Čudežna vasica, kjer skoraj vsi dočakajo več kot 100 let!

Kreta, Kostarika, vasice na severu Japonske in številni drugi kraji na našem planetu se lahko pohvalijo z zavidljivo dolgo življenjsko dobo svojih prebivalcev. Kot so do sedaj predvidevali znanstveniki, se imajo za to zahvaliti predvsem genetiki ter zdravi in uravnoteženi prehrani. No, na laž jih postavljajo rezultati raziskav, opravljenih v Italiji. Ti namreč kažejo, da naj bi imela genetika le petino vpliva na dolgo življenje. Veliko bolj pomemben faktor naj bi bilo družabno življenje.

Ena izmed oaz, kjer ljudje živijo dlje in bolj zdravo, je tudi zaselek Tiana v osrednji Sardiniji. Gre za enega od ducata majhnih krajev na italijanskem otoku, ki leži nekako na sredi zahodnega Sredozemlja, približno 350 km tako od Ligurije kot od obale Francije ter Balearskih otokov. Iz Tiane denimo prihaja tudi Antonio Todde, prvi človek na svetu, ki je doživel častitljivih 110 let. Število ljudi, ki dočakajo sto let ali več, je tukaj kar trikrat višje kot v preostalih italijanskih pokrajinah. Poleg tega je to morda edina regija na svetu, kjer moški živijo enako dolgo kot ženske. V svetovnem merilu na enega stoletnika sicer v povprečju pridejo štiri stoletnice.

Starejši tukaj niso samo številka

A kot v zadnjih letih ugotavljajo znanstveniki, je le 20 do 25 odstotkov primerov stoletnikov mogoče pripisati genetiki, ki je naklonjena dolgi življenjski dobi. Pogovori s starejšimi prebivalci Sardinije in rezultati najnovejših raziskav kažejo, da je zelo veliko odvisno tudi od socioloških in psiholoških dejavnikov, ki jih prej strokovnjaki pri raziskovanju niso upoštevali.

»Družina, socializacija, druženje in občutek pripadnosti igrajo veliko vlogo pri kvaliteti življenja, ki je, kot je vsem znano, temelj za dolgo življenje. Starejši so v središču pozornosti, imajo točno določeno vlogo v družbi in vedo, da je tam vedno nekdo, ki jih potrebuje. Če k temu prištejemo še naklonjeno genetiko, mediteransko prehrano in vero v boga, dobimo popoln recept za dolgo življenje,« meni pisatelj Luigi Corda, ki je v vasici Tiana preživel dve leti, ko je zbiral gradivo za svojo novo knjigo in se pogovarjal z ljudmi, starejšimi od 100 let.

Ugotovil je, da so tukaj vsi čudežno zdravi, skorajda nihče ne jemlje nikakršnih zdravil in se ljudje tudi na stara leta še vedno ukvarjajo z vsem, s čimer so se tradicionalno ukvarjali vse življenje. Ob tem je denimo Rita Tomainu, rojena leta 1907, pripomnila še, da nikoli ne gleda televizije, Salvatore Spano, prav tako rojen leta 1907, se tudi pri svojih častitljivih 100 letih še vedno vozi naokrog s svojim zarjavelim kolesom. Stoletnica Maria Satta vsak dan uživa krompir in testenine, Michele Falchi, rojen leta 1908, pa, kot je zaupal pisatelju, še vedno z veseljem zapleše. Filomena Serreli, rojena leta 1907, vsak dan pije kozje mleko, Giovanni Lai, žlahtni letnik 1906, pa se je pohvalil, da si vsak dan privošči lazanjo in spije kozarec vina.

Družina je temelj življenja, ostarelih se ne pošilja v dom

»Na jugu, še posebej v tej regiji, so ljudje tudi na stara leta v središču družabnega življenja. Za razliko od severnih Italijanov, ljudje tukaj svojih staršev praktično nikoli ne pošljejo živet v domove za ostarele, niti jih ne ignorirajo. Družina, vnuki in sosedje so starejšim v oporo, poleg tega se stoletniki redno družijo med seboj, obujajo spomine, kartajo, skrbijo za živali in se veliko pogovarjajo,« pojasnjuje psihologinja Maria Chiara Fastame, ki poudarja tudi, da je pomembno vedeti, da je populacija Sardinije, zahvaljujoč stoletjem izolacije, genetsko zelo drugačno od velike večine preostalih Evropejcev.

»Starejše prebivalstvo tukaj je ostrih misli, nihče jih ne dojema kot 'probleme' in 'primere', temveč ljudje računajo nanje. In ko se nenehno s čim ukvarjate, vaš um ostaja oster,« je prepričana psihologinja, ki poudarja, da v Italiji obstajajo tudi druga območja, kjer so ljudje tesno povezani s svojimi družinami, a vseeno nimajo toliko zdravih stoletnikov. Kot pravi, so Italijani v teh nekaj vasicah na Sardiniji posebni zaradi tega, ker se veliko več družijo. Praktično ves prosti čas preživijo v družbi, se pogovarjajo, šalijo, si pomagajo. »Niso bogati, ne potujejo, jedo relativno enolično mediteransko hrano, včasih ostanejo brez električne energije, vendar tukaj skoraj nihče ne boleha za depresijo. Te neverjetne rezultate zagotovo pojasnjuje njihova vseživljenjska vključenost v tkivo njihovega družbenega življenja,« je prepričan pisatelj Luigi Corda.