Reka Tinto, Španija

Reka Tinto teče skozi manj znano mesto Huelva na jugozahodu Španije in velja za eno najbolj nenavadnih rek v Evropi. Izraz ’tinto’ v španskem jeziku pomeni ’rdeče’, reko pa so tako poimenovali prav zaradi opečnato rdeče barve. Območje ob reki je bilo namreč dolga stoletja veliko nahajališče bakra, zlata in drugih kovin, v dolgih letih rudarjenja pa se je v njej raztopilo veliko železa, zaradi česar je bila voda nekoč izredno kisla. Obalno mesto z rdečo reko najdemo blizu meje s Portugalsko, približno 60 kilometrov od bolj znane Seville.

Kjeragbolten, Norveška

Kjeragbolten je popoln primer, kako izjemna je lahko narava v svojih kreacijah. Gre za gorsko skalo v okrožju Rogaland na Norveškem, ki je postavljena oziroma bolje rečeno zagozdena med dvema klifoma na nadmorski višini 984 metrov. Zaradi svoje zanimive lege daje občutek, kot da bi lebdela v zraku, zato ni nič čudnega, da velja za priljubljeno fotografsko točko mnogih popotnikov in turistov. Poleg tega je to tudi zelo priljubljena točka navdušencev nad ’base jumpingom’. Vzpon na skalo sicer ni tako enostaven, saj zahteva plezalno opremo, se pa vztrajnost obrestuje, saj je pogled s skale naravnost dih jemajoč.

Hum, Hrvaška

Ste vedeli, da Hum, ki leži v hrvaški Istri, imenujejo tudi najmanjše mesto na svetu? Mesto je bilo ustanovljeno v 11. stoletju, po uradnem popisu leta 2011, pa sta v Humu le dve ulici in 30 prebivalcev. Čeprav je majhen, je Hum znan po svojem edinstvenem žganju iz bele omele, ki ga najdemo le tam. Dejansko se vsako leto konec oktobra vsi istrski proizvajalci žganja zberejo na sejmu v Humu, kjer nato obiskovalci degustirajo različne vrste njihovih proizvodov. Druga atrakcija v bližini Huma pa je Aleja glagoljašev, ki povezuje mesto Roc s Humom. Pravzaprav gre za sedem kilometrov dolgo spominsko pot z 11 spomeniki, ki predstavljajo nekakšna vrata v mesto. Mesto sicer stoji na griču in vsega skupaj meri le 100 metrov v dolžino in 30 v širino. Od Buzeta je oddaljeno 14 kilometrov, od Opatije pa okoli 35 kilometrov.

Giant’s Causeway, Severna Irska

Giant’s Causeway je naravni rezervat, ki ga najdemo v bližini Bushmillsa na Severnem Irskem. To čudo narave naj bi bilo edino na svetu, saj ga sestavlja približno 40.000 bazaltnih stebrov, ki so bili zaradi svoje nenavadne oblike uvrščeni na Unescov seznam svetovne dediščine. Čeprav so te kamnine dejansko posledica vulkanskega izbruha, o njih še vedno kroži legenda, ki pravi, da je skale zgradil velikan, od koder tudi ime. Leta 1986 so v bližini odprli turistični center, kjer nudijo vse informacije o tej zanimivi in nadvse fotogenični naravni znamenitosti.

Popajeva vas, Malta

Pred skoraj 40 leti o Popajevi vasi ni bilo ne duha ne sluha, dokler se Disneyeva produkcija ni odločila, da bo malo idilično obmorsko mesto blizu Melluehe uporabila kot filmsko kuliso za glasbeni film Popaj. Na gradnjo Popajeve vasi, ki se je izvorno imenovala Sweetheaven, so vplivali predvsem stripi E. C. Segarja. Po snemanju so vasico enostavno pustili, danes pa velja za priljubljeno turistično točko – ali bolje rečeno zabaviščni park, kjer lahko srečamo Popaja, Olivo in Wipyja. Odpravimo se lahko tudi na izlet z ladjico po zalivu ali si ogledamo različne zabavne predstave.

