je poimenoval njegov odkritelj, Tristan da Cuhna, na njem pa živi približno 260 prebivalcev. Električnega omrežja ni, imajo pa plinske generatorje. Obisk otoka zahteva skrbno načrtovanje, saj je dosegljiv le z ladjo, ki tja pripluje nekajkrat na leto. Je pa sicer ta vulkanski otok na pogled prav idiličen, na njem pa najdete vse – cerkve, trgovine, bolnišnice in šolo.

Utqiagvik, Aljaska

To mrzlo mesto ima dve imeni. Ime Barrow je bilo podeljeno v čast siru Johnu Barrowu, drugemu sekretarju britanske admiralitete, čeprav ni povsem jasno, zakaj. Domačini pa mesto imenujejo kar Utqiagvik. Arheološki dokazi kažejo, da naj bi ljudje tam živeli že od leta 500 pr. n. št. Na otoku so deležni le 3 mesece ’tople’ sezone, kar zanje pomeni 2 stopinji Celzija, a kljub temu v kraju živi skoraj 5000 prebivalcev. Mesto je dostopno z letalom, s katerim je le pol ure vožnje iz kraja Anchoragea. Domove ogrevajo z zemeljskim plinom, imajo oskrbo z vodo, urejeno kanalizacijo, pa tudi telefonsko in internetno povezavo.

La Rinconada, Andi

Leži visoko v gorovju Andi in velja za najvišje ležeče (4876 m) mesto na svetu. V mestu živi kar 50.000 prebivalcev, razlog pa se skriva v dobi zlate mrzlice, ki je v tamkajšnje rudnike privabila številne ljudi. Večina prebivalcev živi pod pragom revščine, lokalna skupnost pa nima infrastrukture, vodovoda in drugih ustreznih higienskih razmer. Tja se seveda odpravijo le najbolj zagrizeni avanturisti, saj je dostopnost precej otežena.

Bantam, Kokosovi otoki

Ležijo približno 3000 kilometrov od avstralskega mesta Perth, a kljub svoji izoliranosti še vedno privabljajo množice turistov. Tamkajšnji prebivalci so gostoljubni in si z različnimi turističnimi aktivnostmi močno prizadevajo privabiti goste – potapljanje, deskanje, snorkljanje, opazovanje ptic je le peščica njihove ponudbe. Kljub turizmu pa je otok še vedno precej avtentičen, saj so prebivalci ohranili tradicionalno ustno govorico ter verske in kulturne prakse prednikov. Na Kokosove otoke se lahko prebijete z letalom, ki vozi iz Pertha.