72 dni v ledenem peklu: preživeli so tako, da so jedli mrtve sopotnike

Trinajstega oktobra 1972 je urugvajsko vojaško letalo na poti iz Montevidea proti Santiagu de Chile strmoglavilo v odročnem delu Andov na ozemlju Argentine. Na krovu je bilo 45 ljudi, med njimi člani ragbijske ekipe Old Christians iz Montevidea, njihovi sorodniki in prijatelji.

Kot poroča ameriška revija National Geographic, je letalo zadelo gorski greben, nato pa zdrsnilo po snegu in ledu. Nekateri potniki so umrli ob nesreči, drugi zaradi poškodb in neizprosnega mraza. Preživeli so se zatekli v razbitine trupa, ki so jim ponujale vsaj nekaj zaščite pred vetrom in snežnimi nevihtami.

Razbitine so ležale na približno 3600 metrih nadmorske višine. Preživeli niso imeli ustrezne opreme za mraz, hrane je hitro zmanjkalo, temperature pa so ponoči padale globoko pod ledišče.

Iskalna akcija se je po osmih dneh končala, saj reševalci letala niso našli. Novico so preživeli izvedeli prek radijskega sprejemnika. Zavedli so se, da se bodo morali rešiti sami, če želijo ostati živi.

Položaj se je še poslabšal, ko je plaz zasul razbitine in ubil dodatne potnike. Preživeli so se morali spopadati s poškodbami, podhranjenostjo in nenehno nevarnostjo, da jih bo pokopal sneg.

Ko so izčrpali vse druge možnosti, so sprejeli odločitev, ki je še danes eden najbolj pretresljivih delov njihove zgodbe: začeli so uživati meso umrlih sopotnikov. V visokogorskem okolju niso imeli drugega vira hrane, ki bi jim lahko zagotovil dovolj energije za preživetje.

Odločitev ni bila lahka. Šlo je za skrajno okoliščino, v kateri so se morali soočiti z lastnimi prepričanji in strahom pred smrtjo. Njihova zgodba zato ni le pripoved o telesni vzdržljivosti, temveč tudi o težkih moralnih odločitvah, ki jih lahko človeku vsili boj za življenje.

Ko je postalo jasno, da reševalcev ne bo, so se nekateri preživeli začeli pripravljati na odpravo čez gore. Nando Parrado in Roberto Canessa sta se decembra odpravila iskat pomoč, spremljal pa ju je tudi Antonio Vizintín, ki se je pozneje vrnil k razbitinam, da bi preostalima dvema ostalo več zalog.

Pot je bila izjemno naporna. Brez primerne gorniške opreme sta se prebijala čez zasnežene vrhove in doline, ne da bi vedela, koliko časa ju še čaka do civilizacije. Po več dneh hoje sta na čilski strani gora naletela na pastirja Sergia Catalána, ki je poskrbel, da je novica o preživelih prišla do reševalcev.

Britanski časnik The Guardian je v pogovoru s Parradom opisal, kako odločilna je bila ta odprava: brez nje bi preostali ujeti v gorah verjetno umrli.

Reševalci so 22. decembra 1972 dosegli kraj nesreče in odpeljali prve preživele. Zaradi zahtevnega terena in omejitev helikopterjev vseh niso mogli rešiti naenkrat, zato so preostale odpeljali naslednji dan, 23. decembra.

Od 45 ljudi na krovu jih je preživelo 16. Njihova zgodba je postala znana kot čudež v Andih in je pretresla svet. Preživeli so se morali po rešitvi soočiti še z okrevanjem, izgubo bližnjih in pozornostjo javnosti.

Zgodba je navdihnila številne knjige in filmske uprizoritve. Med najbolj znanimi je film Alive iz leta 1993, leta 2023 pa je svetovno pozornost pritegnil tudi film Society of the Snow.

Zgodba preživelih v Andih še danes ostaja pretresljiv opomin, kako daleč lahko človek seže, ko se znajde na robu smrti. Ne govori le o vzdržljivosti, temveč tudi o sodelovanju, upanju in odločitvah, ki jih v običajnem življenju skoraj ni mogoče razumeti.

Viri: National Geographic, The Guardian, HISTORY