Giethoorn, Nizozemska

Ste vedeli, da dejansko obstaja kraj, ki nima cest? Morda se sliši nemogoče, a najdemo ga v vasici Giethoorn v nizozemski provinci Overijssel. Vas je v celoti zgrajena na majhnih otokih, povezanih s kanali in več kot 180 lesenimi mostovi. Romantično mesto, ki ga nekateri imenujejo tudi nizozemske Benetke, že desetletja privablja turiste. Med otočki vozijo ladjice in čolni, vsak otok pa ima ob kanalih tudi urejene sprehajalne poti. V muzeju Giethoorn Olde Maat Uus si lahko ogledamo, kakšno je bilo  življenje v Giethoornu pred stoletji. Zagotovo čudovit kraj za obisk.

Zeleno jezero, Avstrija

Zeleno jezero, znano tudi pod imenom ’gruener see’, je zaradi svoje kristalne smaragdne vode eno najlepših jezer v Evropi. Na seznam najbolj nenavadnih evropskih krajev se je umestilo predvsem zaradi svojega izginevanja. Jezero nastane zaradi taljenja snega v gorovju Hochschwab, kar je vidno predvsem v pomladnem času. Vsako poletje pa se jezero zaradi višjih temperatur posuši. Pred časom je bila to zelo priljubljena točka potapljačev, zdaj pa so tovrstno aktivnost prepovedali zaradi potencialnega onesnaževanja okolja.

Pamukkale, Turčija

Čeprav Pamukkale niso v evropskem delu Turčije, si zaradi svoje edinstvenosti vsekakor zaslužijo umestitev na seznam. Pamukkale ali v prevodu ’bombažni grad’ je še en naravni rezervat, ob katerem se marsikateri obiskovalec sprašuje, kako lahko takšno čudo sploh nastane. Najdemo ga v turškem mestu Denizliju in je ena najbolj obiskanih znamenitosti v državi. Pamukkale so znane po termalnih vrelcih in belih terasah, ki spreminjajo barvne odtenke glede na višino sonca – vse od oranžne, roza, vijole do snežno bele. Temperatura vode se giblje od 35 stopinj do 100 stopinj, večina pa jih ni dostopna turistom. Javnosti je odprtih le nekaj bazenov, na katerih pa je obutev zaradi možnosti onesnaženja prepovedana.

Mont Saint Michel, Francija

Ta edinstvena in izjemno fotogenična utrdba na malem otočku je ena najbolj znanih turističnih atrakcij v Franciji – verjetno že zelo kmalu za Parizom. Vsako leto naj bi jo obiskalo več kot 3 milijone turistov. Mont, kot ga radi imenujejo domačini, se je znašel tudi na seznamu Unescove svetovne dediščine – no, če smo natančnejši, njegov zaliv. Zanimivo je, da je bil otok v preteklosti dostopen le ob plimi, danes pa ga s kopnim povezuje most. Glavna atrakcija na samem vrhu otoka je benediktinski samostan, ki ga na dan sv. Mihaela obišče več kot 50.000 romarjev. V njem najdemo tudi zgodovinski muzej z bogato zbirko starega orožja, slik in skulptur ter skrivnostne ječe.

Samostan Svete Trojice, Kalambaka, Grčija

Ta pravoslavni samostan je verjetno eden najbolj nenavadnih na svetu, saj je zgrajen na tako imenovanih kamnih meteora, katerih pomen je ’sredi neba’. Samostan Svete Trojice pravzaprav ni edini v Grčiji, vsega skupaj jih je kar 24, le šest pa je dostopnih obiskovalcem. Trend gradnje na visokih skalah je bil zelo priljubljen v 14. in 15. stoletju, saj so menihi verjeli, da bodo tako bližje bogu. Do samostana se lahko povzpnemo po strmih stopnicah ali po cesti, ki vodi na sosednjo pečino in od tam z žičnico čez sotesko. Zagotovo gre za znamenitost, ki je v celinski Grčiji ne gre izpustiti.