Vas uspeh drugih spravi v slabo voljo? Odgovor ni nujno zavist

Eden od prijateljev napreduje, drugi kupi stanovanje in potencialno začne bolje služiti ali končno naredi nekaj, o čemer ste sami že dolgo razmišljali. Namesto iskrenega veselja se ob tem v vas pojavi neprijeten občutek, ki ga je težko natančno opredeliti. Naenkrat se vam lastno življenje zazdi manj polno, kot se je zdelo še nekaj trenutkov nazaj. V današnji družbi vse odzive, ki niso jasno veselje, hitro označimo za zavist, vendar je zgodba pogosto precej bolj kompleksna.

Uspeh drugih nas namreč lahko spravi v slabo voljo predvsem zato, ker ob tem nenadoma zagledamo lastne neizpolnjene želje, odložene odločitve ali občutek, da bi v življenju že morali biti nekje drugje. Uspeh drugega človeka s tem hitro postane nekakšna referenčna točka, prek katere ocenjujemo lastno življenje. Plača, s katero smo bili včeraj zadovoljni, se nenadoma zdi prenizka. Stanovanje, ki nam je bilo všeč, postane premajhno in kariera, ki je bila še pred kratkim povsem izpopolnjujoča, začne delovati kot ovira na poti do nečesa večjega.

Negativni občutki ob tem niso posledica neprivoščljivosti, ampak so pogosto le občutek, da njihov veliki napredek nekaj pove o našem lastnem, ki morda v tem trenutku ni tako kričeč.

Pomembne informacije pa nam lahko poda tudi to, ob kakšnem uspehu drugih doživljamo te občutke – če vas popolnoma nič ne gane, da je nekdo kupil dražji avto, zelo pa vas zbode novica, da je znanec pustil službo in začel delati nekaj, kar ga resnično veseli, je lahko ta razlika precej povedna. Neprijeten občutek pogosto nastane ravno tam, kjer se uspeh drugega dotakne nečesa, kar je pomembno tudi nam.

Pri primerjanju hitro naredimo napako, da si potencialno željo razložimo preveč dobesedno. Nekdo vidi prijatelja z uspešnim podjetjem in sklepa, da si tudi sam želi svoje podjetje ali opazuje človeka, ki veliko potuje in začne verjeti, da bi moral tudi sam več potovati.

V resnici lahko želimo nekaj povsem drugega. Morda nas ne privlači podjetništvo, ampak svoboda, ki jo povezujemo s tem. Morda prijatelju ne zavidamo visoke plače, ampak občutek varnosti, ki ga višja plača prinaša, in verjetno nas ne moti tuje napredovanje, ampak predvsem dejstvo, da sami že več let nimamo občutka napredka. Uspeh drugih zato pogosto ni končen odgovor, ampak predvsem namig, ki nam kaže, katera področja lastnega življenja doživljamo kot nedokončana ali premalo izpolnjujoča. Težava pa ob tem nastane predvsem takrat, ko ta signal interpretiramo kot dokaz lastnega neuspeha. Namesto da bi se vprašali, kaj nas je pravzaprav zmotilo, začnemo sebi dokazovati, da zaostajamo.

Primerjanje je posebej nevarno takrat, ko izgubimo občutek o tem, čigave cilje sploh še lovimo. Obstaja precej jasna družbena predstava o tem, kako naj bi bilo videti uspešno življenje – dobra služba, vedno višja plača, lastna nepremičnina, partnerstvo, potovanja, dober avto in pogosta napredovanja v karieri.

Če nekdo v naši okolici začne te kljukice dosegati hitreje, se lahko zelo hitro pojavi občutek, da zamujamo. Težava nastane predvsem takrat, ko tuje dosežke uporabljamo kot merilo uspeha, četudi ta dosežek sploh ni eden od naših ciljev. Človek lahko leta lovi višji položaj v službi samo zato, ker je to videti kot logičen naslednji korak, čeprav ga v resnici bolj privlači mirnejše delo. Lahko varčuje za veliko stanovanje, ker ga kupujejo vsi okrog njega, čeprav bi denar raje porabil za nekaj povsem drugega. Takrat pa primerjanje ne povzroča več samo nezadovoljstva, ampak počasi začne usmerjati naše življenje v smer, ki sploh ni naša.

Namesto da se ob uspehu drugih takoj obsojamo, je bolj smiselno preveriti, kaj točno nas ob uspehu drugih "žuli". Je to denar, svoboda, pogum, status ali občutek napredovanja?

Ko si občutek dovolj natančno pojasnimo, pogosto postane precej manj neprijeten in precej bolj uporaben. Če nas na primer vedno znova zbode, ko ljudje zamenjajo kariero, morda težava ni njihova sreča, ampak naše lastno nezadovoljstvo s službo. Če nas vznemirja finančni uspeh drugih, se je smiselno vprašati, ali nam v življenju manjka več varnosti, ambicije ali zgolj občutka, da napredujemo.

Vpogled v ta občutek pa še ne pomeni, da moramo takoj spreminjati lastno življenje. Pomeni le, da občutka ne zavržemo kot nekaj neuporabnega ali sramotnega – včasih nam namreč zelo jasno pokaže, česa si sami že dolgo ne priznamo.

Popolnoma prenehati s primerjanjem je praktično nemogoče. Veliko bolj realističen cilj je, da uspeha drugih ne dojemamo samodejno kot dokaz našega neuspeha.

Pri tem nam lahko pomaga precej preprosto vprašanje: "Če tega nihče drug ne bi imel, bi si jaz to še vedno želel?".

Če je odgovor da, ste morda odkrili cilj, ki je zares vaš. Takrat lahko neprijeten občutek postane motivacija za konkreten korak v prihodnosti. Če pa ugotovite, da vas nekaj zanima predvsem zato, ker imajo to vsi okoli vas, ste morda naleteli na cilj, ki ste ga prevzeli od drugih.

Uspeh drugih se nas bo občasno še vedno dotaknil. Toda cilj ni, da ob njem nikoli več ne začutimo ničesar neprijetnega – bolj pomembno je namreč, da znamo prepoznati to, kar nam ta občutek sporoča o naših resničnih željah.