Vroča noč je bila za Hrvata usodna

Ime mi je Leon in star sem 22 let, čeprav se mi zdi, da sem že preživel vse življenje. Vse se je začelo pred dvema letoma. Bil sem študent drugega letnika pravne fakultete, izpite sem opravljal v rokih, se družil s prijatelji, žural in živel polno študentsko življenje.

Živel sem sam z očetom. Mama je umrla, ko mi je bilo deset let. Krčevito sem se boril, da bi ohranil njen lik v svojem spominu, ker sem bil še premajhen, ko nama jo je težka bolezen z očetom vzela. Oče je nikoli ni prebolel. Skrbel je zame, a se je zaprl v svoj svet spominov, zato sem bil povsem sam. Verjetno sem bil tudi zaradi tega precej sramežljiv in nesamozavesten, predvsem v družbi deklet. Privlačila so me, a mi nekako nikoli ni uspelo z njimi navezati čustvenega stika.

Moj takratni najboljši prijatelj Niko me je nekega večera povabil na zabavo k eni od njegovih prijateljic. Opravil sem vse izpite, zato sem se odločil malo pozabavati in proslaviti uspešen semester. Šel sem z njim, povsem brez pričakovanj. Zabava se je odvijala v veliki razkošni vili, glasba je nabijala iz zvočnikov, alkohol je tekel v potokih. Ta večer sem popil tri viskije, kar je bilo zame veliko, saj nisem dobro prenašal alkohola. Bil sem pijan in se začel dolgočasiti. Ravno, ko sem se želel odpraviti proti domu, pa sem zagledal neznano dekle, ki je sedelo na stopnicah s kozarcem v roki. Nasmehnila se mi je.

»Živijo! Se tudi ti dolgočasiš? Sovražim take zabave, a kaj naj človek drugega počne v soboto zvečer? Prisedi,« je dejala. Imela je nežen, prijazen glas, velike, nebeško modre oči, a najlepši so bili njeni dolgi rdeči lasje. »Jaz sem Leon, ti pa si?« sem jo vprašal, ko sem se usedel poleg nje. »Sara,« mi je na kratko odgovorila in mi podala kozarec. Odpil sem velik požirek pijače, ki me je zažgala po grlu in naredil nekaj, česar v treznem stanju nikoli ne bi. Z roko sem šel skozi njene ognjeno rdeče lase. »Od kot ti taki lasje, Sara?« sem jo vprašal, ne da bi pričakoval njen odgovor.

Nasmehnila se je, mi z roko dvignila brado in rekla: »Od kod pa tebi ta presladek obraz?« Stegnila se je in me poljubila – ognjeno, strastno. Imela je polne ustnice, čudovite čvrste prsi in, kar je bilo usodno: odkrito mi je dala vedeti, da si me želi. Bil sem tako zelo očaran nad njo, da sem pozabil na vse okrog sebe. Začela sva se mečkati, ne ozirajoč se na ljudi okoli naju. V nekem trenutku je vstala, me prijela za roko in zašepetala: »Pridi, greva gor. Poznam skrivni kotiček.« Prepustil sem se in odšel za njo. V zgornjem nadstropju sva zavila v neko sobo, Sara pa je za nama zaklenila vrata. »Tukaj naju nihče ne bo motil,« je dejala in se privila k meni.

Njeno toplo telo sem začutil na svojem in povsem ponorel od poželenja. Čez nekaj trenutkov sva že gola ležala v postelji. Oba sva bila vzburjena, oba sva si želela isto. V nekem trenutku me je vprašala: »Saj imaš zaščito, kajne?« Zamrmral sem nekaj nerazumljivega, ker v tistem trenutku res nisem mogel misliti na to. Čeprav sem bil vedno previden in sem se vselej ustrezno zaščitil, tokrat pač nisem imel kondoma. Ah, saj bo vse v redu, sem lahkomiselno mislil sam pri sebi in se zagnal v brezmejno morje užitkov, ki mi jih je tisto noč nudila Sara. Preostanka večera se ne spominjam najbolje. Vem, da sem seksal dva- ali trikrat, potem pa potešen in utrujen zaspal.

Prebudil me je Niko, ko se je zunaj že danilo. »Ajde stari, dvigni se, gremo domov. Prav namučil sem se, da sem te našel. Kaj se je dogajalo tu? Soba je videti kot pravo bojno polje,« mi je dejal v smehu. »Sara je bila tukaj. Veš, tista punca s prečudovitimi rdečimi lasmi. Kam je šla zdaj moja lepotica?« sem mrmral, povsem zmačkan. »Rdečelasa Sara? Stari, tebi se je pa posrečilo! Vsi frajerji norijo za njo, ona pa skoči v posteljo ravno s teboj. Ne morem verjeti.«

»Verjemi mi, bilo je prekrasno. Zakaj je odšla? Kje jo bom spet videl?«

»Greva zdaj domov. Jo boš jutri poiskal,« je dejal Niko in me zvlekel s postelje. Doma sem se zvrnil na kavč in ugotovil, da mi koža še vedno diši po njej. Prebudil sem se okrog poldneva s hudim glavobolom in se odpravil do sprehajališča ob reki. V glavi mi je bobnelo. Spraševal sem se, kaj mi je bilo tega treba. Sare sem se spominjal bolj megleno, pravzaprav se nisem mogel niti spomniti, kako je bila videti. Pozabi, Leon! Bila je še ena izmed norosti, ki si jih storil, sem si rekel in se odpeljal do očeta na kosilo.

