Orientalske piramide: skrivnostne grobnice dinastije Xixia

Na robu puščavskih ravnic Yinchuana, kjer se vzpenjajo temni grebeni gorovja Helan, stoji eno najbolj skrivnostnih arheoloških območij Kitajske, piše net.hr. Tam, sredi vetrovnih sipin, se dvigajo mogočne zemeljske strukture, ki jih domačini že stoletja imenujejo orientalske piramide. Gre za monumentalne grobnice dinastije Xixia – ostanke civilizacije, ki je skoraj izginila iz zgodovinskega spomina.

Julija letos je ta izjemna nekropola dočakala pomemben mejnik. Na 47. zasedanju Odbora za svetovno dediščino v Parizu so bile cesarske grobnice Xixia uradno uvrščene na Unescov seznam svetovne dediščine. S tem so postale 60. kitajsko najdišče pod zaščito organizacije in končno dobile pozornost, ki si jo zaslužijo.

Obiskovalec, ki stopi na skoraj štirideset kvadratnih kilometrov veliko območje, se znajde v času med letoma 1038 in 1227 – obdobju, ko je dinastija Xixia cvetela na stičišču Svilne ceste. Ustanovili so jo nomadski Tanguti, ki so skoraj dvesto let uspešno tekmovali z velikimi sosednjimi imperiji, kot so Liao, Song in Jin.

Tanguti so ustvarili izjemno kulturno mešanico. Njihova tradicija je združevala elemente hanske, ujgurske in tibetanske kulture, kar je oblikovalo edinstveno identiteto. A njihova zgodba se je končala nenadno – z mongolsko invazijo v 13. stoletju. Ker dinastija Yuan ni zapisala uradne zgodovine Xixie, je velik del njihove dediščine izginil. Prav zato je območje grobnic danes eden redkih oprijemljivih dokazov o njihovem obstoju.

Grobnice Xixia so največje in najbolje ohranjeno arheološko najdišče iz obdobja te dinastije. Kompleks sestavlja devet cesarskih mavzolejev in več sto spremljajočih grobnic. Njihova razporeditev, usmerjena od severa proti jugu, sledi načelom feng šuja in nebesnih vzorcev.

Arhitektura je povsem drugačna od kamnitih grobnic, ki jih poznamo iz drugih delov sveta. Osrednje strukture so zgrajene iz zbite zemlje, ki se proti vrhu zožuje v več plasteh in tvori osmerokotne pagode. Nekatere so bile nekoč visoke tudi do dvajset metrov. Čeprav je erozija skozi stoletja odnesla okrasje, njihova silhueta še vedno dominira pokrajini. Prav zaradi te podobe so dobile vzdevek orientalske piramide.

UNESCO je ob vpisu poudaril, da je najdišče izjemen primer kulturne prepletenosti. V zasnovi mavzolejev je mogoče prepoznati vplive dinastij Tang in Song, budistične elemente ter tangutske pogrebne običaje. Vsak mavzolej je bil zasnovan kot samostojen kompleks, kar spominja na poznejše grobnice dinastije Ming v Pekingu.

Arheološka izkopavanja so se začela v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, leta 1988 pa je območje dobilo status nacionalnega kulturnega spomenika. Kitajska je od takrat izvedla več kot šestdeset projektov utrjevanja zemeljskih struktur, odstranila sodobne posege in vzpostavila sistem spremljanja, da bi zaščitila avtentičnost krajine.

UNESCO je ta prizadevanja posebej pohvalil, saj so omogočila ohranitev izjemne celovitosti najdišča.

V skoraj petdesetih letih raziskav so arheologi odkrili več kot sedem tisoč artefaktov – od pozlačenega bronastega vola do fragmentov stel, napisanih v kitajščini in skrivnostni tangutski pisavi. Kljub temu grobnice še vedno obdaja pridih mistike. Domačini pripovedujejo, da na gomilah ne raste trava in da ptice tam ne pristajajo, kar naj bi dokazovalo njihovo svetost. Eden od starešin je dejal:

"To je kraj, kjer zgodovina še vedno diha. In kjer se preteklost nikoli povsem ne razkrije."

Vpis grobnic Xixia na seznam svetovne dediščine ni le priznanje njihove arheološke vrednosti. Je tudi simbolična zmaga za zgodbo, ki je bila stoletja potisnjena v pozabo. Predstavlja obljubo, da bo dediščina Tangutov – njihova kultura, arhitektura in vloga na Svilni cesti – ohranjena za prihodnje generacije.

Kot je poudaril predstavnik UNESCO:

"Grobnice Xixia so most med kulturami, civilizacijami in stoletji. Njihova zaščita pomeni zaščito dela človeške zgodovine."

S tem je nekdanji imperij, ki ga je skoraj izbrisal čas, ponovno dobil svoj glas – in svoje mesto na svetovnem zemljevidu kulturne dediščine.

Vir: net.hr