ERASMUS izmenjava: 5 resnic, o katerih profesorji ne govorijo

Erasmus je za mnoga največji dogodek zgodnjih dvajsetih let. Čeprav naj bi na papirju šlo za spoznavanje različnih kultur in akademsko priložnost v tujini, je vsem jasno, da gre v večini primerov za polletno pijančevanje, ki ga sponzorira Evropska unija. Sledi pet resnic s strani nekoga, ki je preživel dva Erasmusa (in ima posledice tako na bančnem računu kot jetrih).

Prvih nekaj tednov na izmenjavi je vsak, ki ga spoznaš, tvoj prijatelj. Standardi padejo v okolju, kjer si osamljen in kjer večino ljudi spoznavaš v vsaj rahlo vinjenem stanju. Po petih mericah alkohola je vsak zanimiva oseba, s katero bi rad ostal v stikih. Žalostna resnica je, da večine ljudi, s katerimi si v prvih tednih obljubljaš večno prijateljsko zvestobo, ne boš nikoli več videl. Najboljši test prijateljstev na izmenjavi je trezen pogovor. Če poskusiš enkrat brez piva ali dveh vsaj nekaj minut ohranjati kolikor toliko zanimivo debato, hitro prideš do spoznanja, da z mnogimi od bestijev nimaš zares nobene skupne točke (razen težav z alkoholom). Najboljše Erasmus prijatelje, paradoksalno, večinoma srečaš v treznem stanju na povsem običajnih mestih, ne v nočnem klubu. Alkohol res lahko predstavlja odličen socialni lubrikant, a hkrati zamegli, kdo je resnično vreden tvojega časa in kdo ne. Kdor pije z vsemi, običajno nima pravih prijateljev.

Ker si študent na izmenjavi, ti večina tujih profesorjev rada pogleda skozi prste. Še dobro, v kronično zmačkanem stanju bi se tako ali tako težko karkoli naučil. Rezultat je, da po pol leta prideš domov enak kot prej, samo malo manj zdrav. Večina se pač izmenjave loteva po liniji najmanjšega odpora. Jemljejo uvodne predmete prvih letnikov, katere vsebino imajo že praktično od srednje šole v mezincu. Čista potrata z vidika tvojega intelektualnega razvoja. Škoda! Na večini tujih univerz lahko najdeš izjemne profesorje, ki te lahko za vedno navdušijo nad nekim področjem. Ni se treba ubijati z izbiro samih zahtevnih predmetov. A že če izbereš enega do dva, ki te resnično zanimajo, in ostale zapolniš z zastonj krediti, lahko narediš neverjetne premike v svojem znanju. Če se v pol leta v tujini nič ne naučiš, si zapravil priložnost.

Šesto evrov na mesec se za študenta, navajenega nizkih dohodkov, zdi kar lep kupček denarja. V resnici denar skoraj vedno izpuhti nekaj mesecev pred koncem izmenjave. Na začetku te zasujejo z depozitom in administrativnimi stroški, tekom cele izmenjave pa zna lokalna študentska organizacija izkoriščati tvoj FOMO in prek raznolikih dogodkov prazniti tvoj mesečni budžet. Če dodamo še potovanja, ki jih pač ne smeš zamuditi, hitro pridemo do finančnega kolapsa. Ja, avtobusi in nizkocenovci so poceni, ampak ko se izleti vrstijo iz tedna v teden, prihranki začnejo hitro hlapeti. Predlog? Izberi aktivnosti, ki ti največ pomenijo, in pri njih ne varčuj. Če želiš veliko potovati, veliko potuj. Če želiš kupovati spominke, jih kupuj. Večinoma prideš do zaključka, da največji del denarja izgine v neskončnih zabavah in študentskih dogodkih, ki ti itak nič ne pomenijo.

Žal z Erasmusom pride kup birokracije, ki se ji ne bo dalo izogniti. To, kako prijazni in popustljivi bodo pri priznavanju v tujini opravljenih obveznosti, je odvisno tako od tvoje domače fakultete kot od univerze gostiteljice. Zelo pogosto pa se zgodi, da se nekje v procesu nekaj zalomi. Številni študenti tako ob koncu izmenjave pišejo panična pisma in iščejo psihologa, ki bi lahko napisal, da so bili depresivni, samo da bi se lahko izognili vračanju štipendije. Tudi če so na naši univerzi večinoma zelo prijazni in ustrežjivi, to ne pomeni, da z vsako izmenjavo ne pride realna možnost tragedije. Profesor ne dovoli ponavljanja, zamudil si rok za prijavo, tuja koordinatorka je pač pozabila nate ... Rešitev je v predmetih za rezervo. Kot smo že ugotovili, je akademska striktnost tujine večinoma smešno nizka. To pomeni, da svoj urnik brez težav zapolniš s predmeti za vsak slučaj, ki od tebe v pol leta ne zahtevajo praktično nič dela. Če jih na koncu ne boš uveljavljal doma, ne bo nihče jezen. A hkrati ti lahko vsak od njih reši rit, če ti na koncu zmanjka tistih nekaj kreditov.

Post-Erasmus depresija je resničen pojav. Ko prideš iz tujega velemesta, se Ljubljana lahko zdi kot vas. Poleg tega pride do odtegnitve od stalnega druženja. Na Erasmusu je lahko biti 24 ur na dan v družbi. V Sloveniji to ni več mogoče, s prijatelji pa se vidiš le dvakrat na teden. To lahko preide v krizo identitete. V tujini si bil najbolj kul Slovenian guy, v Sloveniji si samo eden od mnogih. Nič ne pomaga, da na Instagramu vsi še vedno objaljajo slike, kot da se za njih ni nič spremenilo. No, edina zaščita pred tem je, da si že prej kolikor toliko zadovoljen s svojim življenjem doma in da imaš vsaj nekaj oz. nekoga, h komur se boš z veseljem vrnil. Če z Erasmusom bežiš pred problemi, te bodo čakali. Druga rešitev je čas. Po nekaj mesecih se navadiš na rutino, pa tudi normalni spalni ritem začneš spet ceniti.

Erasmus je vedno kaotičen. Če se ga lotiš na pravi način, lahko postane kaos, v katerem se naučiš, kdo si, in predvsem spoznaš, kdo nisi. Nekatere vezi iz tujine bodo ostale za vedno (link do članka o roadtripu), nekatere izkušnje pa te bodo za vedno spremenile. A nekaj je gotovo: skoraj nihče še ni obžaloval, da je za pol leta zapustil domače gnezdo in na slepo šel v tujino.