Oče se je tistega leta upokojil in se preselil na vikend. Obdeloval je vrt, imel nekaj jablan in bil povsem srečen. Rad sem ga obiskoval, ker me je napajal z mirom in zadovoljstvom. Tako je bilo tudi to nedeljo. Pozno zvečer sem se vrnil v mesto, se stuširal in zaspal kot klada. Niti slutil nisem, da se je tisti konec tedna začela drama, ki sem jo povzročil sam. Prvih nekaj dni po usodni noči sem si še želel znova videti Saro, čeprav nisem ničesar vedel o njej. Nisem vedel, kaj počne v življenju, s čim se preživlja, niti kje živi. Prijatelj Niko mi ni mogel pomagati, zato sem po nekaj dneh povsem izgubil upanje, da jo bom še kdaj videl.

Vrnitev ... v dveh delih

Tisto poletje je bilo noro vroče, zato sem se z Nikom odpravil na morje. Vsako leto sva šla k njegovemu stricu in delala kot natakarja. Nudil nama je prenočišče, imela sva dovolj časa za kopanje, pa še nekaj malega sva zaslužila. Super! Dan pred odhodom je ravno v trenutku, ko sem pakiral še zadnje stvari v kovček, nekdo pozvonil na vratih. Ostal sem brez besed, ko sem jih odprl in zagledal ... Saro. »Živijo, se me spomniš?« je dejala. Bil sem zaprepaden, da jo vidim, saj sta od tiste divje noči zagotovo minila vsaj dva meseca. »Spomnim se te,« sem ji odvrnil in jo povabil naprej. Šla sva do dnevne sobe, kjer pa se je obrnila k meni in mi brez kakršnega koli uvoda dejala: »Noseča sem.« Besedi sta odjeknili kot bomba.

Nisem razumel, kaj govori, dokler mi ni še enkrat ponovila. »Noseča sem in otrok je tvoj, Leon.« Kri mi je zaledenela v žilah, saj si tega nisem mislil. Verjetno se je takrat aktiviral moj obrambni mehanizem, ker sem nenadoma brezbrižno odvrnil: »Kako naj vem, da je otrok res moj? Kolikor se spomnim, si ti mene zvlekla v posteljo, čeprav si me tisti večer prvič videla. Morda pa to počneš na vseh zabavah s tipi, na katere vržeš oči.« Oči so ji napolnile solze, z rokama pa je krčevito stiskala svojo torbico. »Moraš mi verjeti, Leon. Z nikomer drugim nisem bila. Otrok je tvoj. Upala sem, da se mi boš javil po tisti noči. Vem, da me nisi več želel, ampak zdaj moraš deliti to odgovornost z mano.«

»Ničesar mi ni treba, draga moja. Otrok je lahko od kogar koli in na kraj pameti mi ne pade, da bi hranil sad kakšnega drugega moškega. Poleg tega sem študent. Ne bi rad zavrgel prihodnosti zaradi tebe. Tole boš morala rešiti sama,« sem dejal grobo. »Ne želim tega rešiti. Ne tako, ne s splavom. Tega ne morem storiti, žal mi je. Praviš, da ne želiš zapraviti svojega življenja. Niti jaz nočem svojega. Imam 18 let in jeseni grem živet v Zagreb. Vpisala sem se na študij medicine. Kaj bo pa z mojim življenjem? Oba sva sodelovala v tem in oba nosiva enako mero odgovornosti.«

»Ne, Sara, jaz s tem nimam nič in ne rini me v svoje težave. Zdaj bi te pa prosil, da mi oprostiš, ampak moram spakirati,« sem ji zabrusil ter ji odprl vrata, češ da naj se že končno pobere. Nekaj trenutkov me je le nemo gledala, nato pa tiho dejala: »Dobro, Leon. Naj bo tako, kot si želiš ti.« Kljubovalno je dvignila brado in odšla. Zaprl sem vrata za njo in globoko vzdihnil. O bog, tega sem se vedno bal, sem pomislil. Potreboval sem nasvet. Skozi to nisem mogel sam. Poklical sem Nika in mu zaupal, kaj se je zgodilo. »Stari, ne vznemirjaj se. Ne more dokazati, da si ti oče. Poleg tega je zagotovo spala tudi z drugimi. Zakaj bi moral torej ti nastradati? Ne sekiraj se. Punca bo to že sama rešila. Spakiraj in greva na morje, to je moj nasvet,« je dejal Niko. Tako sem tudi storil.

V mesto sva se vrnila šele na začetku oktobra, predavanja pa sem začel novembra in zdelo se je, da je vse tako kot prej. Na Saro nisem več mislil. Verjel sem, da se je znebila neželenega otroka. Spomnil sem se je kot izkušnje, ker nikoli več nisem bil z dekletom brez zaščite. Še vedno nisem bil v resnem čustvenem razmerju, a sem bil s svojim življenjem povsem zadovoljen. Potem se je sredi aprila moj svet sesul. Ravno sem se vrnil s fakultete in si pripravljal kosilo, ko je zazvonil zvonec. Odprl sem vrata in se skoraj onesvestil, ko sem pred seboj zagledal Saro. Stala je pred menoj in v naročju držala ... dojenčka!

Se nadaljuje …