Moskisvet.com
Šojna

Potovanja

Ne hišo - celo vas je pogoltnil pesek!

Ma.K.
09. 02. 2018 07.53
6

Naj bo z lopatami ali golimi rokami – prebivalci od boga pozabljene ribiške vasice na skrajnem severu Rusije morajo skoraj vsak dan odkidati masovne nanose peska, če želijo iz svojih domovanj. Mesto Šojna se pogreza v pesek, razlog pa je nekoč nepremišljeno izigravanje narave in prekomerni ribolov. Ali je sploh kaj upanja, da bi se v te kraje kdaj vrnilo gospodarstvo ali morda celo turizem?

Na severu Rusije, praktično na robu arktičnega podnebja, se nahaja puščavska obalna vasica Šojna. Njene obale prekriva trdi pesek, ki se razteza vzdolž približno 10 kilometrih obale Belega morja. To, kar je bila nekoč majhna ribiška vasica, je v tridesetih letih prejšnjega stoletja zraslo v slikovito naselbino z več kot 1.500 prebivalci in okrog 70 ribiškimi ladjami. Ravno prekomerni ribolov pa je močno ogrozil nekoč zelo bogato morsko življenje in ko je zaradi pomanjkanja rib začelo propadati gospodarstvo, se je populacija v vasi znatno zmanjšala.

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

Ljudje so se začeli masovno izseljevati. Šli so s trebuhom za kruhom v druga ribiška mesteca in vasice, ki so jim nudile boljšo perspektivo. A staroselci in tisti, ki niso imeli priložnosti oditi, so ostali, in kmalu doživeli sila neobičajen pojav – peščene sipine so začele svojo invazijo na vasico. Na začetku počasi, zaradi pretiranega ribolova je morski sistem postal neuravnotežen, oceansko dno se je začelo premikati. Nekoč potopljene peščene sipine so si začele utirati pot proti obali, zaradi česar je Šojna začela toniti. Na začetku je bilo to rahlo pogrezanje, v osemdesetih letih pa se je pesek začel nevarno približevati hišam in jih v začetku devetdesetih tudi dosegel.

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

Vsakodnevno pogrezanje

Ljudje iz Šojne so nekega večera kot običajno legli k počitku, zjutraj pa so imeli kaj videti – bili so živi zakopani v svojih hišah. Pogled skozi okno je razkrival samo gomilo srebrnega peska, skozi katerega je pronicala sončna svetloba – preprosto jih je pogoltnilo dno oceana. Potem, ko se se odkopali, so upali, da gre za enkraten pojavi in da je njihove nočne more konec. A so se močno zmotili. Pesek prebivalcem še danes vsakodnevno povzroča težave, jih zakopava, medtem ko spijo in jih spravlja v obup.

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

To je pri že tako zdesetkani populaciji povzročilo še dodatno izseljevanje. Tako imenovani eksodus je za seboj pustil pokopališče ladij in hiš, ki se rušijo ter pogrezajo in nekoč glasno vasico spreminjajo v mesto duhov. Danes v Šojni živi le še okrog 300 ljudi, ki se večinoma preživjajo z mizernimi pokojninami, socialnimi nadomestili za brezposelne, v prostem času pa lovijo divje gosi in odkopavajo pesek. Žal, trg dela tukaj ne obstaja, mestece pa nima denarja, da bi vlagalo v kakršno koli dejavnost, ki bi nudila delovna mesta.

Tukaj ni ne hotelov, ne restavracij, redke so celo trgovine z nujnimi življenjskimi potrebščinami. Ljudje, ki živijo v Šojni, se zjutraj zbudijo, se izkopljejo iz peska in samo skušajo preživeti dan v tem oddaljenem bizarnem kotičku sveta.

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

Vsakodnevne peščene nevihte

Zahodni vetrovi nanašajo sipine ob obali tako hitro, da lahko dobesedno pokrijejo celotne stavbe v eni sami noči. Kljub temu so se stanovalci naučili nekaj trikov, ki jim lajšajo življenje – ponoči pustijo vhodna vrata odprta in s tem izrazijo dobrodošlico pesku. V resnici to storijo zato, da se lahko zjutraj sploh prebijejo iz hiše. Tak način življenja naredi večino hišnih opravil nepomembnih in nesmiselnih, tako da tukaj ne poznajo več brisanja prahu, niti sesanja tal.

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

Izhod je mogoč samo po morju ali po zraku

V Šojni ni potrebe po asfaltirani cesti, niti po železnici. Vsak, ki želi torej zapustiti vasico, ima na voljo dve možnosti: bodisi s čolnom ali ladjo, bodisi z majhnim letalom, ki lahko vzleti s skromne piste, dolge 650 metrov in je, kot vse ostalo, običajno povsem prekrita s peskom. A ne zgodi se ravno pogosto, da bi jo bilo treba očistiti, saj ni veliko v uporabi. Domačini namreč ne želijo zapustiti Šojne. Kljub težkim okoliščinam so prebivalci samozavestni in ponosni na svoj neobičajen življenjski slog, pogoji, ki se drugim zdijo nevzdržni, pa so zanje postali povsem normalni.

Predvsem tujcem se njihova usoda zdi krivična, zato poskušajo najti način, kako jim olajšati življenje. Arhitekt Jan Gunnar Skjeldsøy denimo zbira najboljše arihtekturne rešitve za stanovanja, s pomočjo katerih bi lahko zmanjšali vpliv peska na vsakdan prebivalcev Šojne. Mu bo uspelo rešiti Šojno pred tem, da bi se povsem pogreznila v pesek?

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

KOMENTARJI (6)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV
ISSN 2630-1679 © 2024, Moskisvet.com, Vse pravice pridržane Verzija: 497