Imate težave z ohranjanjem očesnega stika s sogovornikom? Niste edini! To pa še ne pomeni, da ste lažnivec, kot velja splošno prepričanje za ljudi, ki sogovornika ne gledajo v oči. Za tovrstno početje obstaja povsem logična in znanstvena razlaga.

Kjotski znanstveniki so prišli do spoznanja, da možgani težje izbirajo prave besede, če smo osredotočeni na oči sogovornika. Tovrstna motnja procesiranja najbolj pogosto pride do izraza, ko iščemo manj pogosto besedo, saj se možgani poslužuje istih sredstev, kot pri osredotočanju na oči sogovornika – in pri mnogih obojega telo ne more početi hkrati. Že res, da so nam kot otrokom vcepili, da moramo gospe oz. gospodu gledati v oči, ko se z njim pogovarjamo, a ni vse stvar manir. Za številne ljudi je ohranjanje očesnega stika med interakcijo težavno, čeravno ničesar ne skrivajo in so ob sogovorniku sproščeni.

''Čeprav se ohranjanje očesnega stika in verbalno izražanje zdita ločena procesa, ljudje med pogovorom pogosto umikajo pogled s sogovornikovih oči,'' pojasnjujejo japonski znanstveniki iz univerze v Kjotu, ki so to tezo leta 2016 preizkusili na 26 prostovoljcih. Vsak udeleženec je igral igro besednih asociacij, medtem ko je zrl v animirane obraze. Med ohranjanjem očesnega stika so udeleženci težje poiskali asociacije kot sicer, kar dokazuje, da sta oba miselna procesa povezana.

Da ima strmenje v oči izjemen učinek, smo pisali že v prispevku o dognanju italijanskih znanstvenikov, ki so ugotovili, da nas 10-minutno strmenja v oči privede do sprememb stanja zavesti in celo halucinacij.