Zakaj večina moških pri novoletnih zaobljubah "pogrne na celi črti"?

Pa je spet leto naokoli, čas, da se pogledamo v ogledalo in napišemo novoletne zaobljube za leto 2026. Vsak od nas je globoko v sebi že sanjal o tem, kako bo z novim letom postal bolj fit, bolj uspešen in bolj popularen, pa čeprav na glas rečemo, da je vse skupaj "cringe". Ampak bodimo realni: večina od nas ima v glavi neko idealizirano podobo sebe, v fizičnem, profesionalnem in romantičnem smislu. Imeti želje in cilje je zdravo. Težava pa je, da se na te želje večinoma odzovemo na dva načina – in oba sta enako zgrešena.

Prvi pristop je tisti klasični "jaz sem nad tem". Rečeš, da so zaobljube brezvezne, da si preveč kul za to sranje. V ozadju takšnega odnosa do svoje prihodnosti je večinoma strah. Bojiš se, da bi si moral resnično pogledati v oči in priznati, kje ti stvari ne štimajo. Raje kritiziraš vse, ki si upajo sanjati, kot da bi tvegal in se (vsem na očeh) osmešil. Na dolgi rok je to strupeno, ker se tako nikoli ne soočiš s svojimi šibkostmi. Že ničkolikokrat smo na feedu prebrali, kakšna je matematika: če se vsak dan izboljšaš za en procent, si na koncu leta približno 37-krat boljši. Preprosto, a težko.

Drugi pristop je ravno nasproten, a enako škodljiv. Preveč visokoleteči načrti. Napišeš si nerealne cilje: brez denarja si, pa boš čez eno leto milijonar; imaš konkreten "birbauh", pa boš naslednje leto nabit kot Schwarzenegger; razmerje je na psu, čez eno leto pa se bodo vse lepile nate. Iluzija je lepa, ampak napihnjena in egoistična. Ko po mesecu ali dveh ne vidiš rezultatov, obupaš. Eksponentne rasti ljudje intuitivno ne razumemo najbolje. Na Instagramu vidiš, da si lahko 37-krat boljši, če se vsak dan izboljšaš za en procent, ampak spregledaš, da je to počasen proces. In ko ne gre po načrtu, padeš v cinizem prve kategorije in začneš sveto verjeti, da si pač predober za kovanje načrtov o prihodnosti.

Problem ni, da se podcenjuješ – večinoma se precenjuješ. Ali misliš, da si predober za zaobljube, ali pa da si tako "jači", da lahko v enem letu obrneš vse na glavo. V letu dni se da marsikaj spremeniti, a s takim ego-pristopom je verjetnost za uspeh res bolj klavrna. Boljše je, če si vzameš čas za iskreno inventuro, kjer se dotakneš stvari, ki ti v življenju niso kul, problemov, pred katerimi bežiš, in pomanjkljivosti, ki si jih nočeš priznati. Ne za to, da bi to objavljal in se hvalil s svojimi načrti, ampak zato, da se malo prizemljiš. To, da zapisanega ne boš nikjer objavljal in nikomur kazal, naj bo motivacija, da si v pisanju resnično iskren.

Medtem ko vsi objavljajo svoje grandiozne načrte (ali pa kritizirajo tiste, ki to počnejo), ti vzemi list papirja in napiši boleče resnično poročilo o sebi. Treba se je prizemljiti do te mere, da zaobljube sploh ne bodo več problem, ker boš točno vedel, kje stojiš in kam greš. Konkretno: sedi dol, napiši tri stvari, ki te res motijo pri sebi, in zraven zapiši en majhen korak, ki ga lahko narediš jutri. Ne "postanem milijonar", ampak "spustim 10 nepotrebnih kavic in prihranim 50 € na mesec". Ne "postanem izklesan", ampak "trikrat na teden grem na sprehod". Majhno, ampak izvedljivo. Ko vidiš, da lahko slediš načrtom, ki si si jih postavil, začneš tudi zaupati vase; takrat bo šele čas tudi za večje cilje.

Ja, ta pristop zveni dolgočasen, ampak je hkrati neverjetno zahteven, če se ga odločiš aplicirati. Treba si bo pogledati v oči in predvsem spustiti par okostnjakov iz omare, kar bo boleče. Ampak ko bodo enkrat zunaj, boš ugotovil tudi, da so bili v tvoji glavi vedno večji, kot so v resnici.